Ljubezenska zgodba za vse čase in vse generacije

Balet Preljocaj bo po letu 2014 ponovno nastopil v Cankarjevem domu, tokrat z delom Romeo in Julija

V Cankarjevem domu v Ljubljani bo med 28. in 31. decembrom ponovno gostoval Balet Preljocaj, tokrat z delom Romeo in Julija v koreografiji Angelina Preljocaja in na glasbo Sergeja Prokofjeva. Praizvedba projekta je bila leta 1990 v interpretaciji baletnega ansambla Lyonske operne in baletne hiše. Pet let pozneje je bila predstava obnovljena in prenesena v Preljocajevo skupino Balet Preljocaj iz Aix-en-Provencea. Zaradi izjemnega uspeha ga je ista skupina v pomlajeni zasedbi obnovila ob 25-letnici praizvedbe. Od leta 1995 Romeo in Julija ponovno gostuje na številnih mednarodnih odrih.

Uvodne takte uverture Romea in Julije Sergeja Prokofjeva kmalu preglasi zlovešč hrup helikopterja. Kar naenkrat se znajdemo v postapokaliptičnem svetu, v katerem politično-vojaška elita Capuletov terorizira brezpravno večino, poosebljeno v družini Montegov … kar pa vseeno ni ovira, da se ultimativna ljubezenska zgodba med Romeom in Julijo ne bi zgodila.

Koreograf Angelin Preljocaj je s svojim svetovno znanim baletnim ansamblom ustvaril surovo, neposredno, iskreno, a vendar prelepo ljubezensko zgodbo Romea in Julije. Prevzela ga je esenca zgodbe o (ne)zmožnosti uresničitve ljubezni zaradi političnih razmer. V njegovi interpretaciji imamo tako opravka s klani, ki se borijo za ozemlje, kljub temu pa je ohranil jedro Shakespearove tragedije: trpki ljubezenski zaplet, katerega osrednji del je prizor na balkonu, ki je tudi prizorišče ultimativne ljubezni, krvavih obračunavanj in nazadnje tudi tragične usode.

V času nastanka je bil Preljocaj neizkušen koreograf, ki je tako močno dvomil vase, da se je skorajda odpovedal naročilu Lyonske opere. Nikoli namreč ni ustvaril koreografije za trideset baletnih plesalcev, z glasbeno partituro enega največjih klasičnih skladateljev. Razlog, da je kljub temu vztrajal, je našel v jedru Shakespearjeve zgodbe – o (ne)zmožnosti uresničitve ljubezni zaradi družbenih političnih razmer, o osebni tragiki med politično diktaturo. Glavni navdih mu je bila orwellovska distopija, najmočneje izražena v romanu 1984, hkrati pa tudi osebna izkušnja, saj je bil otrok albanskih staršev, ki so se v Francijo preselili zaradi politično nevzdržnih razmer. V odraščanju je bil ves čas razpet med dva kulturna prostora, francoskega in albanskega, med dva jezika, dve vrsti glasbe, dve mentaliteti … podobno kot je razmerje med junaki v Romeu in Juliji, ki sicer živijo v istem mestu, zato pa so tako kulturno, socialno kot politično povsem različni.

Angelin Preljocaj je najprej študiral klasični balet, nato pa se je preusmeril na sodobni ples. Izobraževal se je pri Karin Waehner, decembra 1984 pa je ustanovil svojo plesno skupino. Za svoje delo je prejel  številna priznanja (med drugimi mu je francosko Ministrstvo za kulturo leta 1992 podelilo veliko državno odlikovanje za ples). Njegove koreografije so v svoj redni repertoar uvrstili številni plesni ansambli, nemalo jih od Preljocaja naroča tudi avtorska dela, med njimi milanska Scale, Newyorški balet in baletni ansambel Pariške opere. Balet Preljocaj in njegovih 24 stalnih plesalcev od oktobra 2006 domuje v Črnem paviljonu (Pavillon Noir) v Aix-en-Provenceu, prizorišču, v celoti namenjenem plesu, katerega umetniški vodja je Angelin Preljocaj. Od ustanovitve do danes je Angelin Preljocaj ustvaril več kot petdeset koreografij, skupina na leto opravi več kot sto mednarodnih gostovanj. Balet Preljocaj je v Cankarjevem domu nastopil oktobra 2014 s predstavo Noči (Les Nuits), za katero je navdih črpal iz zakladnice zgodb Tisoč in ene noči.

Nastopajo: Redi Shtylla, Virginie Caussin, Fabrizio Clemente, Baptiste Coissieu, Leonardo Cremaschi, Léa De Natale, Cecilia Torres Morillo, Margaux Coucharriere, Louise Curien, Isabel Garcia Lopez, Agnes Girard, Lisa Gonzales, Verity Jacobsen, Emilie Lalande, Fatima Lopez, Théa Martin, Dominic Bisson, Idir Chatar, Baptiste Coissieu, Leonardo Cremaschi, Laurent Le Gall, Simon Ripert, Calvin Ruth, Antonio San Girardi, Aaron Smeding, Alexandre Tondolo. Scenografija: Enki Bilal, kostumografija: Enki Bilal in Igor Chapurin, zvočno oblikovanje: Goran Vejvoda, luč: Jacques Chatelet