MLADINA Trgovina

Beli moški v paniki

Jezni, panični, divji, nestrpni, agresivni moški so dobili še zadnji udarec – zdaj žensk ne bodo smeli več niti spolno nadlegovati

Shod proti redefi niciji zakonske zveze v Ljubljani 3. marca 2015

Shod proti redefiniciji zakonske zveze v Ljubljani 3. marca 2015
© Borut Krajnc

Nekoč – od sredine 19. stoletja pa vse tja do šestdesetih let prejšnjega stoletja – so črnce na odru igrali belci. Tudi v filmih so črnce igrali kar belci. Vsaj na začetku, še v Griffithovi falirani klasiki Rojstvo naroda (1915). Obraze so si premazali – počrnili. In že so bili črnci. Temu so rekli blackface. Jasno, blackface danes ni več sprejemljiv, saj velja za rasizem. Toda obstajal je tudi spolni »blackface«: ženske so nekoč na odrih – včasih pa tudi v filmih, resda bolj parodično – igrali kar moški. Danes to ni več sprejemljivo. To bi veljalo za spolno diskriminacijo, če ne že kar za spolni rasizem.

To, kar ni več mogoče na odrih in v filmih, pa je očitno mogoče v politiki. Vsaj pri nas. Na predsedniških volitvah je kandidiralo pet žensk, toda zmagal je Borut Pahor, moški, ki žensko le igra. Njegovo impersoniranje ženske je čisti spolni »blackface«. Z imidžem je bolj obseden kot z vsebino, z lepotičenjem bolj kot s pristojnostmi, ki jih ima. Pahor je predsednik, ki je delal vse, da bi postal seksualni objekt – no, seksbomba. To, da ga je mama v gimnazijskih letih uporabljala »kot model za pomerjanje krojev za nove ženske modele, ki so jih šivali v tovarni Ideal« (kot je pred leti pisala Vanja Pirc), je del njegovega imidža. Vemo, kako mu je pred leti imponiralo, ko so ga razglasili za najlepše oblečenega Slovenca. Izraz Barbika se ga ni prijel brez razloga. Voljan se je sleči. Hoče, da vidimo njegovo telo – topless z delfinčkom na rami. Posvojil je Instagram, da bi lahko objavil čim več svojih fotografij, čim več svojih poz, čim več svojih figur – na tistem razvpitem instagramu iz Kaira je izgledal kot lepa Vida, okej, kot aleksandrinka, ki hoče domov. Ko je med kampanjo na Instagramu objavil fotografijo, na kateri mu obraz lepotiči maskerka, in pod njo pripisal »Barbika, ne baraba«, so Slovenske novice to povzele s pomenljivim naslovom »Pahor med lepotičenjem priznal, da je Barbika«.

James Dean je v Uporniku brez razloga »pomotoma« zavil na žensko stranišče, s čimer je poudaril svojo feminilnost. Lani so pred kvalifikacijsko tekmo za ženski eurobasket (Slovenija vs. Litva) na Pahorjevi strani na Twitterju zapisali: »Predsednik republike se bo tekme udeležil. Ali se bo zmage veselil z dekleti v slačilnici?« Sporočilo je bilo na dlani: ženska slačilnica je Pahorjevo naravno okolje.

Ergo: Borutu Pahorju, ki izgleda kot karikatura teorije o družbeni konstruiranosti spolnih vlog, ni dovolj, da je moški, da je predsednik in da ima moč, ki izhaja iz tega, da je moški in predsednik – biti hoče tudi ženska. Ženskam ne skuša ukrasti le atributov ženskosti, ampak jih hoče nadomestiti. Vedno lahko odigra tudi žensko vlogo. Hej, glejte: moški je boljša ženska od žensk! Nekaj globoko pokroviteljskega, vzvišenega, patriarhalnega in šovinističnega je v tej njegovi šaradi. Ko impersonira žensko, namreč sporoča: ženske v politiki niso potrebne! Ukvarjajo naj se raje z drugimi rečmi, recimo s kuhanjem! Ko impersonira žensko, ženskam kaže, kam sodijo. Ko impersonira žensko, ohranja spolno hierarhijo.

