MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Uvodnik

Vegan! Vegan! Tecite stran!

Če bi za ljudmi različnih nazorov, političnih pogledov in življenjskih slogov narisali črte, tako kot jih rišejo avtomobili v nočeh s svojimi lučmi, bi nastal zemljevid naših tunelov različnosti. Hodimo drug mimo drugega, srečamo se s pogledi, na avtobusih stojimo 20 centimetrov narazen, a smo vsak iz svojega miljeja, zato se v resnici nikoli ne srečamo, čeprav stojimo skupaj v ambulantah, trgovinah itd. Seveda so trenutki, ko nas naključje poveže, a to je le privid, da obstajajo med našimi tuneli prehodi.

A to niti ni tako presenetljivo. Življenjski slog, raven razmislekov, nazori in pogledi so namreč vse tisto, kar si oblikujemo kot vir svojega življenjskega zadovoljstva in ne nazadnje naših ciljev, ta zbir je naše jedro. Ko trčimo ob različnost, je to lahko torej tudi motnja, povzroči lahko prespraševanje naših pogledov in nazorov.

Vegetarijanstvo in veganstvo sta danes nekaj najbolj običajnega tudi v našem prostoru in v večini okolij in različnih tunelov nekaj sprejetega. A le kot življenjski slog. V zadnjem času pa je tudi pri nas prišlo do obrata, ko vegetarijanstvo in veganstvo postajata množični – predvsem pa zdaj ne gre več za prehranski ali življenjski slog, ampak sta pridobili političen in ideološki naboj.

Ne po naključju. Če bi lahko sodobni svet razdelili po preprostem političnem ključu sodobnega trenutka, je to danes zagotovo najprej odnos do podnebnih sprememb in posledic onesnaževanja. Ta občutek lažne varnosti in oddaljene prihodnosti nam je dolgo časa dopuščal, da smo bili v odnosu do podnebnih sprememb najprej zgolj načelni, nato pa pretežno pasivni, in smo torej pobudo prepuščali državi, v zadnjih letih pa se je ta odgovornost preselila na osebno raven. In zato danes zavedanje, da je množična prireja mesa pač v deležu pomemben razlog za globalno segrevanje, od odgovornega posameznika, ki je predan boju zoper podnebne spremembe, zahteva spremembo življenjskih navad.

Razprava o tem, ki jo je v Sloveniji na politični ravni začela Levica, je drugačna od dosedanjih, hkrati pa zelo podobna, kot so bile te razprave pred približno petimi leti v političnih prostorih malo severnejših in zahodnejših evropskih držav: gre namreč za prenos odgovornosti za okolje na osebno raven. In če smo na primer ločevanje odpadkov uvajali pod prisilo države, je tokrat res drugače; odločitev je osebna, prevzem odgovornosti za okolje je oseben. In to je velik in pomemben premik v načinu razmišljanja in dojemanja okoljskih sprememb – ki bi ga morale podpreti ne le vse stranke, ampak celotna družba. To je namreč točka preloma v odnosu do okoljskih sprememb, do katere v Sloveniji še nismo prišli.

In da – seveda gre za ideološko vprašanje. Seveda je zapeljivo ostati ekološko zaveden in razpravljati, ali naj bo prihodnji drugi družinski avto električni – pri čemer to nima resne zveze z ekologijo, bolj z modo. Vprašanje je, kako si omejiti kilometre, ki jih delamo z različnimi prevoznimi sredstvi, predvsem pa, kako na vseh ravneh omejiti svoj ogljični odtis. Prva je hrana, drugi je promet, tretje potrošništvo kot tako. Ekologija je danes pač oseben projekt, je ideologija, ki ji pripadaš ali pa ne. In ni ji mogoče več pripadati pasivno. Zato veganstvo in vegetarijanstvo nista več prehranska ali življenjska sloga, ampak zelo resno politično in ideološko stališče – pri čemer naj ponovimo, da v tem smislu Slovenija caplja kar nekaj let za razvitimi evropskimi državami, kjer je v velikem delu prebivalstva, predvsem pa med politično levo usmerjeno populacijo, prenos ekološkega na osebno raven že prevzet in jasen.

V tem smislu je zato ravnanje Levice, ki je odnos do mesa, do mesnopredelovalne industrije in do ekologije pred nekaj meseci na presenečenje vseh, celo dela stranke same, v tem prostoru izrazito progresivno. Kot ne moreš biti levičar, če nisi za progresivne in razmeroma visoke davke, ker je to pač edina pot do močne socialne države in države blaginje, če ne razumeš, da je danes del delavskega razreda vsak, ki nima v lasti produkcijskih sredstev, tako sodobne leve stranke danes ne more biti več brez zagovarjanja prenosa zavedanja okoljskih sprememb na osebno raven. To seveda ne pomeni, da ni mogoče biti levičar, če ješ meso, zagotovo pa ni mogoče biti levičar, če ne storiš vsega, da bi tudi znotraj tega polja (mesnega polja) svoj ogljični odtis zmanjšal. Za to pač gre. Svet se vrti hitreje, kot smo si pripravljeni priznati, in tudi ideološka drža zahteva prilagoditve.

Seveda pa je še vedno absurdno, da v Sloveniji to zagovarja v tem trenutku le Levica. Mar nismo mislili, da se bodo tokovi ljudi, idej, znanja, ne nazadnje tudi kapitala, z razvojem informacijske družbe, internetnega vsedostopanja ter seveda z vstopom v Evropsko unijo povečali? Kako je mogoče, da so te ideje tako presenečenje za to okolje, če pa se vse to okoli nas odvija že toliko let? Ker morda tudi kot družba hodimo v svojem tunelu in ne vidimo tistih drugih v njihovih tunelih, čeprav so tu zraven, čisto poleg nas?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.