MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Kultura

"Sam v Ljubljani, morda zato, ker sem bil kulturni emigrant, nestrpnosti nisem nikoli doživel"

Frontman Plavega orkestra, enega največjih bendov na področju nekdanje Jugoslavije

»Mi hočemo še naprej živeti sanje o Plavem orkestru«

Plavi orkestar – frontman Saša Lošić, Mladen Pavičić na kitari ter brata Samir in Admir Ćeramida v vlogi ritem sekcije – je v osemdesetih s pesmimi, kot so Suada, Sava tiho teče, Bolje biti pijan nego star, Kaja, polnil dvorane in stadione po vsej Jugoslaviji. Njihove plošče so se prodajale v polmilijonski nakladi, s svojo podobo so narekovali modne smernice, kjerkoli so se pojavili, so jih pričakale trume oboževalk. Ni čudno, da so bend, ko je bil na vrhuncu slave, tuji mediji imenovali »Beatlesi za železno zaveso«.

Kot izpričuje dokumentarec Orkestar (2011) bosanskega režiserja Pjera Žalice, je Plavi orkestar produkt vitalne sarajevske kulturne scene v osemdesetih letih. V tistem času so se na Baščaršiji in v strogem centru mesta sestajali in snovali nove projekte uveljavljeni in mladi sarajevski umetniki. V tem spodbudnem okolju, v njem so bili tedaj prvokategorniki pisatelja Aleksandar Hemon in Milijenko Jergović, režiser Emir Kusturica, igralec Branko Đurić – Đuro in glasbenik Goran Bregović, so tudi devetnajstletniki iz Plavega orkestra iskali svoje mesto na sceni. Zanimivo je, da so najprej preigravali komade britanskega panka, šele po nepričakovanem uspehu Suade, njihovega prvega singla, pa jih je pritegnil pop, čeprav so imeli zaradi vpliva gibanja novi primitivizem sprva do te glasbe ironično distanco.

Kot večina umetnikov na takratni sarajevski sceni je tudi Saša Lošić ustvaril svoj alter ego. »Postal« je Loša in svoj lik zaznamoval z značilno baretko v črni ali sivi barvi. V primerjavi z drugimi zanimivimi umetniki s tedanje sarajevske scene pa je Lošić svoj lik ohranil tudi, ko so se na začetku devetdesetih nad Sarajevom že zgrinjali temni oblaki, z začetkom vojne v BiH pa povsem zasenčili »tamni vilajet«. Lošić se je med vojno umaknil v Slovenijo. V Ljubljani si je kot kulturni emigrant sprva služil kruh z ustvarjanjem glasbe za oglase, pozneje pa se je lotil skladateljskega dela. V skoraj dvajsetih letih bivanja v Ljubljani je ustvaril glasbo za številne gledališke predstave in filme, zložil je celo opero. V nekem obdobju je bil avtor glasbe treh najbolj gledanih slovenskih filmov: Outsiderja, Kajmaka in marmelade ter Petelinjega zajtrka.

Lošić se je pred nekaj leti vrnil v Sarajevo. Pravi, da se je v letih bivanja v Sloveniji vanj zalezlo nekaj njenega duha. V smehu pove, da se je težko znova privadil na sarajevsko delovno etiko, saj »moji prijatelji mislijo, da se tisti, ki preveč delajo ali svoje delo jemljejo preveč resno, soočajo z blažjo obliko živčnega zloma«.

Plavi orkestar je v avgustu v Sarajevu začel turnejo Everblue, ki jo bo 15. februarja sklenil s koncertom v Ljubljani. Lošić priznava, da (v sebi) vse težje ohranja lik Loše. »Včasih se mi zdi, da je Loša nekakšna blagovna znamka iz preteklosti. Težko je promovirati lik, ki si ga ustvaril. To nelagodje me spremlja skozi vso kariero,« pravi. In dodaja: »Če človek oceni, da je tisto, kar izgovori, pametnejše od tišine, potem je vredno govoriti. Če ni, je bolje izbrati molk. Toda če bi vsi molčali – čigave knjige bi brali? Kateri intervjuji bi nas navdihovali na naši poti? A če bi se nekdo iz nove generacije oprl na en sam stavek iz najinega pogovora, sva uspela. En stavek bi bil dovolj …«

Književnik Milijenko Jergović je zapisal, da je bil vaš prvi hit Suada le »incident v zgodnjem pop-punk repertoarju Plavega orkestra«. Toda ta »incident« je začrtal pot Plavega orkestra kot najstniškega benda, ki poje nedolžne pesmi o ljubezni. Se je torej prejšnja uporniška energija v vas na mah izgubila ali pa je bila pankovska faza le mladostniško iskanje pravega izraza?

Suada je bila res »incident«. Nekega večera, ko smo na žuru v nekem nebotičniku na periferiji Sarajeva preigravali naš standardni pankovski repertoar, sestavljen iz komadov Sex Pistols in The Clash, smo uvideli, da prijatelje s to glasbo dolgočasimo. Dekleta so nas prosila, naj zaigramo nekaj, kar vsi poznamo. Ker takšnih pesmi nismo imeli na repertoarju, sva s kitaristom Pavom med odmorom, za kuhinjsko mizo, v 15 minutah zložila Suado. Že na tistem žuru smo jo ponovili kar 15-krat. Tudi nam je pesem postala všeč in uvrstili smo jo na repertoar.

Potem se je vse odvijalo strašno hitro. Leta 1985 smo v Zagrebu med študentskimi počitnicami posneli prve demo posnetke in dobili pogodbo s tedaj »nedosegljivim« Jugotonom. Začeli smo snemati album. Suada, prvi singel z našega prvenca Soldatski bal, je bila zunaj v marcu, aprila pa se je zavihtela na vrh vseh glasbenih lestvic v regiji. Jugoton je v juliju prodal 30 tisoč izvodov Soldatskega bala, v avgustu še 150 tisoč, oktobra pa smo prodali več kot 600 tisoč plošč.

Ko zdaj pomislim, se mi zdi, da so Loša z baretko, iskrenost, ljubezenske pesmi in vse, kar še spada zraven, pravzaprav najuspešnejši izdelek, ki sem ga »ustvaril« kot študent dizajna na sarajevski oblikovni akademiji.

Uspeh nas je, devetnajstletnike, ujel povsem nepripravljene. Vsi smo morali preoblikovati svoje osebnosti. Dogovorili smo se, kako bomo nastopali v javnosti, kako bomo videti, o čem bomo govorili. Ko zdaj pomislim, se mi zdi, da so Loša z baretko, iskrenost, ljubezenske pesmi in vse, kar še spada zraven, pravzaprav najuspešnejši izdelek, ki sem ga »ustvaril« kot študent dizajna na sarajevski oblikovni akademiji. (smeh) Če mlad doživiš takšen uspeh, kot smo ga s Plavim orkestrom, začneš nekako tudi sam verjeti v bend in lik, ki si ga ustvaril. Krog se sklene, ko uvidiš, da se ljudje čustveno odzivajo na ustvarjene podobe in pesmi. Toda v sebi smo čutili, da se v nas izgublja ironična distanca, ki smo jo imeli do popularne glasbe na začetku kot pank, new primitives bend. Uspehe Plavega orkestra in nenadejano priljubljenost članov sem zato občutil kot konceptualni poraz.

Od tod verjetno odločitev, da popularni najstniški bend stori samomorilsko potezo in svoj drugi album naslovi Smrt fašizmu, na naslovnico pa umesti »srp in kladivo«, simbol Sovjetske zveze, in ob njem podobo Hitlerja in Mussolinija?