Da je pred leti vzklikal »To mi delaj, miška«, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da se je hvalil, da ženske podira kot smreke. To je retorika iz »dobrih starih časov«, ko je bilo to nekaj vsakdanjega in normalnega, ko je obstajala spolna hierarhija in ko je, kot so rekli, ženska vedela, kam sodi. Danes potrebuje Pahorja, da ji pove, kam sodi. Ali bolje rečeno: Pahorjeva retorika iz »dobrih starih časov«, ki se je v »dobrih starih časih« lepo podala patriarhalnemu ustroju družbe, danes deluje tako kot Pahorjevo impersoniranje ženske, kot njegov spolni »blackface« – potemtakem kot nekaj, kar ohranja spolno hierarhijo. Kot nekaj, kar odvrača ženske. Kot nekaj, kar ženskam kaže, kako jih vidi »pravi« moški in kam sodijo. Kot nekaj, kar vzdržuje podrejenost žensk. V »dobrih starih časih« so itak učili: popolna podreditev je edina pot do sreče.

Pahor je naredil vse, da Sloveniji ne bi predsedovala ženska – da se to ne bi zgodilo, se je sam prelevil v žensko. A tudi Trump, ki bi bil pri nas gladko izvoljen (kakšna vzvišenost je povsem odveč), je naredil vse, da Ameriki ne bi predsedovala ženska, Hillary Clinton. Terjal je celo, da jo kar zaprejo. Na njegovih predvolilnih shodih so vzklikali: »Lock her up!« Nekateri Trumpovi feni so terjali, da jo postavijo kar pred strelski vod in ustrelijo: kaj se pa rine med moške! Sporočilo je bilo na dlani: žensko je treba ponovno »udomačiti«. Spraviti jo je treba pod nadzor. Kar je mož, je žena!

Ironično, a logično: moški, ki so delali pri Trumpovi kampanji, so zaslužili 35 odstotkov več kot ženske, ki so opravljale enako delo. Nič čudnega, da je Trump grozil s koncem Amerike (in sveta), če bo izvoljena ženska.

Ko je mantral, da bo Ameriko naredil spet veliko, je bilo jasno, kaj hoče reči – da bo črnce, priseljence, muslimane in ženske spet postavil tja, kamor sodijo. Da jih bo postavil tja, kjer so bili nekoč, v »zlatih časih«, ko je bila Amerika »velika«. Da bo torej ponovno vzpostavil red – spolno in rasno hierarhijo. Tako kot Trump ni skrival, da imajo ženske preveč pravic (ženske, ki splavijo, bi kaznoval, je rekel), njegovi etnonacionalistični feni, privrženci alternativne desnice ( ja, skrajne desnice, alt-right), niso skrivali, da jim prav ženske – poleg drugih nadlog, kot so politična korektnost, človekove pravice, demokracija in multikulturnost – preprečujejo, da bi bili veliki, zato so se tudi tako divje in šovinistično spravljali nad feministke, igralke, ki v filmih – recimo v Millerjevi Cesti besa – igrajo močne, junaške ženske, črnke, ki igrajo v »belskih« filmih (recimo v rimejku Izganjalcev duhov), dizajnerke računalniških igric (Gamergate) in najstnice, ki se spletno preveč izpostavljajo. Ženske ne morejo biti glavne, so sikali Trumpovi belski moški, jezni, divji, nestrpni, agresivni troli, prepričani, da jih spolna enakost le omejuje. Ženske je treba pomanjšati, ponižati in osramotiti. Vrniti jih je treba tja, kamor sodijo. V družbo je treba vrniti red!

Ne da Evropa zaostaja za Trumpom: tudi tu imate jezne, panične, prestrašene, užaljene, ponižane belske moške, ki so izgubljeni med slabimi informacijami o pravih vzrokih za svojo bedo in ki so prepričani, da izgubljajo tako bitko z nekrščanskimi tujci kot bitko z ženskami. Jasno, skrajna desnica, evropska alt-right, jim obljublja vrnitev »prave« Evrope, spet velike Evrope – Evrope, v kateri bodo spet glavni belski kristjani. In v kateri bodo spet glavni moški. Rasna hierarhija se vrača v paketu z oživljenim patriarhatom.

Spolno nadlegovanje je dejanje, s katerim jezni, panični, nestrpni, obupani moški »miški« pokaže, kam ta sodi.

