MLADINA Trgovina
Janko Lorenci

Janko Lorenci

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Kolumna

Trata in plevel

Stranke se odrekajo sodelovanju s SDS

Kot je Mladina ugotovila v prejšnji številki, naše parlamentarne stranke zdaj izrecno pravijo, da z Janševo SDS ne bodo sklepale koalicij. To je pomemben, izrazito pozitiven premik, temelječ na predpostavki, da spada SDS v tabor skrajne desnice, s katero zmerna leva in desna politika ne more sodelovati.

Tako poimenovanje SDS je upravičeno; stranka goji vse značilnosti skrajnega desničarstva – avtoritarnost, rasizem, stike z neonacisti, sovražni jezik, sistematično hujskanje k nespoštovanju institucij, politično nekulturo. Janša, monarh stranke, ne zna pojasniti, od kod mu toliko denarja, brez sramu rihta sorodnikom dobre službe, zmerja novinarke za prostitutke ...

Poglavitni učinek napovedanega izobčenja je, da Janševa SDS ne more priti na oblast, ker pač imamo volilni sistem, ki zahteva sklepanje koalicij. Stranka zato še ne bo nujno na hitro izgubila volivcev. Dolgoročneje pa bo učinek gotovo tak – kdo bi volil brezzobo stranko, ki veliko bevska, a ne more priti na oblast. Podobno velja za notranje razmere v SDS: Janša bo postal ovira za uspešnost stranke in njenih članov. Odslej bo politično bistveno ranljivejši.

Slovenska politika si dolgo ni hotela priznati obstoja močne skrajne desnice, ki se je dvakrat celo povzpela na oblast. Od kod zdaj ta zasuk zmerne politike? Razlogov je najbrž več. Eden izmed njih je postopnost Janševe (SDS) metamorfoze. Začel je kot zaslužni osamosvojitelj, se iz socialnega demokrata postopno predelal v trdega in nato skrajnega desničarja. Dolgo je gradil predvsem na protikomunizmu, zadnja leta so mu dali nov zagon begunska problematika, krepitev populizma in skrajne desnice v Evropi, Trumpov vzpon. Mož je tat: brez pomislekov krade levici, populistom, antikomunistom, nacionalistom, rasistom, po potrebi pa se ogrne v ovčjo kožo. Že dolgo pred Trumpom se je predstavljal za borca proti establišmentu, čeprav je njegov izraziti in najbolj gnili del. Ločnica tega samopredstavljanja je preprosta: kar spada v njegovo vplivno območje, je antiestablišment, kar ni njegovo, je establišment.

Drugi razlog za zasuk bi lahko bilo posnemanje Nemčije in Francije, ki sta obe ostro izobčili svojo skrajno desnico. Tretjič (manj verjetno), naša politika je resno vzela zelo očiten evropski nauk, da se paktiranje z ekstremizmom ne splača, saj tako pajdašenje zmerni politiki jemlje volivce, skrajna pa jih pridobiva. Svoje so morda napravile ankete, ki kažejo, da ima SDS jasno omejen domet in ne more na oblast niti s svojimi umetnimi sateliti. K izobčenju pa je nekaj prispevala tudi naraščajoča agresivnost Janeza Janše oziroma SDS.

Ker enoznačnega in docela prepričljivega razloga za zasuk ni, lahko do njega ostajamo skeptični. Dejstvo je, da izobčenje ni uradno in da ne bo prineslo takojšnjih rezultatov. Prestati bo moralo preizkus prakse, za nekatere stranke, denimo Desus, pa se ve, da so metuljčki, ki jim beseda pomeni malo ali nič. A kakorkoli: ob vsej nezaupljivosti se v odnosu politike do SDS nekaj očitno prelamlja.

Tako zdaj za politiko klavrno zaostajajo celo mediji. Nacionalna tv, na primer, je pri Janši opustila celo svoje znamenito uravnoteževanje. Vse druge dele politike zna neusmiljeno cefrati, Janšo pa, malo v strahu pred njegovima maščevalnostjo in vplivom, malo fascinirana z njegovima likom in delom, nenehno ujčka, čeprav ga je v samopredstavitvah (patriotizem, skrb za malega človeka, poštenost ...) zlahka postaviti na laž. Ampak za razkrinkanje se je treba odločiti. Ujčkanje, ki ga podpirajo Janševi notranji oboževalci (Možina in druščina), ne bo pomagalo – če bo vodja SDS prišel na oblast, bo nacionalko pokoril totalno in jo temeljito predelal, tudi kadrovsko, ali pa počasi uničil. Za resne medije je Janša enaka grožnja kot za sredinsko politiko. Takim se ne nastavlja drugo lice.

Na srečo ima dobršen del prebivalstva našega fatalnega politika že lep čas pogruntanega. To strogo omejuje njegov doseg. Ne glede na to mu je s klasičnim repertoarjem skrajne desnice uspelo slovensko družbo postopoma zastrupiti, zbegati, zanoriti. Prav na tej zmedi in relativiziranju vsega in vsakogar temelji dobršen del njegove uspešnosti. To dobro ponazarja razširjeni rek: vsi so enaki. Če so enaki vsi, je sprejemljiv tudi on, kakršenkoli je. Na te limanice lovi zlasti nihajoče volivce.

Dokler bo SDS vodil Janša, bo stranka ostala ekstremistična, rokovnjaških navad, destruktivna (pa še potem se ne bo nujno spremenila na boljše, vsaj naglo ne). Hkrati so zunanje razmere nestabilne, nepredvidljive, nevarne. V normalnih mednarodnih razmerah Slovenija lahko prebavi janšizem, v izrednih razmerah (nova ekonomska kriza, nov naval beguncev, razkroj EU ...) lahko pod Janšo postane še ena od poldespotij na obrobju Unije ali njenih ostankov. A tudi če zunanje razmere ostanejo kolikor toliko urejene, je janšizem degeneracija in razvojni problem te države.

Janševo spreminjanje in njegovo postopno zanorjevanje družbe jasno govori, kakšno škodo lahko naredi odsotnost pravočasnih in ustreznih odzivov na ekstremizem. Zdajšnji zasuk je izrazito pozen, a ne prepozen; je obet začetka dejanšizacije. Spremlja ga jasen nauk: janšizmov se lahko trajneje rešimo le, če bo Slovenija spet postala bolj socialna, javni blaginji namenjena država, če bo politika verodostojnejša, navzven pa samozavestnejša. Če bo ostalo samo pri izjavah o nesodelovanju s SDS, se bo Janša prej ali slej okrepil in postal za politiko sprejemljiv ali pa se bo od nekod vzela kaka njegova replika, morda še hujša. V krivičnih, spačenih družbah so janšizmi neizbežni kot plevel na zanemarjenih tratah.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.