Čar in žar filma in literature, ki sta bila za nas resna umetnost, smo hoteli prenesti v svet popularne glasbe. Toda ko so ljudje videli naslovnico albuma in slišali svoj priljubljeni bend, te krasne fante, v pesmi omenjati Hitlerja in Trumana, so se zgrozili. V eni sami noči se je vse spremenilo. Ko so naš prvi singel s plošče, Fa, fa, fašista nemoj biti ti (jerbo ću te ja draga ubiti), predvajali v oddaji Hit meseca, je Plavi orkestar, tedaj morda celo bolj popularen kot Bijelo dugme in resna konkurenca Bajagi, postal najbolj osovražen bend v regiji. Moji starši so imeli zaradi tega hude težave. Očeta, ustanovitelja Televizije Sarajevo in enega prvih urednikov večernih poročil, so spraševali: »Kaj hudiča dela tvoj mali?« Le zaskrbljeno me je spraševal: »Sine, resno, kaj vam je bilo tega treba?« V Vjesniku, Politiki in Oslobođenju so nas primerjali z najbolj negativnimi tokovi in pojavi v Jugoslaviji. Spomnim se, da je v eni od televizijskih oddaj nekdo izjavil, da je jugoslovanska rock scena kot močvirje dreka, največji pa najhitreje priplava na površje; potem so predvajali naš videospot. Člani tedaj uveljavljenega protestniškega benda so nam rekli, da so tudi sami počeli marsikaj kritičnega, a to, kar smo napravili mi, je res gnusno. Bili smo prestrašeni in zmedeni, ker nismo zares doumeli, v kaj smo dregnili.

Refren pesmi Fa fa fašista, uvodne z albuma, je v svoji pesmi Vidi, Vidi, Vidi pred nekaj leti uporabil bosansko-hercegovski Dubioza kolektiv, da bi z njim verjetno opozoril na perpetuacijo fašizma v vseh obdobjih novejše zgodovine. Zakaj je tedanjo jugoslovansko javnost tako motilo, če ste o fašizmu peli kritično?

Da ne bo pomote, tudi to je bila predvsem ljubezenska, »navadna« pesem. Res pa je tedanjo javnost motila beseda »fašist«, saj je bila v popularni kulturi na nek način tabuizirana, prepovedana. O fašizmu so pisali knjige in snemali filme, toda javnost zagotovo ni bila pripravljena poslušati pesmi o fašizmu v kontekstu pop ali rock glasbe. Zakaj smo šli vseeno z glavo skozi zid? Verjetno smo se hoteli otresti vtisa sladkobnosti, s katerim je vse več ljudi istovetilo naš bend. Hkrati pa smo v svoji mladostni naivnosti hoteli – zlasti dekletom – pokazati, da nismo le najstniški pop bend, temveč znamo biti tudi »nevarni«; kot so bili »nevarni« britanski Test Department ali slovenski Laibachi. To anatemo, da smo bend za odraščajoče, so nam tako in tako vsilili nekateri regionalni mediji, morda dobronamerno, a vendar. Smrt fašizmu je bil naš poskus, da se je znebimo. Ko pa smo dvignili prah, ga nismo več znali poleči … Danes tega najbrž ne bi naredili.

Prva fotografija Plavega orkestra je nastala oktobra 1983, le nekaj dni, preden so člani skupine odšli na služenje vojaškega roka.

Prva fotografija Plavega orkestra je nastala oktobra 1983, le nekaj dni, preden so člani skupine odšli na služenje vojaškega roka.
© osebni arhiv

Naši prijatelji iz Dubioza kolektiva so izvrstni v družbenokritičnih pesmih. V šali jim včasih pravimo, da so vrata Plavega orkestra za njih vedno odprta, če se odločijo peti o ljubezni. Tega seveda ne bodo storili. Skvarilo bi jih. Za Dubiozo pač niso ljubezenske, za nas pa ne protestne pesmi.

Res ste se kasneje izogibali družbeno aktualnim temam. Izjema je morda mirovniška pesem Ljubi se istok i zapad, ki ste jo ustvarili tik pred začetkom vojne na območju nekdanje Jugoslavije?

Morda se danes tako sliši njen refren, toda besedilo za to pesem, sicer priredbo, je v resnici nastalo na podlagi naročila turistične agencije Unitours. Takrat je potovalo malo ljudi, z našo pesmijo pa so jih hoteli k temu spodbuditi. In ustvarili smo besedilo za komad, v katerem pojem »skini prašinu sa starog kofera / i krenimo na put, hajde, budi mi drug«.

