Damjana Kolar

 |  Kultura

Slovenski Faust, Revizor in Tartuffe

Po Iliadi ter Vojni in miru bo v Cankarjevem domu tokrat na ogled farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki je nastala v koprodukciji SNG Drama Ljubljana, MGL in Cankarjevega doma.

© Peter Uhan

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo 26. januarja ob 20.00 premiera farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v priredbi Žanine Mirčevske in režiji Eduarda Milerja, ki je nastala po istoimenskem dramskem delu Ivana Cankarja iz leta 1907. V središču farse je umetnik, ki nenehno prevprašuje svoj položaj v družbi. 

Cankar je dramska dela vselej pisal z jasno mislijo na uprizarjanje in gledalca. Zato je bil odziv kritike na le v dveh tednih napisano in še istega leta (1907) uprizorjeno farso več kot presenetljiv. Očitali so ji, da je nekomunikativna, polna "šmire", konfuzna, brez dramskega zapleta, skratka tisto, čemur se je Cankar ves čas izogibal. Snov za farso je razvijal že v novelah Zgodbe iz doline šentflorjanske, glavni razlog za dramsko obdelavo pa je bil upor proti družbi in predvsem njenemu negativnemu odnosu do umetnosti. Kljub hladnemu sprejemu ob nastanku je Pohujšanje preživelo, saj napetost na osi posameznik - družba obstaja tudi danes. Kakšno je to razmerje in do kam ob korporativni logiki in spletni globalizaciji segajo meje šentflorjanskosti, kaj sploh še sta pojma svoboda in individualizem, kaj je ustvarjalnost in kaj njen smisel? To so le nekatere teme, zaradi katerih je delo danes še bolj aktualno kot pred sto enajstimi leti.

Glavna protagonista Peter in Jacinta sta le še dva v vrsti Cankarjevih marginalcev, ki jih zaradi njihove neprilagojenosti in hkrati svobode uporablja kot zrcalno sliko družbe, ki je dodobra načeta od "šentflorjanskosti". V naslov je Cankar skril umetnika, ki s svojim prihodom razburi "čednostne" Šentflorjance. Blagoslovljeni dolini namreč ni do tega, da bi redila in pitala umetnike, tatove in druge postopače. A ko Peter potrka na njihovo slabo vest, kleni prebivalci hitro pokleknejo, nad njimi pa obupa celo Zlodej, kar pomeni, da jim še hudič ne pride do živega.

Po besedah Žanine Mirčevske je Pohujšanje v dolini šentflorjanski nedvomno eno najpomembnejših Cankarjevih besedil in tudi eno najpomembnejših dramskih besedil celotne slovenske dramatike. Besedilo je slovenski Faust, Revizor in Tartuffe. Je ostra satira, parodija na odnos do umetnosti na Slovenskem in hkrati avtorjeva samorefleksija na temo umetnosti in njene moči oziroma nemoči v današnji družbi. Bistveno sporočilo besedila je že v samem naslovu. Gre za pohujšanje, torej za nekaj, kar gre na slabše. Pohujšanje je Cankarjeva umetnost, ki "kvari" šentflorjansko dolino – slovensko domovino, ki se ponaša s svojo čednostjo. Že v uvodnem govoru Župan označi umetnika in umetnost kot grešnost. Umetnika uvrsti v skupino tatov, razbojnikov in drugih postopačev ter brez zadržkov doda: "Umetnost je zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog"« ... Že na začetku sta umetnik in umetnost izpostavljena kot nekaj nepotrebnega, celo škodljivega za družbo. Vendar se ta »verbalni pohod« s tem ne konča. Župan nadaljuje v militantnem slogu in poziva, naj zastražijo okope, nabrusijo bridke sablje in kot ščit pred tujci, umetniki in vsemi, ki v dolini niso zaželeni, sezidajo visok zid. Županova parodirana retorika iz Pohujšanja v dolini šenflorjanski je žal resnična dikcija marsikaterega voditelja v sodobnem svetu, v katerem se dejansko zidajo zidovi in postavljajo žice, da bi se ohranila "čednost". Danes bi bil tudi sam Cankar presenečen nad uresničenjem svojih preroških besed, ki jih je zapisal na začetku 20. stoletja (natančneje – leta 1907), besed, ki jasno orišejo svet na začetku 21. stoletja. To, kar je nekoč bila šaljiva parodija, je danes brutalna realnost... 

Ivan Cankar, čigar stoletnico smrti obeležujemo leta 2018, je v Zgodbah iz doline šentflorjanske preroško zapisal: "Tudi ti ne boš pozabila name, lepa dolina šentflorjanska. Lahko se užaljena odvrneš od mene, lahko me ostaviš samega ob cesti, popotnika; jaz pa ležem v travo in se smejem in čakam, ker vem, da se povrneš. Zakaj jaz sem v tebi in ti si v meni."

Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska, scenograf: Branko Hojnik, avtor videa: Atej Tutta, avtor glasbe: Janez Dovč, koreografinja: Rosana Hribar, kostumografinja: Jelena Proković, oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak, lektorica: Maja Cerar, oblikovalka maske:  Tina Prpar, asistentki kostumografinje: Neli Štrukelj in Nina Prelovšek

Igrajo: Uroš Smolej, Maša Kagao Knez, Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Lotos Vincenc Šparovec, Maša Derganc, Jana Zupančič, Igor Samobor, Nina Valič, Gašper Jarni, Rosana Hribar, Gregor Čušin, Nik Škrlec. Glasbeniki: Janez Dovč, Kristijan Krajnčan, Goran Krmac

Ponovitve predstave: od 27. do 30. januarja, 18., 19., 20., 21., 25. 26. in 27. februarja, od 4. do 10. marca, 9. in 10. aprila, od 7. do 9. maja

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.