Retorika iz »dobrih starih časov«, s katero rožljajo Trump, alt-right in evropski populisti, recimo Alternativa za Nemčijo (in v kateri tu in tam delfinčka zaplava tudi Pahor), je izraz strahu pred ženskami, spolno nadlegovanje pa je le nadaljevanje te retorike z drugimi sredstvi. Ali bolje rečeno: spolno nadlegovanje – spolno izsiljevanje, spolno nasilje – je orožje, s katerim skušajo jezni, panični, nestrpni, obupani moški, ki imajo občutek, da niso več glavni in da izgubljajo tekmo z ženskami, ohranjati spolno hierarhijo, spolno neenakost, podrejenost žensk.

Nič, spolno nadlegovanje je dejanje, s katerim jezni, panični, nestrpni, obupani moški »miški« pokaže, kam ta sodi.

Klub golih pesti

Tudi ameriška feministka Susan Faludi se je v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja – v času, ko je Ameriki in svobodnemu svetu vladal Bill Clinton, »novi moški«, spolni nadlegovalec (predator-in-chief), ki so ga izvolile ženske – spraševala, zakaj so ameriški belski moški tako jezni, tako nezadovoljni, tako nesrečni, tako mizerni, tako napadalni in tako nasilni. Kaj je z njimi? Zakaj so v tako hudi krizi? Zakaj jih grabi panika?

To so se tedaj spraševali tudi drugi in potem prodajali različne teorije, v katerih so bili belski moški žrtve bodisi feministk, črncev ali priseljencev, ki da jim vsak po svoje – bodisi z »vsiljevanjem« spolne enakopravnosti, kvotami ali dampingom – kradejo delovna mesta, toda te teorije niso držale vode, je ugotovila Susan Faludi in sklenila, da bo v izogib nesporazumom nekaj časa preživela s temi jeznimi, nezadovoljnimi, nesrečnimi, napadalnimi, nasilnimi moškimi – z odpuščenimi industrijskimi, ladjedelniškimi delavci (Long Beach), kadeti vojaškega kolidža The Citadel, ki so morali medse sprejeti prvo žensko, vietnamskimi veterani, najfanatičnejšimi navijači nogometne ekipe Cleveland Browns, mladeniči, obtoženimi spolnih napadov, pornoigralci, fanatiki evangeličanskega gibanja Promise Keepers, padlimi filmskimi zvezdniki (Sylvester Stallone), nekdanjimi astronavti.

Shod proti migrantom v Šenčurju 20. februarja 2016

Shod proti migrantom v Šenčurju 20. februarja 2016
© Borut Krajnc

Ko je bilo tega druženja konec, je objavila knjigo Stiffed (1999), ki jo je podnaslovila: Izdaja ameriškega moškega. Ja, ameriškega moškega so izdali, toda izdali ga niso priseljenci, črnci in feministke – izdala ga je kultura, ki mu je obljubljala, da bo podedoval svet, da bo glavni, da bo junak, da bo zmagoval v vojnah, da bo osvajal vesolje, da bo hranilec družine, a se je potem zgodilo ravno nasprotno. Ameriški moški niso podedovali sveta, vietnamsko vojno so izgubili, Luna je bila le slepa ulica, astronavti so postali zgolj piarovci ameriške vesoljske agencije (le »spam in a can«, kot so si sami rekli), junaki so postajali povsem »nemožati« profili (npr. menedžerji in finančni špekulanti). Ne, moške, junake industrijske družbe, so množično odpuščali – niso bili več hranilci družin, izgubili so socialno potenco, niso bili več glavni. Še celo v pornoindustriji so bile ženske bolje plačane od moških in ti so bili na »delovnih mestih« tudi vse bolj diskriminirani od žensk.

