MLADINA Trgovina

Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Dogodki

Zvočni avanturizem

Avstralski trio The Necks je po treh desetletjih ustvarjanja še vedno v izjemni formi

The Necks so ljubljanski Kino Šiška obiskali že tretjič zapored in že tretjič zapored tudi prepričali, celo najzahtevnejše poslušalce.

The Necks so ljubljanski Kino Šiška obiskali že tretjič zapored in že tretjič zapored tudi prepričali, celo najzahtevnejše poslušalce.

Avstralski trio The Necks letos praznuje tridesetletnico delovanja, ampak zaradi tega ne počne nič spektakularnega. Po tem niti ni potrebe. Tudi pri nas si je s precej pogostim nastopanjem denimo pridelal močno bazo privržencev, ki se vsakega njegovega koncerta udeležijo ne glede na okoliščine. Te se skozi trideset let ustvarjanja in 19 studijskih albumov, z letošnjim Unfold vred, pravzaprav niti niso spreminjale. Chris Abrahams še vedno igra na klavir, Lloyd Swanton na kontrabas in Tony Buck na bobne/tolkala. V katero smer bo zaneslo koncert oziroma vsakega od običajnih dveh tričetrturnih setov, pa ne ve niti trojec. Bend se namreč skozi skupinsko improvizacijo preprosto prepusti glasbi. Nič drugače ni bilo ob njegovem tretjem nastopu v Kinu Šiška, s katerim so The Necks spet potrdili, da je njihov načrt odlično zastavljen in jim ga ni treba spreminjati.

Trojec rad vse pove kar s svojo glasbo, s katero briše sledi med jazzom, postrockom in klasičnim minimalizmom. Zato ni presenetljivo, da se je v svetu glasbe, ki ga dandanes močno kroji piar, tudi s svojo etiko prikupil največjim glasbenim entuziastom. Tako rekoč brez kakršnekoli samopromocije je postal eden najbolj cenjenih avstralskih bendov. Avstralski narodni filmski in zvočni arhiv je njegovo ploščo Aether leta 2012 umestil v svoj arhiv skupaj s posnetki velikanov, kot sta zasedbi AC/DC in Nick Cave and the Bad Seeds. Slednja je The Necks letos povabila tudi na avstralski del svoje turneje, čeprav prihaja iz precej drugačnega glasbenega miljeja. Res pa je, da bi na zadnji, zvočno minimalistični plošči Nicka Cava in Bad Seedsov Skeleton Tree lažje našli kakšno vzporednico s tem, kar počnejo The Necks. Še toliko lažje, če bi pod drobnogled vzeli godalne senzibilnosti Warrna Ellisa in Lloyda Swantona.

Tu se primerjave lahko končajo, saj se obe zasedbi ponašata z izvirnim, samosvojim in takoj prepoznavnim izrazom. Ja, ko zaslišite subtilno zvočno alkimijo The Necks, postane hipoma jasno, da je ta lahko le plod pretanjene, spontane (glasbene) komunikacije med tremi člani zasedbe, pa čeprav so si njegovi seti – kot na tokratnem koncertu – lahko precej različni. Meditativni prvi, oprt na vztrajno, počasi spreminjajočo se repetitivnost, je v spomin denimo priklical mojstrovine nekaterih newyorških klasičnih minimalistov. V drugem pa smo zasedbo slišali v podobi, s katero se je prikupila največjemu številu privržencev. Z mojstrsko stopnjevanim oblikovanjem bogate, harmonične zvočne teksture, v kateri se na vrhuncu izgubijo celo sledi za posameznimi inštrumenti. Brez kakršnihkoli signaliziranj ali direktiv, »le« s tremi desetletji medsebojnega zaupanja in popolne glasbene sinergije.

Ja, The Necks so spet pričarali vrhunski večer za največje glasbene uživače.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.