MLADINA Trgovina

Vasja Jager

1. 12. 2017  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Oaza pod Alpami

Dokler bo Slovenija razprodajala premoženje eksotičnim nabiralnikom in nižala obdavčitev dobička, bo med davčne oaze spadala tudi sama

© Fotomontaža: Uroš Abram

Petega maja 2015 se je v prostorih specializiranega državnega tožilstva (SDT) sestala prav posebna skupina. Poleg predstavnice tožilstva, vodje civilno-finančnega oddelka na SDT Barbare Lipovšek, so prišli še predstavniki finančne uprave (Furs), direktor urada za preprečevanje pranja denarja Darko Muženič in strokovnjaki iz Banke Slovenije ter iz direktorata za sistem davčnih in carinskih javnih prihodkov na ministrstvu za finance. Njihov namen: ugotoviti, koliko slovenskega denarja je naloženega v davčnih oazah, in enkrat za vselej urediti to vprašanje.

Skupina je bila del širše medresorske delovne skupine, ki jo je koordiniralo ministrstvo za pravosodje, ustanovljena pa je bila na neposredno pobudo predsednika vlade Mira Cerarja. Ta je s tem želel izpolniti eno pomembnejših volilnih obljub svoje stranke SMC, ki je v programu napovedala »povečanje javnofinančnih prihodkov in zmanjšanje sive ekonomije« ter »krepitev davčne kulture«. Cerar je novembra 2014, tri mesece po zmagi na parlamentarnih volitvah, v pogovoru za Delo potrdil, da k temu sodi tudi boj proti davčnim oazam. »Zavzel se bom za vse mogoče pravne poti, da se ugotovi, kolikšna je tu realna ocena, da se premoženje vrne in da tisti, ki so to premoženje nezakonito pridobili, za to odgovarjajo.«

Med letoma 2005 in 2013 naj bi bilo na off shore območjih končalo »za približno 0,5 milijarde EUR«, to pa po mnenju Banke Slovenije »ne kaže na sistematične in zelo velike odlive v te države«.

Do takrat so se offshore skrivališča že dodobra utrdila v kolektivni zavesti Slovencev in Slovenk. Novinarji so razkrili več primerov odtekanja denarja na eksotična območja, pa tudi v davčne oaze sredi Evrope. Javnost se je zgražala ob početju gradbene baronice Hilde Tovšak in njenih pomočnikov, ki naj bi bili prelivali denar prek Paname in Lihtenštajna. Namigi o poslovanju ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegovih sinov prek nabiralnikov na Cipru so sprožili ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije pod vodstvom SDS, ki je proti koncu leta 2011, ko so se bližale parlamentarne volitve, spodkopavala Jankovićevo kandidaturo z objavljanjem umazanih podrobnosti. Leta 2013 je slovensko, pa tudi svetovno javnost pretresla afera Offshore Leaks, razkritje obsežnega svežnja dokumentov, ki so osvetlili posle svetovnih elit v davčnih oazah. In končno je štiri mesece pred volitvami leta 2014 Slovenijo obiskal eden največjih svetovnih strokovnjakov s tega področja, nekdanji prvi ekonomist računovodske korporacije McKinsey, Američan James Henry. Razkril je, da naj bi bilo v davčnih oazah po vsem svetu naloženih od 35 do 50 milijard evrov iz Slovenije.

Optimizem centralne banke

Pred delovno skupino, ki jo je imenovala Cerarjeva vlada, je bila težka naloga. Za začetek je morala razčistiti, ali Henryjeve navedbe držijo; če bi bilo po svetu skritega slovenskega denarja le za desetino zneska, ki ga je izračunal, bi ga bilo še zmeraj ogromno. Toda kako priti do podatkov? Ključna značilnost davčnih oaz je skoraj popolna netransparentnost, zaradi česar so idealna skrivališča za sumljive »poslovneže« in njihov denar. Okoli teh skrivališč se je z leti razvila globalna industrija, ki bogatim strankam zagotavlja vrhunske računovodje in finančnike, da zabrišejo vsako sled za njihovim kapitalom. Brez izkušenj, znanja o posameznih oazah in povezav, ki jih imajo nekdanji insajderji, kot je James Henry, je do vsaj približno točnih zneskov denarja, ki so ga slovenski državljani naložili na najbolj oddaljene konce sveta, tako rekoč nemogoče priti.

