MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Ustavite medije

Zgodba o slovenskem zdravstvu je tudi zgodba o medijih. Zdravstveni sistem je eden najkompleksnejših, na drugi strani pa smo v stiku z njim tako ali drugače vsi, ponavadi v posebnem čustvenem stanju, zaradi bolečine in skrbi, zase in za bližnje. Zdravje je pač v naših glavah druga beseda za bolečino in tudi za neizbežno smrt, tako lastno kot tistih, ki so nam tako ali drugače blizu, je tisto območje življenja, kjer v neki točki lahko ne glede na našo siceršnjo moč, bogastvo, karkoli, postanemo le nemočna lupinica, ki jo premetava morje. Ko pridemo v stik z zdravstvenim sistemom, pogosto postanemo egoistični, komolčarski, vidimo sebe in bližnje, bolečina drugih se nas pogosto ne dotakne, ker tam smo mi, naša bolečina, naš otrok, naša ljubezen, oče, mama ali prijatelj. In predvsem pričakujemo čudeže od ljudi v belem in modrem. Potrošniška družba nas je razvadila do te meje, da verjamemo, da je vse mogoče in da je mogoče to takoj – in hkrati je tisto drugo pretemna lisa, ki nas preganja in spravlja v grozo. Pogosto so okoli nas neprimerno bolj zlomljeni in bolni, a nenadoma smo tam le mi s svojo težavo.

Zakaj je šel zdravnik na kosilo? Kje je zdravnik? Zakaj zamuja? Ne zanima nas, da je naš zdravnik morda pravkar na operaciji, kjer nekomu rešuje življenje, ali pa razlaga družini, da je oče umrl. Ne zanima nas, da je šla zdravnica iz naše ambulante na kosilo, no, v resnici le sendvič iz menze, po sedmih urah dela, v katerih se je pri njej izmenjalo 25 bolnikov, da je izmučena in da je šele na polovici delavnika, vmes je bila še na viziti in preverila stanje bolnika, ki je bil operiran na drugem oddelku, a ga zdravi tudi ona.

Za medije je zdravstvo zelo priročna tema, zanesljiva tarča. Kako zlahka je narediti prispevek, o katerem bodo vsi govorili, kjer se bodo vsi zgražali – pri čemer so odgovori, ki jih o posamezni temi ponuja zdravstvo, tako kompleksni, da jih ni mogoče spraviti niti v celotno oddajo, kaj šele v prispevek klasične dolžine. Je to res nujno? Se je res treba tako igrati ravno z zdravstvenim sistemom – le zato, ker vemo, da so na zdravje, bolečino in smrt vsi tako občutljivi, da jih je mogoče zapeljati s preprostimi zgodbami, ki jih je tudi glede na mednarodne primerjave, v resnici tako malo, da bi morali ponosno hvaliti naš sistem?

In ena najhujših zgodb je prav zgodba o čakalnih vrstah. Absurdno – a čakalne vrste so v veliki meri dokaz, kako je zdravljenje dostopno celotni populaciji, koliko je prav ta kritizirana država naredila za osveščenost ljudi, da hodijo na preiskave, da imamo izjemno visoko stopnjo odkrivanja najrazličnejših rakavih obolenj v zgodnji stopnji – da se je število posegov neverjetno povečalo, da se je naravnost neverjetno povečala produktivnost, niti najmanj pa se niso za toliko povišala sredstva, še manj pa število zdravnikov. Vsi novinarji to vedo – to jim strokovnjaki ponavljajo vedno in znova. Vedo tudi, da je velik del čakalnih vrst navidezen – ker marsikoga, ki je v čakalni vrsti, ni mogoče operirati ali pa čaka na operacijo pri prav določenem zdravniku. Naj ta zdravnik zaradi tega, ker se o njem širi dober glas, dela 25 ur na dan? Se nam je popolnoma zmešalo, vsem? Novinarji tudi vedo, da se je povečalo število napotitev k specialistom zaradi njih samih: ker so tako napihnili zgodbe o zdravniških napakah in pravici do tožbe, da družinski in splošni zdravniki že malodane avtomatično pošiljajo ljudi na preiskave, tudi ko ni resnih znakov, da za to obstaja potreba – da bi se tako zaščitili pred medijskim in kazenskim pregonom, ki se sicer lahko konča s popolno oprostitvijo, a vseeno uničeno kariero in življenjem? Kaj ima od tega sestra v najnižjem plačilnem razredu, z izplačano minimalno plačo, ki mirno prenaša negodovanje bolnikov v stiski, ki razume vse naše tegobe in se odziva nanje z mirnostjo, čeprav bi si včasih kdo izmed nas zaslužil, da nas nahruli in vrže iz ordinacije?

Pri čemer seveda Slovenci za zdravstvo dajemo manj denarja od prebivalcev držav s primerljivo učinkovitostjo in dostopnostjo zdravstvenega sistema. A to nas ne zanima, niti novinarji tega ne poudarjajo prav pogosto – da bi morali več denarja dati prebivalci sami. Tudi nobena vlada si že dolgo ne upa – odziva delodajalcev si raje sploh ne predstavljajmo – reči, da bi bilo treba povišati prispevke za zdravstvo, da bi torej jasno povedala: da, imamo kar dober zdravstveni sistem, ki pa poka po šivih, ker potrebuje več denarja, bistveno več denarja, zato da bodo še naprej vsi ljudje, ne glede na socialni sistem, deležni vseh možnosti. Državljani smo v tem primeru namreč zajedavci – participiramo pri občutku odgovornosti, ki ga imajo do bolnikov zdravniki in medicinsko osebje. Da, pričakujemo, da nam bodo na voljo, pričakujemo, da bomo dobili vse storitve in da nas ne bo to stalo nič več kot doslej, pri čemer nam sistem vsako leto dejansko ponuja več in boljše storitve.

Mediji bi to sporočilo lahko hitro prenesli javnosti. Pa ga ne. Raje uživaško zmrcvarijo vsakega, ki naredi napako, pričakujejo, da se bo sistem z istimi kadri in denarjem prestrukturiral, postal še učinkovitejši, še bolj produktiven. Pa vemo, da to ni mogoče. Seveda ima sistem napake, seveda so med zdravniki in medicinskim osebjem tudi slabi, ampak nič bolj kot v siceršnji populaciji. Dovolj je, to je norost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev