MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Kultura

Ljudje kot številke

Pred čem zares svari drama Teror v Prešernovem gledališču Kranj?

Tožilka (Darja Reichman, levo) in obtoženi (Miha Rodman, desno) na sodni obravnavi

Tožilka (Darja Reichman, levo) in obtoženi (Miha Rodman, desno) na sodni obravnavi
© Nada Žgank/PGK

Ferdinand von Schirach (1964), znani berlinski odvetnik, je šele pri 45 letih začel pisati literarna dela, a je z zapisi o zanimivih in nenavadnih sodnih primerih, ki jih je poznal tudi iz svoje odvetniške prakse, tako rekoč čez noč zaslovel v nemškem in mednarodnem prostoru. Že v zbirkah kratkih zgodb Verbrechen (Zločini) in Schuld (Krivda) je bralce pritegnil s pozivom, da se tudi sami opredelijo do predstavljenega problema. To logiko je v Terorju, v svojem dramskem prvencu iz leta 2014, še zaostril, saj je gledalcem namenil kar vlogo porotnikov, ki odločajo o sicer stari (antigonski) dilemi: naj človek pri sprejemanju odločitev ravna (le) po črki zakona ali na podlagi tega, kar mu narekujeta vest in notranji čut za pravično?

Čeprav je zgodba predstave Teror izmišljena, dovolj jasno spomni na dogodke ob terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001, ko so ameriške oblasti menda sestrelile četrto ugrabljeno letalo, da bi preprečile še večje število žrtev, do katerih bi lahko prišlo, če bi islamski teroristi dosegli svoj cilj. Von Schirach je v drami ubesedil podobno zgodbo, a dogajanje postavil v leto 2013, ko je tudi Evropa na svoji koži izkusila bes in jezo islamskih skrajnežev. V Terorju avtor predstavi sojenje nemškemu vojaškemu pilotu Larsu Kochu, ki je nad nemškim ozemljem sestrelil ugrabljeno potniško letalo, da bi preprečil njegovo strmoglavljenje na nabito poln münchenski stadion, kjer je tistega majskega večera potekala tekma med Nemčijo in Anglijo. Koch je sprejel odločitev: ubil je 164 ljudi, da bi jih rešil 70 tisoč.

Sodba o Kochovi odločitvi je – v predstavi poudarjeno z dvojnim koncem – prepuščena gledalcem. Večina, 61 odstotkov, od dosedanjih 400 tisoč gledalcev/»porotnikov« v več kot 40 državah sveta je presodila, da je bila Kochova odločitev pravilna. Von Schirach, briljanten pravnik in odvetnik, seveda ne pristaja na le zdravorazumsko sodbo, da se je Koch pač odločil za »manjše zlo«. Njegovo trditev, da je »prav, če ubijemo malo ljudi, zato da bi jih rešili veliko«, v drami nemudoma problematizira s trditvijo tožilke, da Kochov argument spominja na primer človeka z zlomljeno roko, ki se po naključju znajde na bolnišničnem oddelku za presaditev organov. Tožilka opozarja, da bi takšnega človeka – po Kochovi logiki – morali ubiti, da bi rešili življenje štirim ljudem, ki čakajo na presaditev. Koch se v drami brani, da so »civilisti postali del teroristovega orožja« in da si sam v ključnih trenutkih odločitve ne more privoščiti »lepih misli« ali si »dovoliti razmišljanj o človečnosti«. Priznava, da je tehtal le med potencialnim številom žrtev, če bi se ali se ne bi odzval. Seveda je na vprašanje, ali bi streljal tudi, če bi bila na letalu njegova žena in otrok, lahko odgovoril le, da si »tega vprašanja nočem postaviti. Ne morem.«

Von Schirach v zaključnem delu drame z govoroma tožilke in branilca razgrne ključno napetost v razmisleku o Kochovi odločitvi. Navaja argument tožilke, da njegove samovoljne odločitve o sestrelitvi letala ne bi smeli opravičevati z nekakšnim »naravnim pravom« oziroma »nadzakonskim izrednim stanjem«, saj pravna nedorečenost teh terminov zamegli ustavno načelo do človekovega dostojanstva, ki nas opozarja, da »ljudje niso samo predmeti« in da »življenja ne moremo meriti samo v številkah«, saj »življenje ni trg«. Koch je po njenem kriv, ker je potnike na letalu reduciral le na številke in jim odvzel možnost odločanja o svoji usodi.

Branilec v svojem zaključnem govoru, da bi prikazal, kako neživljenjska so včasih načela, v premislek ponudi Kantov zapis o človeku, ki mora lagati, da bi obvaroval prijatelja pred smrtjo. Navaja še druge primere iz sodne zgodovine, ko so sodniki odločili v prid obdolžencu, ki je storil manjše zlo, da bi preprečil večjega. Povsem jasno je, da branilec prisega na ameriško logiko boja proti terorizmu, v kateri so – za splošno dobro – dovoljena vsa sredstva. »A doumeti je treba, da smo v vojni … In vojn, čeprav tega danes nihče več noče slišati, pač ni brez žrtev,« pravi.

Von Schirach s Terorjem vabi k razpravi o teh dilemah. Tudi v Prešernovem gledališču Kranj, kjer bodo v nedeljo premierno uprizorili Teror, napovedujejo niz okroglih miz z vodilnimi slovenskimi intelektualci. Morda tudi tistimi, ki razumejo, da Teror ni le drama o varnostnih vprašanjih Evrope, temveč odpira cel spekter tem o vse večjih vrzelih med zastarelimi in togimi neživljenjskimi (pravnimi) sistemi in izzivi, ki jih prinaša sodobno življenje, kar nemalokrat pahne ljudi v brezizhodno življenjsko situacijo.

Seveda »zdrava pamet« pravi, da je bila Kochova odločitev o »manjšem zlu« prava. Predvsem pa bolj zbujajo skrb pilotovo popolno nerazumevanje in zavračanje koncepta »človekovega dostojanstva« in reduciranje ljudi na številke in predmete. Očitno je vojaška logika reduciranja ljudi le na številke in predmete (na trgu) blizu tudi večini Evropejcev.

Prav to je tisto, kar najbolj skrbi avtorja Terorja. 

Gledališka predstava:
Ferdinand von Schirach: Teror
Prevajalec: dr. Jaša Drnovšek
Kje: Prešernovo gledališče Kranj
Kdaj: 3., 6., 7., 8., 22., 23., 27., 28. in 29. decembra 2017

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.