Moški, ki naj bi podedovali svet, so izgledali kot anahronizem. Izgubili so kompas. Vloge, na katero jih je pripravljala kultura, niso mogli več odigrati. Niso bili tako triumfalni in mogočni kot njihovi očetje. Izgubili so družbeni kontekst. Deindustrializacija, outsourcing, globalizacija, veliko restrukturiranje gospodarstva, množično odpuščanje in drugi ekonomski stresi so poskrbeli, da pričakovanj niso mogli več izpolniti. Konec je bilo njihove ekskluzivnosti. Korporacije so jih brez milosti žrtvovale, ponižale in zavrgle. Postali so neobvezni, zgolj opcijski. Izgubili so moč, ceno, privilegije, samozavest, samospoštovanje, smisel. Postali so nekoristni, odveč. Delovali so le še dekorativno, ornamentalno. Od njih so ostale le še poze. Postali so narcisi. Raznežili so se, zmehčali, pomehkužili. Na eni strani so se prepustili konformizmu, na drugi pa tekmovalnemu individualizmu in kulturi imidža. Njihove veščine so bile brez vrednosti. Mišice so imeli le še za okras. V preteklosti so pripadali močnim skupnostim, ki so jih pripravljale na velike reči, a občutek pripadnosti so zdaj izgubili. Zvesti so bili le še svoji paniki. Morali so se vdati imidžu, modi, lepotičenju in kulturi slave, ki so postali novi standardi osebne vrednosti in moškosti. Z imidžem so se bolj ukvarjali kot z delom, ki so ga opravljali – imidž je postal njihova zaposlitev. Nekdanji delavci so postali seksualni objekti. Svojo moškost so razstavljali, niso pa je več demonstrirali. Niso je več potegnili iz sebe, ampak so se vanjo oblekli. Kot Arnold Schwarzenegger. Niso bili žrtev hormonskih motilcev, temveč kulturnih sil, ki jih niso razumeli. Film Do nazga je bil njihova zgodba, Fincherjev Klub golih pesti je bil njihovo zrcalo, Kubrickov film Izžarevanje, v katerem moški vloge, na katero ga je pripravljala kultura, ne more izpolniti (»All work and no play makes Jack a dull boy«), pa je bil njihova ničejanska parodija. Iz proizvajalcev so se prelevili v konzumente.

Postali so jezni, nezadovoljni, nestrpni, napadalni, nasilni. Le pretvarjali so se še, da so moški, je opozarjala Faludijeva. Leta 2000 so ti stupid white men, kot jih je imenoval Michael Moore, izvolili malega Busha. Kantov strah pred emocijami je bil upravičen.

Ne da Evropa zaostaja za Trumpom: tudi tu imate jezne, panične, prestrašene, užaljene, ponižane belske moške, ki so izgubljeni med slabimi informacijami o pravih vzrokih za svojo bedo in ki so prepričani, da izgubljajo tako bitko z nekrščanskimi tujci kot bitko z ženskami.

Lani so izvolili Donalda Trumpa. Ne brez razloga: zdaj so bili še bolj jezni, še bolj divji, še bolj nestrpni, še bolj obupani – deindustrializacija, outsourcing, globalizacija, veliko restrukturiranje gospodarstva, množično odpuščanje in drugi ekonomski stresi so se vmes še dodatno stopnjevali, kar pomeni, da so moške še toliko bolj ponižali. To, da Trump velja za spolnega nadlegovalca in spolnega napadalca, jih ne moti. Ravno nasprotno: to v njihovih očeh le potrdi, da ima prav. Da je na njihovi strani. Da misli kot oni.

Presežki represije

Borut Pahor mora impersonirati žensko, da mu ženska ne bi odnesla službe – ameriški moški niso tako sofisticirani. V zadnjem času je v Ameriki zaradi spolnih zlorab – zaradi spolnega nadlegovanja, spolnega izsiljevanja, posilstev – padlo ogromno velikih, slavnih, uglednih, elitnih moških glav. Od filmskih zvezdnikov, producentov in režiserjev do komikov in televizijskih voditeljev. In padajo kar po tekočem traku, non-stop, vsak dan, vsako uro, podnevi in ponoči. Ob tem si rečete: pa koliko je tega spolnega nasilja?! Res veliko. Kaj to pomeni, dobro veste: kako silna je moška panika – kako zelo jezni, kako zelo nestrpni, kako zelo obupani, kako zelo agresivni so moški, ki lahko ženske zadržujejo le še s spolnim nasiljem. Razsežnosti spolnega nadlegovanja govorijo o razsežnostih moške panike in obupanosti poskusa ohranjanja spolne hierarhije.

Toda popolni vihar družbenih, ekonomskih in kulturnih sil, ki je ponižal ameriške moške, je zadel tudi Slovenijo in slovenske moške. Tovarne so zaprli, moške so množično odpuščali, tako da so izgubili socialno moč, ceno, samozavest, ekskluzivnost in smisel – niso bili več junaki niti hranilci družin. Vloge, na katero jih je pripravljala kultura, niso mogli več odigrati. Bili so le še okras. Od njih so ostale le še poze. Njihove veščine so bile brez vrednosti, njihove mišice pa so bile dobre le še za razstave. Zvesti so bili le še kulturi imidža, modi in lepotičenju.

