MLADINA Trgovina

Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

Tadej Vaukman, fotograf

… ki z žepnimi analognimi fotoaparati portretira razuzdane nagce

Pred objektivom Tadeja Vaukmana se tudi tisti najbolj sramežljivi tako sprostijo, da se pustijo fotografirati v skrajno intimnih trenutkih, denimo takrat, ko so popolnoma razgaljeni, ko se tuširajo, ko bruhajo, si strižejo nohte in celo takrat, ko si brijejo sramne dlake. Morda tudi zato, ker so subjekti njegovih fotografij v tistih trenutkih običajno vinjeni, predvsem pa zato, ker gre skoraj vedno za dobre prijatelje, ki so po besedah avtorja pravzaprav njegova druga družina.

Takšne surove, neobdelane dokumentarne fotografije ustvarja ponavadi kar z žepnimi analognimi fotoaparati (trotlji). Z najbolj nespodobnimi deli rad preizkuša, kako daleč gre lahko z vsebino, ko se predstavlja v galerijskem okolju. Tako je letos poleti na pregledni razstavi domače produkcije fanzinov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v nabor svojih del vključil tudi fotografijo, ki so jo morali galeristi z razstavnih sten umakniti vsakič, ko so razstavo obiskovale skupine šolskih otrok. Na fotografiji mlahav penis nekega anonimneža kuka skozi rezino mortadele.

Izjemno ga zabava, ko ljubitelji umetnosti v institucionalno umetniških kontekstih njegova dela interpretirajo in v njih iščejo globlje pomene, za katere sam priznava, da jih tam sploh ni. Na razstavi v ljubljanski galeriji ŠKUC je denimo celotno steno galerije prekril z gromozanskim printom piramide, ki jo sestavljajo trije nagci, slikani od zadaj. Obiskovalci razstave so v fotografiji prepoznali ogromno skritih pomenov – od kritičnih prikazov slovenskih nacionalnih simbolov do prostozidarskih podob. Vaukman pa se je interpretacijam lahko zgolj smehljal in jim navihano prikimaval. S tem delom namreč ni želel predstaviti nič drugega kot svojo jasno vizijo treh razgaljenih prijateljev, postavljenih v formo človeške piramide, s katero se je nekega jutra zbudil in vzkliknil: »Evreka!«

Vaukmanova piramida je eden redkih kadrov, ki jih je avtor zrežiral, saj sicer skoraj vsa njegova dela nastanejo popolnoma spontano. Z dokumentarno fotografijo se je začel ukvarjati pred dobrim desetletjem, ko se je izpisal iz srednje šole in se kot »roadie« pridružil turnejam številnih hardcore punk skupin in odpravam skejterskih kolegov, ki so širom po Evropi gradili objekte za skejtparke. To je bilo obdobje dravograjskega razcveta skejterske in hardcore punk scene, za katero je bila odgovorna »Mladina kina«, skupina njegovih pajdašev, ki je zaskvotala zapuščen kino, v njem vzpostavila vadnice za punk bende, prirejala koncerte in postavila notranji skejtpark. Tudi Vaukman se je glasbeno udejstvoval, že v tem obdobju pa je bil dejaven tudi v produkciji fanzinov, ki jih je izdajal v samozaložbi. To pravzaprav pomeni, da je s črno-belim tiskalnikom vsake toliko natisnil kakšnih petnajst kopij fotoknjižic in z njimi prekupčeval – no, ponavadi jih je zamenjal kar za naravne dobrine.

Organiziral je tudi razstavno turnejo Good Kids, v sklopu katere je potoval po Nemčiji in svoja dela razstavljal, kjerkoli je bilo le možno – od zasebnih stanovanj do javnih stranišč. Njegovo delo je takrat najbolj zaznamovala »zdaj ali nikoli« miselnost celotne klape, zaradi katere so nastajale izjemno opolzke fotografije, ki resnično niso za vsakogar. A številni poznavalci in laiki v portretih dekadentnih in ekshibicionističnih trenutkov Vaukmanovih prijateljev prepoznavajo umetniško vrednost. Vaukman se je s fotoknjigo Dick Skinners, ki je nastala prav iz fotografij tega obdobja, lani znašel celo na seznamu umetnikov meseca po izboru piscev uglednega švicarskega portala za sodobno umetnost Wide Walls. V laskavem izboru sta mu ob strani stala takšna velikana, kot sta Jackson Pollock in Banksy.

Na zadnji strani knjige Dick Skinners je portret njegove babice. Ker je listanje vsakič zaključil z občudovanjem te fotografije, je prišel do spoznanja, da si tako kot njegovi najboljši prijatelji svojo knjigo zaslužijo tudi njegovi stari starši. Gradivo za poklon babici in dedku – fotoknjigo Grand Heroes – te dni nastaja v njuni hiši v Dravogradu. Vaukman si je tam postavil studio in svoje stare starše fotografira med njihovimi vsakdanjimi opravili. Najbolj ga fascinira dedkova kletna delavnica, v kateri preživlja neprespane noči in dokumentira plodove dedkovih ustvarjalnih podvigov. Med njimi so tudi po meri narejeni koledarji, ki se kažejo kot nekakšni kolaži erotičnih aktov in cvetličnih vzorcev.

Vaukman ima sokolje oči za prepoznavanje estetskih nepravilnosti, ki obkrožajo vse nas, a jih sami morda niti ne opazimo. Njegove vsakodnevne objave na družabnih omrežjih Slovenijo prikazujejo kot pozabljeno državo drugega sveta. In če potegnemo črto pod tovrstne objave in njegove avtorske projekte, ki jih predstavlja na razstavah in v publikacijah, lahko sklenemo, da je očitno nekakšen magnet za bizarne prizore in situacije, ki nemalokrat delujejo kot slikovna definicija pojma »trash«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.