Nalogo so zaupali Banki Slovenije, ta pa je po analizi podatkov, ki jih je dobila iz uradnih virov in od bank, sklenila, da je Američanova ocena »močno pretirana«. Med letoma 2005 in 2013 naj bi bilo na offshore območjih končalo »za približno 0,5 milijarde EUR«, kar po mnenju BS »ne kaže na sistematične in zelo velike odlive v te države«. »Je pa res, da ne razpolagamo z ‘direktnimi’ podatki, ampak lahko sklepamo na podlagi bolj ‘mehkih’ podatkov, ocen in izračunov,« je v zaupnem poročilu za omenjeno skupino zapisal direktor oddelka za finančno statistiko pri centralni banki Matjaž Noč.

»Nesprejemljiva« pomilostitev utajevalcev

Naslednji korak je bila določitev ukrepov, s katerimi bi država preprečila skrivanje denarja pred davčno upravo in morebiti privabila nazaj vsaj del kapitala, ki je iz Slovenije že odtekel. To pa je bilo vse prej kot preprosto. Kakor je vladno skupino opozorila direktorica Fursa Jana Ahčin, je v zakonodaji na tem področju cela vrsta lukenj. Furs je tako delovni skupini predlagal nabor konkretnih ukrepov; najnujnejša je bila posodobitev obupno zastarelega seznama finančnih skrivališč in davčno ugodnejših okolij, ki je nastal še v času, ko je resor za finance vodil pokojni Andrej Bajuk. Vsa podjetja, ki bi poslovala prek območij s tega seznama, bi morala poročati o širokem naboru transakcij, ne le o naročanju materiala in storitev, kot je veljalo do takrat. Država bi lahko gledala pod prste tudi posameznikom in podjetjem, ki imajo v davčnih oazah odprte le transakcijske račune, ti pa bi bili objavljeni na Ajpesovih straneh, je še predlagal Furs.

Dobri dve leti kasneje slovenska zakonodaja ostaja nedorečena, davčne oaze pa del naše stvarnosti. Že med delovanjem »Cerarjeve« medresorske skupine je ministrstvo za finance zavrnilo možnost davčne pomilostitve za utajevalce. Gre za dokaj protisloven ukrep, kakršnega je z različnim uspehom uveljavilo več držav, od Italije (ta je leta 2009 nazaj v državo privabila za okoli 80 milijard evrov kapitala) do (nedavno) Indonezije (kjer so računali na kar 303 milijarde dolarjev na novo prijavljenega denarja, dobili pa so mizernih 11 milijonov), strokovnjaki iz resorja za finance pa so razmišljanja v tej smeri pokopali z mnenjem, da »bi bila uvedba davčne amnestije v Sloveniji, upoštevajoč okvir mednarodnopravnega boja proti davčnim utajam in izogibanju plačevanju davkov, ki temeljita na ničelni toleranci do davčnega utajevanja, nesprejemljiva«.

DUTB in SDH sta do leta 2016, ko je zanju končno začel veljati zakon o preprečevanju pranja denarja, že sklenila več poslov z različnimi tujimi skladi na offshore območjih.

Tudi na drugih področjih preboja ni bilo. Slovenske institucije še zmeraj niso oblikovale niti enotne definicije in seznama offshore skrivališč. Furs in urad za preprečevanje pranja denarja še vedno ne vesta, kdo ima odprte račune v teh skrivališčih in kakšne posle opravlja prek njih. Spremljanje odtekanja denarja v obliki dividend, obresti, posojil in plačil za avtorske pravice še do danes ni urejeno.

