MLADINA Trgovina

Veljko Njegovan

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Plošča

Björk: Utopia

2017, One Little Indian

+ + +

Björk je izjemno vplivala na popularno glasbo zadnjih 30 let. Razlogov, zakaj je ta Islandka, ki je mednarodno zaslovela že kot članica prve svetovno znane islandske skupine The Sugarcubes, postala ena najvplivnejših sodobnih glasbenic, je seveda več – nedvomni talent, izjemne vokalne zmogljivosti, izvrstno zastavljeni nastopi, na katerih zadnje čase rada obleče oblačila slovenskega oblikovalca Petra Movrina. Če k vsemu temu prištejemo še odkrito, na trenutke celo vsiljivo politično držo, dobimo recept za uspeh sodobne, osveščene, močne glasbenice, ki se je v dolgoletni karieri preskušala še v drugih umetniških zvrsteh.

Pomembna pri uveljavitvi je bila tudi njena brezkompromisna drža, hkrati pa premišljena izbira glasbenih sodelavcev. Na začetku glasbene poti (Debut, Post) so ji pri produkciji pomagala imena, ki so ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let narekovala napredne smernice v popularni glasbi (še posebej Nelle Hooper, nekdanji član bristolskega kolektiva The Wild Bunch, iz katerega je kasneje nastal Massive Attack), »tradicijo« izbire zvenečih producentskih imen pa je nadaljevala tudi kasneje.

Toda še na prelomu tisočletja je Björk soustvarjala (ali zgolj poustvarjala) trende v popularni glasbi, zadnja leta pa je ubrala drugačno, manj pop pot. Najprej z multimedijsko ploščo Biophilia (2011), potem pa še z Vulnicuro (2015), s katero se je najbolj približala avantgardnemu glasbenemu izrazu. Takratno ploščo, na kateri se je ukvarjala z razpadom svojega dolgoletnega intimnega razmerja, je ustvarila v sodelovanju s priznanim venezuelskim producentom Arco. In prav pod njegovo producentsko taktirko je nastala tudi nova plošča Utopia, kar je moč slišati že v uvodni skladbi Arisen My Senses.

Björk še naprej hodi po avantgardni poti, je pa nova plošča težko poslušljiva.

Björk še naprej hodi po avantgardni poti, je pa nova plošča težko poslušljiva.
© arhiv založbe

Utopia je s 14 skladbami, katerih skupna dolžina je več kot 70 minut, najobsežnejša Björkina plošča doslej, podobno kot prejšnja pa se tudi ta ne prilagaja trenutnim smernicam v popularni glasbi: na prvi so pr e vlado vali godalni aranžmaji, tokrat so vseskozi v ospredju pihala, natančneje flavte, vokal islandske glasbenice pa je pogosto bližje recitaciji kakor petju.

Mešanica elektronike in organskih glasbil, minimalistični, eksperimentalni beati in splošna hermetičnost, ki med poslušanjem obdaja poslušalca, Utopio resda uvrščajo med avantgardne glasbene izdelke. Vendar je ta njena drugačnost hkrati tudi največja napaka, saj je poslušalska izkušnja izredno naporna, plošča pa težko poslušljiva. Številni Björkini oboževalci utegnejo biti razočarani. Pretenciozno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.