MLADINA Trgovina

Višje plače?

Plačna politika je ključna avtonomna razvojna politika te države

Slovenija stopa v novo dvojno volilno leto s težko primerljivim stavkovnim valom, začenja ga javni sektor, v obdobju konjunkture in ne krize. Gospodarska rast je očitno spodbudila verižne zahteve po višjih plačah. Političnoekonomski cikel poganja oportunistično vedenje vlade in drugih deležnikov pred političnimi volitvami. Vlada se je ujela v lastno past. Spregledala je političnoekonomski naboj javnega sektorja, zgrešila pri razvojni povezanosti plač, konkurenčnosti in rasti. Dejansko pa je plačna politika postala ključna avtonomna razvojna politika te države.

Problem je najprej predvsem političen. Stavke so danes del političnih pričakovanj, da morajo biti stroški krize in koristi oživljanja gospodarstva pravičneje porazdeljeni. Konec leta 2016 je Cerarjeva vlada z reprezentativnimi sindikati sklenila dogovor glede postopne odprave plačnih anomalij, delovne uspešnosti, regresa in napredovanja javnih uslužbencev. Zavladala je iluzija, da vlada politično obvladuje položaj in da bodo interesne skupine spoštovale medsebojni dogovor glede svojih ekonomskih zahtev. Toda zalomilo se je v nekaj mesecih, ko je vlada popustila zahtevam zdravniškega sindikata Fides, kar je sprožilo verižno reakcijo drugih sindikatov in plačnih skupin. Političnega premirja je bilo konec še pred pravimi ekonomskimi ukrepi.

Obstaja nekaj zanimivih političnoekonomskih vzporednic. Leta 1992 smo imeli močan stavkovni val, prvo generalno stavko z več kot 400.000 delavci. Središče vrenja je gospodarski in ne javni sektor, tičali smo v tranzicijski ekonomski krizi. Sindikati so bili močni, v Drnovškovih vladah so postali pomemben akter in sooblikovalec javnih politik, del neokorporativne države blaginje. Danes je vse drugače. Sindikati so politično šibkejši in bolj radikalni, delodajalci ekonomsko močnejši in pokroviteljski, vlade pod krinko evropske stabilizacijske agende enostransko odločajo mimo enih in drugih. Socialnorazvojni dialog je navidezen, sistem koordiniranega tržnega gospodarstva razpada, med letoma 2011–2014 smo pristali v politični krizi domala letnih menjav vlad.

Lekcija je očitna. Politična stabilnost temelji na socialno razvojnem konsenzu, ki socialne politike in trg dela postavlja v središče reformiranja države blaginje. Javni sektor je danes očitno most in hkrati nevralgična točka teh sprememb. Zato tudi pomeni središče stavkovnega upora, vse skupaj je v volilnem letu del političnega boja za osvajanje oblasti.

V ozadju letošnjega političnega stavkovnega vala so vsaj tri ekonomske sistemske zagate. Prva zadeva enotni plačni sistem javnega sektorja. Ta je od uvedbe leta 2009 generator in ne katalizator delitvenih sporov, vsem deležnikom služi kot alibi za medsebojno izigravanje. Dejansko je že razpadel, vlada bi ga morala v soglasju s sindikati dokončno opustiti. Ta paradoksalni politični konsenz bi lahko vsi izkoristili za nova pogajanja namesto stavkovnih bojev. Drugi problem je seveda globalni okvir sprememb in možnih plačnih sprememb ter povišanj, zlasti v letih gospodarske rasti in prerazdelitve njenih koristi. Plače bi se makroekonomsko morale gibati znotraj nominalnih rasti BDP-ja in produktivnosti, dolgoročnega gibanja realnih plač in dobičkov, fiskalnih in konkurenčnih sposobnosti države. Tu ni univerzalnega pravila niti čudežne formule. Načeloma je manevrski prostor zvišanj letnih realnih plač glede na sedanje gabarite rasti BDP-ja med tremi in štirimi odstotki, višje od vladnih pogojev in nižje od sindikalnih zahtev. Tretja zadrega zadeva sistemsko ureditev plačnih razlik, ki bi jih zlahka reševali različni modeli participativne ekonomije, celo znotraj izkušenj članic OECD. Sistemska ureditev upravljavske in finančne participacije pri delitvi dobička samodejno razrešuje večino sedanjih sporov glede dinamike plač in gospodarske rasti. Toda ekonomska demokracija je slepa pega slovenskih vlad.

Za zdaj gospodarski rasti, tudi fiskalnim zahtevam države, bolj ustrezajo višje plače kot nižji davki.

Decentralizacija plačnega sistema, politična določitev gabaritov povečanja plač in sistemi participativne delitve odpravljajo temelje stavkovnih zahtev. Ponujajo sistemske rešitve, ki na novo določajo razmerja med nosilci človeškega in finančnega kapitala in določajo drugačno družbeno pogodbo in razvojni konsenz med deležniki. To je zastavek, ki bi ga lahko Cerarjeva vlada glede na enkratno politično moč izpeljala, če bi obvladala menedžment sprememb. Postopno zviševanje plač je namreč razvojna rešitev, ker prek povpraševanja spodbuja rast in zahteva prilagajanje strukture ponudbe. Slovenija ne more graditi svoje konkurenčnosti na stroških dela, temveč na kakovosti in inovativnosti.

Poslovni modeli podjetij, ki temeljijo na nizko plačani delovni sili, nizki produktivnosti in dodani vrednosti, niso razvojna perspektiva te države. Že danes je predraga za one, ki iščejo poceni delovno silo, in premalo razvita za druge, ki zahtevajo za svoje delo višje plače. Toda rast plač ni samoumevna tržna lastnost, zaradi koncentracije tržnih moči rast plač že štirideset let sistematično zaostaja za produktivnostjo in profiti (OECD). Od tod sklep, da potrebujemo politiko naraščanja plač, ki bo spodbudila produktivnost, konkurenčnost in gospodarsko rast. Želena inovativnost in učinkovitost sta funkcija višjih in ne nižjih plač. Toda spremembe morajo biti postopne, konsenzualne in dolgoročne.

Politika plač je ena ključnih politik države, ker ima socialni in razvojni pomen. Rast in produktivnost ne vodita k samodejnemu zviševanju plač, potrebujemo politične in sistemske rešitve. Dinamika stroškov dela postane nevarna, če zavre ekonomske spremembe in sproži politični vihar. Za zdaj gospodarski rasti, tudi fiskalnim zahtevam države, bolj ustrezajo višje plače kot nižji davki. Ekonomska in poslovna herezija plač postaja ključno razodetje novega razvojnega preboja Slovenije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.