Res pa je, da v tistem času ni bilo treba biti Nostradamus, da si zaznal bližanje vojne, saj so se črni oblaki z nesluteno hitrostjo zgrinjali nad našimi prostori. Tedaj je večina umetnikov, kljub morebitnim nesoglasjem, hotela prispevati k umirjanju strasti. Naša pesem s pozivom, »naj se ljubita vzhod in zahod«, je bila očitno primerna mirovniška parola tistega časa. Julija 1991, tik pred začetkom vojne, smo jo odigrali v sarajevski dvorani Zetra, kjer je televizijski program Yutel organiziral protivojni koncert. Glasbeniki smo tedaj z glasbo – igrali so še Bajaga i Instruktori, Crvena jabuka, Goran Bregović, Ekaterina Velika, Dino Merlin, Zabranjeno pušenje, Indexi, Rade Šerbedžija in drugi – izrazili nasprotovanje stopnjevanju napetosti na prostorih nekdanje Jugoslavije. Zadnjič me je prijatelj opozoril, da je moja izjava s tega koncerta objavljena na portalu YouTube. V njej pravim, da »če nam vsi že dve leti grozijo z vojno, bomo mi zdaj njim z mirom«. Takrat sem bil zares pogumen, pogumnejši, kot sem danes. A nisem vedel, kaj nas čaka, kaj šele da se bo začela vojna.

Vedno pravite, da vaše pesmi govorijo le o ljubezni. Toda ni se mogoče znebiti občutka, da vanje vedno umestite nekakšna »dvoumna« sporočila. Ali pa morda ljudje v pesmih Plavega orkestra vidijo »časovno kapsulo«, ki naj bi jim omogočila razumevanje nekdanje skupne države in njen krvavi razpad.

Če prav pomislim, imajo nosilne pesmi z naših plošč res nekakšen naključni, metaforični pomen, s katerim se lahko istovetijo vsi prebivalci naših nekdanjih republik, seveda vsak na svoj način. Tudi za pesem Ako su to samo bile laži ljudje ne verjamejo, da je tematika le ljubezenska. Nekateri mislijo, da sem v njej govoril o skupni državi, njenem razpadu in o obžalovanju zaradi nezmožnosti ponovne vzpostavitve vezi med nekdanjimi »bratskimi« narodi. A tudi v ljubezenskem razmerju je včasih tako, da si želiš, da lépo za vsako ceno traja, in raje slediš refrenu: »Če so bile med nama samo laži, laživa vsaj še malo.« (smeh)

Morda ima moj prijatelj prav z izjavo, da je »Plavi orkestar kot nekakšna podzavest Jugoslavije«. Ne vem, ali to drži, vem pa, da vsak, ki nas spozna, hitro uvidi, da smo razočarajoče normalni ljudje in da je naša edina valuta »naj cveti tisoč rož«. Vsak se lahko, če želi, ne glede na nacionalno ali drugo pripadnost, najde v naših pesmih; Plavi orkestar si je namreč izboril pravico, da se ne identificira s temi pripadnostmi. Ne ukaluplja se. Ravno zato, ker ne pripadamo nikomur, pripadamo vsem. Med našimi poslušalci so svetovljani, nacionalisti, verujoči, ateisti, agnostiki in drugi, ki čutijo, da je med nami skrivnostna, vendar močna ljubezen. Plavi orkestar je kot nekakšno jadralno letalo, ki počasi, a z lastno gotovostjo drsi skozi čas.

Zdi se, da ljudem v vseh državah, nastalih na pogorišču nekdanje Jugoslavije, omemba Plavega orkestra na obraz prikliče nasmeh. Morda zato, ker obuja upanje. Bosanski umetnik Damir Nikšić je podal zanimivo misel: »Ko že misliš, da je vse propadlo, se pojavi Plavi orkestar, ki obudi upanje do naslednjega obupa.«

Opazil sem, da v času, ko vse razpada, ko je vse relativno in vprašljivo, ko ni več niti enega simbola, ki bi obeležil nekdanje življenje, ko so naši nekdanji voditelji, igralci, pevci in politiki od vseh pozabljeni, ljudje, morda na iracionalni ravni, Plavi orkestar razumejo kot izraz stabilnosti. Ob nas pomislijo: »Vidiš, oni so ostali skupaj, ostali so prijatelji.« V času, ko izginja svet, ki smo ga nekoč poznali, vendarle nekaj tudi ostane.

Sam v Ljubljani, morda zato, ker sem bil kulturni emigrant, nestrpnosti nisem nikoli občutil ali doživel. Nihče ni klical zmerljivk za mano. Nasprotno. Doživel sem samo sočutje in razumevanje. Slišal pa sem seveda tudi drugačne zgodbe.