Usodna leta zamude

Le redki izmed predlogov, ki jih je direktorica davčne uprave Ahčinova oblikovala že leta 2015, so do danes zaživeli v praksi. Na ministrstvu za pravosodje so pojasnili, da so bile kot neposredni učinek dela omenjene skupine sprejete spremembe kazenskega zakonika in zakona o tožilstvu, z njimi pa so posodobili opredelitev davčnih zatajitev in olajšali postopke za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja. Ključna novost je bila sprememba zakona o preprečevanju pranja denarja, s katero je urad za preprečevanje pranja denarja dobil inšpekcijska pooblastila, poleg tega je s spremenjenim zakonom predvidena vzpostavitev registra dejanskih lastnikov offshore družb, ki bo z januarjem objavljen na Ajpesovih spletnih straneh. Predvsem pa je zakon obveznost poročanja o poslih z davčnimi oazami razširil na ključna izvajalca tretje faze slovenske privatizacije – slabo banko DUTB in državni holding SDH. Toda problematika, zaradi katere je premier Cerar že pred skoraj tremi leti zahteval oblikovanje skupine najboljših državnih strokovnjakov na tem področju, še zmeraj ni sistematično urejena.

Prav ta zamuda se je izkazala za ključno pri odtekanju javnega premoženja na offshore območja. Do leta 2016, ko je za DUTB in SDH končno začel veljati zakon o preprečevanju pranja denarja, sta že sklenila več poslov z različnimi tujimi skladi in njihovimi namenskimi družbami v davčnih oazah. Pregled privatizacijskega seznama, ki ga je država sprejela v času vlade Alenke Bratušek, pokaže, da je bila prek davčnih skrivališč prodana večina podjetij, ki jih je SDH že uspelo privatizirati. Med njimi so Adria Airways (prek nabiralnikov v Nemčiji in Luksemburgu je končala v lasti iranskih poslovnežev), Elan (prek ciprske družbe so ga prodali ruskemu skladu), Fotona (ameriški lastnik jo je kupil prek podjetja na Kajmanskih otokih), Helios (kupljen je bil prek luksemburškega nabiralnika za avstrijskega kupca z ameriškim denarjem) in NKBM (v lasti luksemburškega podjetja, ki ga prek Kajmanskih otokov obvladujeta sklad Apollo in EBRD). Z davčnimi oazami je poslovala tudi DUTB. Med družbami, ki so od nje kupovale bančne terjatve, najdemo na primer sklad York; ta je prek izpostave v Luksemburgu in Delawaru prišel do terjatev do družb iz skupine DZS, ki jo je obvladoval Bojan Petan.

Cerarjevo priznanje poraza

Medtem ko je torej medresorska delovna skupina pripravljala ukrepe za boj proti skrivanju denarja pred državo, je ta prodajala svoje premoženje prek offshore območij. Čeprav sta Miro Cerar in SMC pred volitvami leta 2014 obljubljala »krepitev davčne kulture«, sta po prihodu na oblast popolnoma sprejela poslovanje z davčnimi oazami. Marca 2016 je vlada v odzivu na poslansko vprašanje glede prodaje Palome, ki jo je prek ciprskega nabiralnika želel prevzeti ruski sklad, zapisala, da je uporaba takšnih namenskih družb »povsem utemeljena, tudi v luči privatizacije«. Kot je po njenem utemeljena tudi »davčna optimizacija« oziroma izogibanje plačilu davkov v Sloveniji in prenašanje poslov v eksotične kraje. Mnenje vlade je jasno: »Ali je posel netransparenten, je odvisno od splošnih pravil gospodarskega prava države, v kateri je družba ustanovljena.« Gospodarska pravila davčnih oaz pa so prilagojena skrivanju kapitala sumljivega izvora pred davčnimi službami in policijo. Pogosto je zato nemogoče priti do fizičnih oseb, ki stojijo na koncu lastniških verig privatiziranih državnih podjetij, terjatev in nepremičnin. A vse to je za slovensko državo legitimno.

