MLADINA Trgovina

Nadina Štefančič  |  foto: Uroš Abram

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Portret

Varja Močnik, filmarka

Strastna zaveznica kina in politične nekorektnosti

V začetku osemdesetih let Ljubljana še diši po kinu. Videoteke, DVD-ji in torrenti neslišno prežijo na nesluteno prihodnost. Osnovnošolka Varja Močnik s prijateljico po pouku teče čez mestna dvorišča in vrtove, da bi ujela kakšno od filmskih projekcij. Stoji pri blagajni, živčno se prestopa v upanju na tretjega gledalca. Tri prodane vstopnice pomenijo, da bodo film zavrteli. Mogoče novega Carpenterja ali Spielberga. Na televiziji ta čas kraljujejo vesterni in klasike, med drugim Pločevinasti boben. Ti filmi šolarki Varji pustijo brazgotine, krasne brazgotine. Zaljubi se v film Bilo je nekoč na Divjem zahodu in si želi, da bi bili ljudje resnično takšni – srčni in plemeniti, četudi označeni za zadnje izmečke družbe.

Trideset let kasneje je Varja Močnik (letnik 1974) filmska režiserka. Iz nostalgije po osemdesetih, po času velike moči »zajebancije« in ljubezni do življenja in sveta, ki je vladala med jugoslovanskimi uporniki, posname LP film Buldožer – Pljuni istini u oči. Zanj je na letošnjem Festivalu slovenskega filma prejela vesno za posebne dosežke. »Takrat je bil upor način življenja, danes se v družbi politične korektnosti fenomen kot Buldožer ne bi mogel zgoditi.« Ukalupljanje prepoznava tudi v spremembah mesta Ljubljana. To, da je danes vsaka trgovina enaka trgovinam v drugih mestih, da vnaprej z gotovostjo vemo, na kateri polici lahko najdemo neki produkt, jemlje kot škandal. »Sigurnost je naš največji sovražnik, saj škodi razvoju, premiku naprej.« Premik naprej so v začetku devetdesetih let dosegle s kolegicami Urško Kos, Hanno Slak in Urško Žnidaršič, z vstopom v moški svet slovenskega filma, v katerem še ni bilo slovenskega ženskega celovečerca. Sotlakovale so pot, ki je desetletje kasneje pripeljala do prvih celovečernih filmov v režiji žensk. Leto 2002 je z Varuhom meje Maje Weiss, Slepo pego Hanne Slak in 24 poljubov Viki Voglar postalo prvo žensko leto slovenske filmske zgodovine. Ko se je Varja na sprejemnih izpitih za filmsko in televizijsko režijo na AGRFT pojavila s kratkimi lasmi, jo je bodoči profesor vprašal, ali gre za hommage igralki Jean Seberg. Razkrinkano je pokimala. V gimnaziji je namreč občudovala predvsem francoske filme in Buñuela. Danes ji je vzor vsaka režiserka, ki dela dobre filme, v Sloveniji še posebej Ema Kugler.

Feminizem je eden od nazorov, s katerimi je odrasla v družini dveh legend slovenske humanistike, urednice in prevajalke Zoje Skušek in sociologa Rastka Močnika, z bratoma Grišo in Borjo. »Doma ni bilo dvoma: vsi spoli so enakovredni – ženski, moški, vse vmes in onkraj.« Dokler ni začela delati v kulturnih institucijah, ni vedela, da je šovinizem sistemski. »Mislila sem, da so pač posamezniki budale.« Zadnja leta je svojemu feminizmu začela dodajati kanček militantnosti. »Seveda je film moški svet, režiserke nosimo kargo hlače in superge in preklinjamo kot kakšni dedki, sicer hitro izpademo šibke.« Slovenski film vseeno v nečem dosega enakost spolov: razmere so enako slabe za vse. Kulturna politika je do filma že od druge svetovne vojne »nekonsistentna, zaničljiva, ignorantska«. Besna je, da filmske delavce v nasprotju z gledališčniki obravnavajo kot popoldanski krožek. »Ko država ubija tiste, ki bi opevano slovenskost lahko v umetnosti ponesli daleč naprej, ubija samo sebe. Snemanje filmov ni hobi, to so naša življenja!« Želi si, da bi ljudje, ki o filmu odločajo, hodili v kino, tako bi več razumeli. Njej so v sodobnem filmu posebno zanimivi dokumentarni filmi. »Ti skozi poglede posameznikov pomembno dopolnjujejo nerealno sliko sveta iz časopisov.« Zato jih tudi redno uvršča v programe, ki jih oblikuje kot kuratorka filmskega programa na festivalu Kino Otok – Isola Cinema in v Slovenski kinoteki.

Po študiju je skoraj desetletje delala na nacionalni televiziji in v okviru RTV tudi posnela svoj prvi celovečerec Bankirke, »film o dolgčasu«. Kot režiserka ni »vodja vojske, ampak miselni in čustveni vodja skupine zanimivih ljudi, ki ustvarijo veliko več, kot je bilo prej na papirju ali v moji glavi«. Trenutno se loteva novega filma, slovenske akcijske distopije. Žanrskega filma ne želi delati po obrazcih z Zahoda, ampak odkriti, kako ustvariti slovenski akcijski film in obenem pokazati, da je slovenščina dober jezik za dialoge in humor.

Svojo generacijo doživlja kot izgubljeno – vzgojeno v bratstvo in odraslo v nebratstvo. »Naučili so nas, da je ambicioznost negativna lastnost, zato se ne znajdemo, tavamo.« Na srečo to pomeni, da v grozni odraslosti kljub plačevanju računov niso prenehali iskati lepote. »Svet ostaja enako lep in enako grd, in ga je treba še naprej gledati.« Sploh v kinu, kjer se človeku lahko zgodi karkoli. Ko se luči v kinodvorani ugasnejo, jo včasih zaobjame popolna sreča. Ogled filma v kinu opisuje kot pobeg od sebe, da bi se lahko nato prek svetov drugih ljudi k sebi vrnila. Ji sploh kaj pomeni več? »Ja, družina in prijatelji, s katerimi grem v kino.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.