Res je, ljudje nas povsod sprejmejo z nasmehom. Enako kot Bijelo dugme smo dobrodošli v vseh kotičkih naše nekdanje skupne domovine. Ne morete si misliti, koliko moških in žensk, zdaj že v zrelih letih, nam pravi, da so prav na našem koncertu spoznali življenjskega sopotnika. Tudi zato, ko postanem malodušen in se vprašam, zakaj še vedno izvajam te čudne gibe na odru, vedno pomislim, da v zgodbi o Plavem orkestru morda nisem pomemben samo jaz.

Saša Lošić pred prvim velikim koncertom Plavega orkestra na prostem, Velika Gorica pri Zagrebu, 1985.

Saša Lošić pred prvim velikim koncertom Plavega orkestra na prostem, Velika Gorica pri Zagrebu, 1985.
© Romeo Ibrišević

Člani benda ste, čeprav vaši priimki razkrivajo različno etnično poreklo, ostali prijatelji tudi v času krvavega razpadanja države. Sami v intervjujih niste nikoli izpostavljali svojega porekla. Sta priimek in etnično poreklo na zahodnem Balkanu še vedno tista dejavnika, ki močno bremenita odnose med ljudmi?

To so občutljiva vprašanja, na katera ni moč podati enoznačnih odgovorov ...

V moji družini in v družinah mojih prijateljev se niso nikoli preštevala »krvna zrnca«. Menim, da je to zasebna stvar vsakega posameznika. Če bi že moral, bi priznal, da sem »mešanec«, enako kot drugi člani benda. Zdi se mi, da ljudje, celo intelektualci, preveč zlahka in vehementno govorijo o tem, kdo pripada kateremu narodu. Pripadnosti, ne le narodne, namreč niso nujno stvar porekla, ne izberejo te ob rojstvu, temveč jih včasih izbereš tudi po svojem notranjem občutku …

Mislim, da ni težko postati uspešen nacionalist. Je lažje, kot biti dober vodovodar, književnik, smučar, glasbenik ... Predvidevam, da je udobneje živeti znotraj »roda in brata«, torej v okvirih svoje rodovne skupnosti in med brati. Verjetno se je lažje zateči pod plašč kolektivne identitete, kot sprejeti breme individualne odgovornosti ali pa oblikovati osebna stališča. Moj frend, slikar, pravi, da »nacionalist postaneš, če ti ne preostane nič drugega«. Jaz osebno poskušam pač razumeti in spoštovati stališča vseh ljudi, tudi tistih, ki pojejo v en glas.

Zdi se, da imajo Slovenci do Bosancev in drugih narodov z Zahodnega Balkana nekako shizofren odnos. Radi imajo njihovo glasbo, a ne trznejo z očesom, ko slišijo, v kakšnih razmerah delajo v Sloveniji delavci iz teh držav. Kako ste med vašim bivanjem v Sloveniji, če ste, občutili nestrpnost Slovencev do »južnjakov«?

To je bila zelo občutljiva tema že v osemdesetih letih. Spomnim se filma Ovni in mamuti, v katerem se je režiser Filip Robar Dorin ukvarjal s podobno temo, ko je z upodobitvijo treh zgodb na poseben način osvetlil življenja sezonskih in priseljenih delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so v osemdesetih delali in živeli v Sloveniji. Tudi mi smo leta 1985, ko smo se odzvali pogumnemu pozivu Igorja Vidmarja in nastopili na alternativnem festivalu Novi rock, vstopili v žrelo javnih polemik o tem vprašanju. Mediji so obiskovalce koncerta spraševali, sociologi pa analizirali, zakaj imajo Slovenci tako radi nek bend iz Bosne, toda očitno je bil Plavi orkestar v tistem času povezovalni dejavnik …

Občutek imam, da se bo šele čez sto let rodila generacija, ki bo imela potrebo za lepim in bo znala s treznim premislekom in v dialogu reševati težave. Človeštvo gre v tej smeri.

