MLADINA Trgovina

Franco Juri

22. 12. 2017  |  Svet

Katalonija ostaja razklana in pogojev za neodvisnost objektivno ni

Kaj pa zdaj? Hud poraz vladne ljudske stranke Mariana Rojoyja in ponovna zmaga z absolutno večino osamosvojitvenim strankam.

Carles Puigdemont

Carles Puigdemont
© WikiCommons / arhiv katalonske vlade

Katalonija je glasovala ob izjemno veliki udeležbi volivcev. Kljub anomalijam teh volitev, na primer dejstvo, da sta dva voditelja najpomembnejših strank, ki zagovarjajo neodvisnost dežele, v zaporu ali v izgnanstvu, so prav te stranke skupaj ponovno dobile absolutno večino v parlamentu s 70 sedeži (za absolutno večino je potrebnih 68). Rajoyjev poskus obglavljanja katalonske osamosvoiteljske opcije je spodletel in se sprevrgel v politično grobnico lokalne Ljudske stranke.

Zagovorniki neodvisnosti sicer nimajo absolutne večine v glasovih, vendar stranke, ki zagovarjajo referendum in ki so odločno nasprotovale uvedbi 155. člena oz. ukinitvi avtonomije (med temi je tudi levičarska En Comu Podem), presegajo 55 % glasov. Največjo klofuto je nedvomno utrpela vladna Ljudska stranka Mariana Rajoya, ki je v Katalonij s 4% postala zadnja parlamentarna stranka. Uvedba 155. člena in represija zoper katalonske voditelje sta učinkovali kot bumerang.

Večina desnih in prošpanskih glasov v Kataloniji je šla stranki Ciudadanos, ki je dobila relativno večino v katalonskem parlamentu. Nekoliko razočarani so tudi socialisti, saj so dobili približno toliko glasov kot pred dvema letoma. Nepričakovano uspešno se je odrezala Puigdemontova stranka Junts per Catalunya, ki je prehitela zaveznico in hkrati konkurentko Republikansko levico. Skratka, katalonska politična slikav celoti ni bistveno drugačna od tiste iz leta 2015, le da na desnici je prišlo do kolapsa španske vladne stranke in znatnega vzpona stranke Ciudadanos. Kaj pa zdaj?

Preklicati bo treba 155. člen in se pogajati o statutu avtonomije, spremembah v ustavi in legalizaciji referenduma.

Najbrž enostranska odcepitev ni več na agendi strank, ki jo sicer politično zagovarjajo. Katalonija ostaja glede tega vprašanja razklana in pogojev za neodvisnost objektivno ni. Je pa za katalonske stranke priložnost za nekoliko spremenjeno strategijo, za program na dolgi rok. Razmere so zrele za pogajanja z Madridom s pozicije večinske opcije, političnih in moralnih zmagovalcev ... Še bolj kot prej so zato legitimne zahteve po prenehanju pregona zoper katalonske politike in aktiviste, po izpustitvi političnih zapornikov in možnosti, da se Puigdemont vrne. Preklicati bo treba 155. člen in se pogajati o statutu avtonomije, spremembah v ustavi in legalizaciji referenduma.

Če bo Madrid odgovoril s podaljšanjem ukrepov iz 155. člena in bo nadaljeval s pregonom zoper liderje strank, ki so na volitvah prepričljivo zmagale, bo to pomenilo, da so bile volitve le farsa. Nekaj takega Španija si ne more privoščiti. Zato ostanimo optimisti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.