Nekdanji delavci so postali seksualni objekti. Iz proizvajalcev so se prelevili v konzumente. Potomci partizanov so postali barbike. Izgubili so družbeni kontekst. Sveta niso podedovali. Postali so jezni, nezadovoljni, nestrpni, napadalni, nasilni – ženske so vse bolj pritiskale. In begunci.

Zdaj lažje razumete, zakaj je zaradi enega samega sirskega begunca – Ahmada Šamija – nastala taka štala. Toliko hrupa zaradi enega begunca? Zakaj takšno pretiravanje? Zaradi parlamentarnih volitev, ki so vse bližje? Ne, razsežnost ksenofobije v tem primeru govori predvsem o razsežnosti moške panike. A mar to pomeni, da ima slovenska politika, ki jo še vedno – kljub vsemu – intonirajo moški, do žensk tak odnos kot do beguncev?

Kot je nedavno opozoril ustavnik Andraž Teršek, v III. odstavku Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki pomeni izhodišče ustavnosti in državnosti Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države, piše tole: »Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno z ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.« Kar pomeni, da je Ahmada Šamija omenjala že Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ni pa omenjala Bruslja. Toda ko je Slovenija, ki itak izgleda kot povojna dežela s predvojno mentaliteto (strah pred Brusljem jo še dodatno hendikepira), rekla, da ni pristojna za Šamija, je bilo tako, kot bi rekla, da ni pristojna za varstvo človekovih pravic, s čimer je prikimala paranoji alt-right moških in njihovi mantri, da jim prav tisti, ki varujejo človekove pravice (priseljencev, beguncev, gejev, žensk ipd.), preprečujejo, da bi bili veliki.

Država krši pravice enega človeka, da bi prikrila, da sama povsem mirno tolerira množične kršitve pravic navadnih ljudi. Moških in žensk.

Ker pa so družbene, ekonomske in kulturne sile, ki so jih ponižale, preveč kompleksne, da bi šle v fake news (ali tvit), so vsi ti jezni, panični, nestrpni, agresivni slovenski moški, ki visijo na spletnih forumih, Twitterju in drugih družabnih omrežjih in ki sanjarijo, da so Hitlerji, ki delajo red, prepričani, da so jih ponižali priseljenci/begunci in ženske, toda pri tem si ne postavijo temeljnega vprašanja: kaj če z navijanjem za kršitev pravic žensk in beguncev navijajo za kršitev svojih pravic? Kaj če z navijanjem za kršitev pravic žensk in beguncev legitimirajo kršitev svojih pravic?

Če bi ti slovenski moški vsaj malce pomislili, bi namreč zelo hitro ugotovili dvoje. Prvič, da imajo država, ki neoliberalizem vidi kot umetniško delo (nekaj kreativnega) in ki ne deluje ravno kot zaščitnica zaposlenih in prekarnih (temveč kot slavilka konca socialnih sanj), in delodajalci, ki formatirajo delovnopravno zakonodajo, do njih tak odnos, kakršnega imajo sami do žensk in beguncev. In drugič, da živijo v kapitalističnem sistemu, ki potrebuje ogromno represije, ogromno zastraševanja in ogromno kršitev človekovih pravic (»presežek represije«, bi rekel Herbert Marcuse), da bi lahko funkcioniral, in ki begunce omejuje, zatira in ponižuje prav zato, da bi imeli vsi tisti prikrajšani, razlaščeni, brezpravni, jezni, nestrpni in agresivni moški občutek, da so polnopravni državljani, in da ne bi uvideli svoje lastne prekarne »begunske« identitete.

Instagram predsednika Boruta Pahorja 28. januarja 2017

Instagram predsednika Boruta Pahorja 28. januarja 2017

Če naj parafraziram Slavoja Žižka: država krši pravice enega človeka, da bi prikrila, da sama povsem mirno tolerira množične kršitve pravic navadnih ljudi. Moških in žensk.

Susan Faludi je na koncu knjige Stiffed vendarle izrazila upanje, da bodo moški in ženske spregledali ter ustvarili novo paradigmo, ki bo odprla vrata obojim, moškim in ženskam, saj to, da so oboji v tem sodobnem korporativnem svetu enako nemočni, koristi le elitam. Zanašala se je na sposobnost prihodnosti, da popravi krivice sedanjosti, in morda je prav zdaj priložnost, da se to zgodi, saj je igre konec. Jezni, panični, užaljeni, divji, nestrpni, agresivni moški so dobili še zadnji udarec – zdaj žensk ne bodo smeli več niti spolno nadlegovati.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.