Sam v Ljubljani, morda zato, ker sem bil kulturni emigrant, nestrpnosti nisem nikoli občutil ali doživel. Nihče ni klical zmerljivk za mano. Nasprotno. Doživel sem samo sočutje in razumevanje. Slišal pa sem seveda tudi drugačne zgodbe. Ljudje so povsod pač ljudje, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. So močni in agresivni ter hkrati ranljivi in šibki.

Z daytonskim sporazumom, sprejetim v letu 1995, se je končala vojna v BiH, vendar je sporazum ustvaril popolnoma nefunkcionalno politično in upravno ureditev, ki omogoča razcvet korupcije, saj v takšni državi nihče zares ne ve, »kdo pije in kdo plača«. Tudi zato Dubioza kolektiv v svojih pesmih rohni zlasti proti politiki in politikom. So se do danes v BiH vsaj napetosti med narodi umirile?

Jaz jih ne zaznavam. Mislim, da se vsi ljudje dobronamerno trudijo, da bi se tudi tisti, ki se ne pišejo kot oni, počutili dobro. Po drugi strani pa se v BiH in v vsej regiji soočamo z novim nevarnim pojavom: bojem za klike na spletnih portalih in bojem medijev za delež v kolaču gledanosti. Poveden primer posledic takšnega boja med mediji je, denimo, poročanje o vremenu. Ob novici s hidrometeorološkega zavoda, da bo zapadel sneg, mediji takoj katastrofično objavljajo zemljevid s kraji, kjer bo veljal oranžni ali rdeči alarm, kajti bliža se »snežni armagedon«. Kliknite, pravijo, da boste videli, kje bo najhuje. Poročila, celo ton voditelja, ko poročajo o vremenskih razmerah, so dramatična. V osemdesetih so pojav snega opisovali v rubriki »Vremenska napoved« in v njej le zapisali, da je »bela preproga prekrila naše mesto, česar se seveda najbolj veselijo naši najmlajši«. V tem je razlika med današnjimi in nekdanjimi novicami. Danes, ko živimo v medijsko ustvarjeni realnosti, je najbolj priljubljeno tisto, kar je katastrofično in dramatično. Kot množica ljudi, ki se zbere ob prometni nesreči in razpravlja o povzročeni škodi. Prepričan sem, da je še mogoče spremeniti takšno podobo sveta.

Pri tem pa vsem zmanjkuje sape. Kaj storiti?

Občutek imam, da se bo šele čez sto let rodila generacija, ki bo imela potrebo za lepim in bo znala s treznim premislekom in v dialogu reševati težave. Človeštvo gre v tej smeri. Dobro je, da je informacijska tehnologija v ljudeh umirila potrebo po novih revolucijah. Včasih kdo na družbenih omrežjih dobi milijon všečkov za zapis, da je čas za novo revolucijo, toda nihče ne gre iz hiše. Mislim, da »ulica« v prihodnje ne bo več krojila družbenih sprememb …

Večtisočglava množica oboževalcev čaka na podpisovanje prve plošče Soldatski bal v Beogradu.

Večtisočglava množica oboževalcev čaka na podpisovanje prve plošče Soldatski bal v Beogradu.
© Kamenko Pajić

Toda vibracija planeta je v tem trenutku zares zaskrbljujoča. Občutek imam, da pogosto neumni vladajo pametnim, saj pametni le čakajo, da bo najhujše mimo. Nihče več ne razmišlja dolgoročno. Večino politikov, s častnimi izjemami, zanima le obdobje njihovega mandata, glede časa po njem pa jim je očitno vseeno. Morda se motim, ampak zdi se mi, da so v preteklosti tisti, ki so se odločili vstopiti v politiko, brali leposlovje in filozofijo, sledili so svojim idealom, čeprav so se ti izjalovili v trčenju z zakonitostmi politike. Danes so takšni redki, a verjamem, da prihajajo generacije, ki bodo imele svoje ideale o drugačni, boljši, enakopravnejši družbi. In jih znale udejanjiti. Ne potrebujemo revolucij, temveč bi se morali »resetirati« in na novo vzpostaviti duhovna jedra našega bistva. Le tako bi se v času, zaznamovanem z agresijo in materializmom, lahko znova naučili sanjati o boljšem svetu.

Nekateri pravijo, da Plavi orkestar predstavlja »neizsanjane sanje«. Kako si razlagate to misel?