Tako ni čudno, da tudi opevana sprememba zakona o preprečevanju pranja denarja leta 2016 kljub zvišanju standardov transparentnosti za DUTB in SDH ni odpravila skrivalnic, ki se jih igrajo njuni partnerji iz tujine. Zakon namreč določa, da obveznost poročanja o gotovinskih transakcijah z offshore skrivališči ne velja za »revizijske družbe, samostojne revizorje ter pravne in fizične osebe, ki opravljajo računovodske storitve ali storitve davčnega svetovanja«. Prav revizorji in svetovalci pa za velika podjetja po davčnih oazah odpirajo poštne nabiralnike in transakcijske račune, pripravljajo računovodska poročila in nastavljajo slamnate direktorje. Prav ti svetovalci in revizorji so tudi tisti, ki za naročnike z roko v roki z oblastmi v davčnih oazah pripravljajo gradivo, na podlagi katerega državni prodajalci v skladu z načelom »spoznaj kupca« (angleško »know your customer«) preverjajo bodoče lastnike slovenskega premoženja.

Cerarjeva vlada, ki je pred volitvami leta 2014 napovedovala krepitev davčne kulture, je dve leti kasneje zatrjevala, da je prodaja v davčne oaze popolnoma utemeljena tudi z vidika privatizacije.

Tako se slovenski predpisi zavestno odpovedujejo nadzoru nad osrednjimi organizatorji skrivalnic na offshore območjih. Kupčije prek davčnih oaz in poštnih nabiralnikov, ki jih organizirajo davčni svetovalci, za slovensko državo niso zgolj »utemeljene«, temveč predvsem legalne. »Prepričani smo, da je mogoče z uporabo zakonskih določil bistveno zmanjšati davčne obveznosti velike večine davčnih zavezancev,« vabijo v družbi Taxgroup, eni najbolj znanih slovenskih svetovalnih družb, katere ustanovitelja sta Matija in Klemen Šešok. Njihova konkurenca je še bolj neposredna. Podjetje Grand Pearl & Company v slovenščini na spletu oglašuje paket, po katerem vam za 1400 evrov registrira podjetje na Sejšelih, Mavricijusu, v ZDA, Luksemburgu, Panami, na Cipru ali v Lihtenštajnu, zagotovi navideznega direktorja in lastnika, uredi delniške listine in naslov, odpre bančni račun na drugem koncu sveta, na primer v Tanzaniji, ali pa priskrbi naložbeni račun v švicarski, ameriški ali danski banki. Tako je mogoče priti do namenskega podjetja oziroma poštnega nabiralnika, kamor lahko brez skrbi nalagate premoženje nezakonitega izvora. Ali pa, če imate takšen namen, poslujete z DUTB in SDH, ki bosta ob preverjanju izpolnila zakonske zahteve že z nekaj izjavami vašega svetovalca in nastavljenega zastopnika. Pri čemer vas bo vse skupaj stalo manj kot poldrugi tisočak evrov in nekaj klikov z miško.

Boj z mlini na veter

Prav Furs, ki je že leta 2015 vladi oziroma njeni delovni skupini predlagal daleč najkonkretnejše ukrepe za izboljšanje sistemskega okolja, se kljub luknjam v zakonodaji po najboljših močeh trudi, da bi odkril denar, skrit v tujini. Tako je davčna uprava med letoma 2011 in 2015 opravila 942 pregledov poslovanja z davčnimi oazami in s tem prišla do 24 milijonov evrov dodatnih davkov; lani je z offshore območij pridobila še za 157 tisoč evrov davkov. Še dobrih 62 milijonov jih je našla s ciljnimi pregledi zavezancev, ki so živeli nad zmožnostmi uradno prijavljenih prihodkov – kot na primer nekdanji direktor Teša Uroš Rotnik, ki so mu zaračunali 1,6 milijona evrov dodatnega davka. Poleg tega po poročanju Dnevnika Furs že od konca septembra brska po obsežni zbirki računov, ki so jih v 95 državah odprli Slovenci; do podatkov so davkarji prišli prek samodejne izmenjave podatkov, za katero so se odločile podpisnice sporazuma, ki ga je oblikovalo svetovalno telo najbogatejših držav OECD. Hkrati je samo lani račune v tujini s samoprijavami na Furs razkrilo kar 39 tisoč zavezancev. Toda ti ukrepi še zdaleč ne bodo zadostovali za razkritje ozadij sumljivih offshore poslov.

