MLADINA Trgovina

Marcel Štefančič jr.

12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Film

Družina

Družina, 2018, Rok Biček

zelo za

Socializacija bika.

Če hočete videti film, v katerem se »liki« zares rojevajo, v katerem se »liki« zares starajo in v katerem »liki« zares umirajo (in psi tudi), potem si poglejte Družino, dokumentarec o družini, katere življenje postane film. Rok Biček ga je snemal deset let (kot Čoh & Erič risanko Socializacija bika), kar pomeni, da je lahko le ugibal ali predvideval, kaj se bo zgodilo. In štikel Que sera, sera (Kar bo, pa bo), ki ga slišimo, dobro intonira poetiko tega filma: če ne vem, kaj se bo zgodilo, kako naj potem vem, kdaj snemati? Če snemam »večni« film, kako naj vem, kdaj ga bo konec? Ali lahko človek, ki ga snemam deset let, sploh še kdaj stopi iz filma in reče, da je filma konec? Pričakujte epski happening, ki ni brez presenetljivih zapletov in šokantnih preobratov. Če se ne bi zares zgodili, si jih Biček ne bi mogel izmisliti. Fikcija res težko tekmuje z njimi. In ja, če bi si jih Biček že ravno izmislil, ne bi bili niti tako presenetljivi niti tako šokantni, sploh pa ne tako radikalni. A natanko takšni so: radikalni.

Rajkovi, oče Boris, mama Alenka in dva sinova, Mitja in Matej, so družina z roba vseh robov (socialnega, kulturnega, političnega, mentalnega ipd.), družina s posebnimi potrebami, toda Matej – heker, impresarij, outsider, ožigosanec, rojen igralec, zapeljivec, showman, hustler, gospod Cool, vedno najpametnejši v sobi – je ostale presegel. »Ti nisi duševno bolan,« mu pravi socialna delavka, ko je še šolar: »Ti imaš, kot se reče, primankljaj na posameznih področjih učenja.« V šoli težko sedi pri miru. »Če je kdo rekel, da si žleht ali problem ali da si nevzgojen, ti je delal krivico.« Nihče ne zna brati za njim. »Morda ti je ena majhna žilica počila v možganih, ko si se rodil.« Po domače rečeno. »Rabiš samo neke prilagoditve.« Problem je le v tem, da prilagajanje ni nekaj, kar bi Mateja fasciniralo ali navdihovalo. Ko Barbara, njegova punca, rodi hčerko, se kmalu razideta. Skrbništvo si delita – mala Nia je pretežno pri mami, malo pa pri Rajkovih. Matej, ki svojo primarno družino preveč dobro obvladuje, da bi se ji odpovedal ali pa da bi se ločil od nje (z Barbaro – z novo družino – bi se precej bolj »mučil«), se vmes zaplete s 14-letnico: to je ilegalno, mu pravijo. Jasno, v njegovih očeh je to dokaz, da je na pravi poti, še toliko bolj, ker je 14-letnica bolj obvladljiva od Barbare. Bolj ko so ljudje obvladljivi, lažje se identificirajo z njim. Bolj ko se identificirajo z njim, bolj je videti kot filmski igralec. Bolj ko je videti kot filmski igralec, lažje obvladuje svojo »publiko« in lažje bo preživel. Matej je fant z zelo posebno potrebo – s potrebo po publiki. Kamera ga ne moti. Kamera ga ljubi. Ne dela ga izumetničenega, temveč naravnega. Nihče ga ne more tako ljubiti, kot ga ljubi kamera. Niti mama ga ni tako ljubila, kot ga ljubi kamera. To, da je pred kamero preživel deset let, ne preseneča – pred kamero bi preživel vse življenje. Biček se mu ne more upreti. Matej sicer izgleda tako, kot da je čakal film, a tudi Bičkov film izgleda tako, kot da je komaj čakal Mateja, zapeljivca z najslabšimi zobmi na svetu.

Ker pa Matej – po malem tudi metafora (post)resničnostne dobe in iGeneracije, ki ne more živeti, če ni prižgana, snemana (zakaj bi živel, če me ne snemajo?) – nima vozniškega izpita (in ker preživnine ni od nikjer), mu Barbara ne da več hčerke, tako da se vname vojna za skrbništvo. Drug drugemu grozita – kot vsi normalni ljudje. In kot vsi normalni filmski liki. Toda Družina, najboljši slovenski film po Razrednem sovražniku, ni Kramer proti Kramerju. Ne, to ni film o zakonih, temveč film o morali. Kdor je videl Razrednega sovražnika, Bičkov briljantni prvenec, ve, da je Biček moralist, zato ga ne zanima le, ali lahko film še postane življenje, temveč tudi – ali lahko življenje sploh še postane življenje? Matejeve dileme – ali naj ima še otroke? ali naj vztraja v vojni za skrbništvo? – so logične, njegove odločitve pa strašne in radikalne, ker so moralne. Matej ve, da bo z njimi izgubil. Kot Scorsesejev »podivjani bik« potrebuje moralni ring, v katerem bi lahko divjal in igral. »Vem, kje je meja,« pravi, tako da izgleda kot disident v svetu, v katerem moralne odločitve pričakujejo le še od filmskih likov (nič čudnega, da ga vsi stalno soočajo s pravnimi posledicami svojih odločitev, medtem ko se sam sooča s filmskimi posledicami svojih odločitev), zato ne preseneča, da je videti kot filmski lik, ki se le pretvarja, da je filmski lik, ker ve, da mora izgledati fiktivno, če hoče delovati resnično – in če hoče, da se bo z njim kdo identificiral. Če se ljudje – bodisi socialna delavka, Barbara ali 14-letnica – s tabo identificirajo (če jih torej impresioniraš, zapelješ, očaraš), imaš manj problemov. To, da se ljudje tako zlahka, pravzaprav najlažje identificirajo s fiktivnimi liki ( ja, s filmskimi liki), pa je itak največji filmski in civilizacijski paradoks – in Biček, nevidni član družine, fly-on-the-wall, mu postavi metafilmski spomenik. S tragičnim prizvokom.

Družina nam pokaže, kako radikalen je lahko film. Kar pa je logično: le zakaj bi deset let snemal film, ki ni radikalen? Le zakaj bi 10 let snemal film, ki se mu tudi sam ne bi pustil zapeljati? Zakaj bi deset let snemal film, ki ni demonstracija moči filma? Navsezadnje, le film lahko ujame trenutke, ko je življenje bolj filmsko od filma. In Družina je kolekcija takšnih trenutkov – trenutkov, v katerih film najde tisto, kar je v njem večje od njega samega. Ko je začel Biček snemati Družino, je verjetno snemal dokumentarec, ki pa je zlagoma – z leti ali pa šele v montaži – mutiral v film. Jasno, v neigrani film. »Dokumentarce morajo snemati poeti,« je pred skoraj stotimi leti zapisal Hubert Revol: »Za najčistejšo demonstracijo čistega filma oz. najčistejšo demonstracijo poezije, ki je zares filmska, so poskrbeli nekateri izredni filmi, ki jih vulgarno imenujejo dokumentarci, še posebej Nanook s severa in Moana.« In Družina, Bičkov Nanook s severa, Bičkova Moana, je čisti film – odgovor na vprašanje, ali lahko film še postane film.

Rok Biček je z Razrednim sovražnikom posnel enega izmed najboljših slovenskih filmov vseh časov – zdaj, z Družino, je posnel še enega izmed najboljših slovenskih filmov. Kar seveda pomeni, da mu snemanje najboljših slovenskih filmov prehaja v navado. Pes mora včasih umreti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.