Člani benda smo v vseh teh desetletjih ostali povsem običajni ljudje. Smo še vedno le štirje prijatelji iz šole, ki ustvarjajo glasbo. Nočemo, da nas korporativizem potegne v svoje kolesje. Če bi nas, bi se morda tudi mi odločili za lepotne operacije, si vbrizgavali v lica litre silikona, si barvali lase in bili obsedeni z videzom. Danes so ljudje, kar izpričuje kultura selfijev, obsedeni z videzom. In sami s sabo. V mojem času je bilo nepredstavljivo, če bi nekdo sam sebe slikal v različnih pozah in objavljal svoje podobe v medijih. Blamiral bi se. Danes pa je v ljudeh očitno huda potreba po samopromociji. Že zjutraj na družbenih omrežjih sporočajo: »Dobro jutro, moji oboževalci, tukaj sem spet jaz. Objavil bom še eno fotografijo samega sebe, ki sem jo posnel včeraj.« In 365 dni v letu, iz vseh 360 stopinj, fotografirajo svojo glavo ter njeno podobo objavljajo in opisujejo na spletu. V ljudeh je nekakšna narcisoidna osebnostna motnja. Ta se kaže tudi v kulturi resničnostnih oddaj, zlasti tistih, v katerih razkrivajo svoja življenja znane osebnosti. Neprijetno je opazovati, kako ljudje postajajo osebnostni mutanti, ki posnemajo svoje vzornike. Nihče izmed članov Plavega orkestra ni nikoli sodeloval v žirijah oddaj, v katerih iščejo pevske ali kake druge talente. Če bi privolil v takšno sodelovanje, ki so mi ga že večkrat ponudili, bi bil danes lahko lastnik več stanovanj. Toda enostavno ne morem nekomu uničiti sanj, če bi mu kot žirant rekel, naj se raje ukvarja s čim drugim in ne s petjem ali plesom …

Ne potrebujemo revolucij, temveč bi se morali »resetirati« in na novo vzpostaviti duhovna jedra našega bistva. Le tako bi se v času, zaznamovanem z agresijo in materializmom, lahko znova naučili sanjati o boljšem svetu.

Mi hočemo še naprej živeti sanje o Plavem orkestru. O bendu sošolcev iz srednje šole, ki ustvarjajo za svoje veselje. Še vedno imamo pred vsakim koncertom hudo tremo. Tudi zato se ne obremenjujemo s pozivi, naj zapustimo glasbeno sceno, ko smo na vrhuncu. Zakaj bi jo? Raje bomo mirno pustili, da naša zvezda potemni, naši plakati porumenijo in nato v miru odšli, če nam je tako namenjeno, v pozabo. Še prej pa bomo napisali kakšno novo pesem in odigrali kakšen koncert.

Jugoslavija vam je dala veliko, vendar vas ni nikoli iztrgala iz svojih rok, saj je lik Loše, ustvarjen v nekdanji Jugoslaviji, v vseh teh desetletjih zagotovo postal del vaše osebnosti. Se tudi zato, da bi mu ubežali, vse večkrat odpravljate na Hvar? Kdo se pravzaprav umika na otok: Loša ali Saša Lošić?

(Dolg premolk) … Umika se Saša Lošić, kajti Saša Lošić se vse težje istoveti z blagovno znamko Loša. Kot Loša skladam, pojem, nato promoviram naše albume in koncerte, se pogovarjam z novinarji, vendar se kot Saša Lošić že plazim proti izhodu. Hvar je moje pribežališče pred Lošo. Na otoku se lahko pogovarjam o malih, vsakodnevnih opravkih. O trgatvi, vremenu, živalih, o tem, ali je boljše oljčno olje iz hladno prešanih oliv ali iz tistih, ki so bile sedem dni namočene v morsko vodo. Te majhne zgodbe so bistvo življenja. V tem obdobju je zame vse relativno, uspeh ali neuspeh, veličina ali majhnost, saj sem končno ugledal življenje takšno, kakršno je. Lepo je!

Koncert:
Plavi orkestar
Kaj: sklepni del turneje Everblue
Kje: Dvorana Stožice, Ljubljana
Kdaj: 15. februarja 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.