Pričakovati je mogoče, da je dobršen del imetnikov računov v davčnih oazah pred prijavo na Furs temeljito počistil za sabo in prenesel premoženje drugam, prijavil pa zgolj majhen del. Podobno je z računi, ki jih je razkrila mednarodna izmenjava podatkov. Četudi je med podpisnicami sporazuma OECD več priljubljenih davčnih oaz, ameriški strokovnjak Kristofer Neslund z Univerze Golden Gate opozarja, da tem državam »ni treba predložiti podatkov, ki jih ne zbirajo – zbirajo pa jih zelo malo. Deviški otoki, na primer, imajo več kot 400 tisoč registriranih družb, od katerih ne zahtevajo ne razkritja resničnih delničarjev ali zastopnikov ne priprave finančnih poročil«.

Fatamorgana boja proti oazam

Zgled sprenevedanja so Združeni arabski emirati, ki jih na seznamu omenja tudi TJN in kjer posluje več Slovencev, od nekdanjega predsednika uprave SCT Ivana Zidarja do Stojana Hribarja, brata dolgoletnega predsednika Gospodarske zbornice Slovenije Sama Hribarja Miliča; oba obvladujeta podjetji, registrirani v emiratu Dubaj. Toda tako kot celotna emiratska združba je tudi ta poln »avtonomnih območij«, tako imenovanih »freezone« in »freeport«, v katerih ne veljajo državni predpisi, temveč imajo čisto svojo poslovno zakonodajo. To pomeni, da Dubaj na papirju nima nobene davčne jurisdikcije nad njimi in s tem tudi nobenih podatkov, ki bi jih v skladu z mednarodnimi sporazumi moral sporočati drugim državam. Torej po načelu »manj ko vemo, manj lahko razkrijemo«. Seveda so avtonomna območja polna nabiralnikov in transakcijskih računov, na katere se steka denar z vsega sveta. Neslund tako pritrjuje kritikom mednarodnih sporazumov, da gre »le za marketing, s katerim davčne oaze navidezno sodelujejo z drugimi državami, posli pa tečejo kot navadno, pri čemer jih podpirajo vlade, ki so zadovoljne že s tem, da davkoplačevalci verjamejo, da je resnično vse težje utajiti davke prek finančnih skrivališč«.

Efektivna obdavčitev dobičkov v Sloveniji se že leta vztrajno zmanjšuje. Ministrstvo za finance bi tako na svoj seznam davčnih oaz moralo že zdavnaj uvrstiti tudi Slovenijo.

Točno tako se obnaša tudi slovenska politika – svojim institucijam daje dodatna pooblastila in pritiska na Furs, naj pobere še več davkov, hkrati pa še zmeraj dopušča skrivalnice, ki se jih grejo razni davčni svetovalci, odvetniki in računovodje. Predvsem pa Slovenija tudi sama deluje kot davčna oaza, ki ob navidezni transparentnosti privablja tuji kapital z davčnimi odpustki in s strinjanjem s posli s poštnimi nabiralniki. Nekdanji predsednik uprave Merkurja Bine Kordež je izračunal, da je leta 2015 efektivna obdavčitev dobička podjetij v Sloveniji znašala 11,4 odstotka; kot je septembra v Mladini zapisala Urša Marn, se je letos znižala že na 11,1 odstotka. Drugače povedano: ministrstvo za finance bi na seznam davčnih oaz, na katerem spremlja posle z državami, ki imajo manj kot 12,5-odstotno obdavčitev, moralo že zdavnaj uvrstiti tudi Slovenijo. Če bi vlada in premier Cerar s svojimi napovedmi boja proti finančnim skrivališčem mislila resno, bi že pred dvema letoma in pol prisluhnila predlogom Fursa in povečala stopnjo transparentnosti za poslovanje s tujino. Predvsem pa bi znatno zvišala – in to ne le na papirju, ampak v praksi – obdavčitev dobičkov in na SDH in DUTB razširila prepoved sklepanja poslov z namenskimi družbami/nabiralniki iz davčnih oaz, ki sicer že velja za večino družb javnega prava.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.