MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Dva leva

Skodelica kave

»Pusti me pri miru, Ivan! ... Ne maram zdaj!«

»Pripravljen sem sodelovati z vsemi levimi in desnimi, ki so pripravljeni Slovenijo premakniti naprej in ljudem omogočiti boljše življenje. Ena od mojih prvih potez bo, da bom vse predsednike parlamentarnih strank povabil na kavo.«
— Tonin bi vabil na kavo vse. (MMC TVS, 1. 2. 2018)

»Pozdravljamo spremembe politike @NovaSlovenija in upamo, da so res spremembe. Kava za #MatejTonin je že pripravljena.«
— Janez Janša je Tonina obvestil, kje bosta pila kavo in kdo jo bo skuhal.

»Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku. Skozi vrata je sijal poševen pramen opoldanskega sonca, naravnost materi v oči; večje so bile in čistejše, vsa nebeška luč je odsevala iz njih, vsa nebeška blagost in ljubezen. Ustnice so se smehljale kakor otroku, ki prinaša vesel dar.
Jaz pa sem se ozrl in sem rekel z zlobnim glasom: 
’Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!’« 
— Cankar o kavi kot izvirni travmi Ivana in Demosa

Hja, od Cankarja sem ima skodelica kave simbolno, tako rekoč libidinozno razsežnost. Cela nacija nosi Ivanovo breme razžaljene, ponižane in predvsem nadvse posesivne matere. A tokrat so se za hip stvari obrnile na glavo. Vsiljuje se zrcalna, inverzna funkcija cankarjanske dileme! Zdaj se je Janša znašel v paradoksni situaciji, ko panično skuša prehiteti vabitelja in on ponuja skodelico kave Toninu, ki je postavljen pred krucialni preizkus. Če kaj razume politiko, bo moral kategorično in zlobno reči »Pusti me na miru, Ivan! ... Ne maram zdaj.« Kajpak kave, s katero Ivan Janez (za)vrača Toninovo vabilo. Od te banalne skodelice kave oz. reakcije bo odvisno, ali je Tonin zrel za vstop v visoko politiko ali pa bo z epizodno vlogo ostal v spominu kot nekdo, ki je stopil v preveliko (Ljudmilino) krilo.

V protislovnih vabilih, izrečenih in poslanih, sicer ni jasno, ali se zgolj taktično izmika direktnemu odgovoru na vprašanje, ali so odnosi s SDS še vedno na ledu, ali pa bo naivno skušal z novo paradigmo odnosov preseči Ljudmilino formulo: SDS da, Janša ne. Njena formula je logična, a po svoje paradoksalna. Namreč, taka, kot ta čas je, torej v odvisnem razmerju do predsednika stranke, je SDS potisnjena ob zid. Če z njim ne more v koalicijo z NSi, tudi brez njega ne more. A če Janši spodleti še enkrat, da ne doseže niti relativne večine, kaj šele koalicijske večine, bo postopoma v nemilosti stranke in (predvsem) njenega zaledja. Večni luzer pač ne more peljati izvoljenega ljudstva čez rdeče morje. Nekdo, ki je del problema, ne more postati formula za rešitev problema. In tu se Toninu odpira velika priložnost, a hkrati si širi že tako obsežno fronto. Kajti Janša bo poskušal narediti vse, da preživi kot vodja SDS. A preživi lahko samo, če je hkrati vodja celotne desnice.

Janša ničesar ne pozabi, morda se za trenutek pritaji. In hkrati je lažnivec in manipulant. Od nekdaj in vselej. Ker je Tonin napovedal, da ne mislijo sklepati predvolilnih koalicij ( je to mehki NE Janši?), je Janša takoj tvitnil, da je »Andrej Bajuk 2x popeljal @NovaSlovenija proti 10%. Vedno s politiko sodelovanja v okviru #KoalicijaSlovenija in @Zborzarepubliko«. Kaj res? Mar ni Bajukov politični vrhunec, da je stranko, ki je skupaj z njim padla v odvisno razmerje do Janše, spravil leta 2008 iz DZ? Kar je izjemen dosežek za stranko, ki v srednjeevropskem prostoru prodaja krščanskodemokratsko politiko. V DZ jo je vrnila šele Novakova, ki je vzpostavila vsaj minimalno distanco do Janše. Kar pa je prav tako izjemen dosežek. Praviloma se stranke, ki enkrat izpadejo iz parlamenta, vanj več ne vrnejo in postopoma presahnejo. Zato bi, namesto ponovnega vstopanja v odvisno razmerje s SDS, kar je formula poraza, moral Tonin, kot sugerira Miran Lesjak v Dnevnikovem Objektivu, razmišljati, kako ponovno združiti NSi in SLS v enotno krščansko ljudsko stranko. Res imajo za seboj en spodletel poskus. A takrat je bilo v obeh strankah poleg naivnega poštenjaka Franca Zagožna preveč preračunljivcev in predvsem so jih združevali pomembni strici iz razumniškega in cerkvenega zaledja desnice. Ne z ambicijo oblikovanja močne krščansko-ljudske stranke, ampak za potrebe in podporo SDS in Janeza Janše. In Bajuk je bil za takšno funkcijo idealen.

V tem trenutku je težko napovedati, ali se bo Tonin utrdil kot politik, ki je postavil krščanske demokrate tja, kamor bi glede na vrednotni profil slovenskega slehernika in volivca spadali, ali pa bo hitro odplaknjen na smetišče zgodovine. Neznank je kar nekaj. Najprej znotrajstrankarska. Kaj pomeni novo vodstvo Toninovih mladoturkov? Imajo v svojem jedru novega Hojsa, petokolonaša? Nekateri ga že prepoznavajo. Drugo je vprašanje Peterleta, za katerega so bile vedno slabe vse rešitve, kjer ni bil on ključni akter. Spomnimo se njegove vloge v propadlem projektu združevanja SKD in SLS. Tretje je zmeden program. Ni dovolj, da izreka Müller-Armackovo krilatico o socialnotržnem gospodarstvu, hkrati pa se spogleduje s profeti najbolj surove oblike neoliberalnega ekonomskega koncepta. Četrto je (denimo, v nasprotju s sicer »ljudskim« Šarcem) popolnoma nereflektiran odnos do domobranstva in kolaboracije, ki vnaprej odtegne tudi večino sicer tradicionalno vezanih volivcev, ter stranko obsodi kvečjemu na minimalno preživetje. In onkraj vsega tega ostane večni Janša, ki je zlopamtilo in ne bi nikoli prenesel Toninovega in krščanskodemokratskega uspeha. Nobena pretirana Toninova prijaznost in servilnost tega ne bosta spremenili. Z Janšo ni možna win-win rešitev. Če bosta pila kavo na Trstenjakovi, je Tonin že vnaprej izgubil.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.