MLADINA Trgovina

Vesna Teržan

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Kultura

Usodni ples

Visoška kronika – iskrena predstava, ki vzame zgodovino za učiteljico

Agata (Nina Ivanišin) je zavrnila Marksa (Aljaž Jovanović) in zgolj zato skoraj končala na grmadi.

Agata (Nina Ivanišin) je zavrnila Marksa (Aljaž Jovanović) in zgolj zato skoraj končala na grmadi.
© Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Za veliko, iz močnih desk zbito mizo, ki se lahko spremeni tudi v plesni podij, oder za vislice ali celo za sežiganje čarovnic, sedi četverica; dekleti in mladeniča, razposajeni in hudomušni, si pripovedujejo zgodbo iz 17. stoletja, v katero je Ivan Tavčar postavil dogajanje Visoške kronike, enega izmed svojih poslednjih zgodovinskih romanov. Pripovedujejo natančno, seveda povzemajo, saj če bi nam želeli pripovedovati roman, kot je bil zapisan, bi gledalci sedeli v gledališki dvorani kar nekaj dni in ne zgolj štiri ure. Štiri ure? Le kdo se ob tem ni zamislil in se vprašal, bom zdržal(a) toliko časa pri poslušanju neke pripovedi? Namreč, takoj po premieri se je natolcevalo, da je predstava bližje bralni vaji kot zgodovinskemu kostumskemu spektaklu.

O, kakšna zmota, in kakšno presenečenje! Štirje mladi igralci in žlahtnež srednje generacije, ki se jim pridruži v drugem delu, ko se predstava prevesi v še bolj dramatično in usodno dogajanje v družini Kalan na Visokem v Poljanski dolini, so pravi čarodeji. Z intenzivno igro, ko sugestivna pripoved tu in tam preide v močno in strastno vživetje v like iz romana, so našo (gledalsko) zavest napeljali, da smo videli različne prizore, ki so se listali v domišljiji: kako se je mali Izidor odkradel skozi priprta vrata v klet in tam doživel grozoto. Ta je poleg siceršnje očetove grobosti in divjanja zaznamovala vse njegovo življenje. Vidimo sliko, kako mladenič Izidor odhaja mimo vasi skozi gozd po nevesto Margareto in kako se srečata ob potoku in se prav nehote zaljubita; in kako pride h Kalanovim stara Pasaverica z vestmi iz Bavarske ter prekriža račune mlademu paru. Zaradi spoznanja, da tam nekje živi deklica Agata, ki je ostala brez vsega prav zaradi gospodarja Polikarpa Kalana, se je življenje na Visokem preobrnilo kar čez noč. Polikarp ve, kaj mu je storiti, saj je s svojim zločinom Agato prikrajšal za dediščino; in tako steče življenje vseh oseb, povezanih s Kalanovimi, popolnoma drugače, kot bi teklo sicer.

Vse to vidimo in še več, četudi se scenografija sploh ne spremeni. Na odru je vseskozi ista groba miza, ki lahko postane plesni podij, in tudi postane, ali pa podij za sežiganje čarovnic, in tudi to postane, ko trpeča Agata, s preščipnjenim obrazom dolge minute čaka na odrešitev, saj jo je soplesalec (Marks) na eni izmed kmečkih veselic, ko ga je zavrnila in mu prisolila klofuto, ker je grobo silil vanjo, obtožil čarovništva.

Visoška kronika govori o času, ko so ženske gorele na grmadah, razglašene za čarovnice, že zato, če so moškega pogledale drugače, kot je pričakoval; kronika govori o protestantih na Slovenskem in o tridesetletni vojni, ki je vzplamtela v Svetem nemškem cesarstvu zaradi spora med katoličani in protestanti; in o času, ko se vojna prelevi v spor med cesarjem in deželnimi stanovi. Vse to je zgodovinski kontekst, ki je vplival na visoško tragedijo.

Tisto, kar predstavi daje notranji iskrivi zagon, so anekdotične intervencije mladih igralcev, ko pripovedujejo o doživetjih in občutjih med pripravami na predstavo. V tem je bila prisrčna »domačinka iz Škofje Loke« Tamara Avguštin, ki svojo Margareto gradi odločno in temperamentno. Tudi Aljaž Jovanović je anekdotične prigode spretno vpletel v osnovno nit svojih likov, ki jih je kar nekaj, tako da vešče prehaja iz pripovedovalca zgodbe v gledališki lik z najtemačnejšo duševno stisko (Polikarp, Izidor, Marks ali škof ), a v trenutku je lahko spet razigran mladenič za omizjem. Je presunljiv in očarljiv. Nina Ivanišin nas z dekliško pojavo in širokim nasmehom zavaja, kajti v hipu se prelevi in pokaže močno in odločno žensko. Ivanišinova s sijajno odrsko prezenco iz predstave v predstavo postaja virtuoznejša igralka. Janez Škof s pretanjenim občutkom za pravo mero enemu izmed svojih likov (Izidorju) da pretresljivo podobo skrušenega človeka, ki dvomi in ga je strah, nima moči, da bi se odločil in poskusil spremeniti tok dogajanja. A to stori njegov brat Jurij, ki ga Klemen Janežič podoživi zrelo, nežno in igrivo hkrati. Predstava pridobiva ritem, in ko igralci vzamejo v roke glasbila, se zavrtijo v divjem plesu usode.

Med vrsticami gledaliških kritik o predstavi je razbrati nelagodje, saj je režiser Jernej Lorenci ocenjevalce, kot kaže, presenetil (morda pustil na cedilu?). Kajti tokrat se je držal osnovne literarne predloge bolj kot kadarkoli prej in se ni tako kot pri uprizoritvi Iliade ali Jarryjevega Ubuja »strgal z verige« in literarne predloge ni vzel zgolj za izhodišče. A če zorni kot obrnemo, lahko razumemo to dejanje kot premor, ustavil se je, zamislil in se prepustil kartezijanski kontemplaciji. Pa saj je tudi tokrat naložil igralcem, naj brskajo po sebi in iščejo mesto v literarni predlogi, kamor so vpisali sebe in svoja občutja. Visoška kronika je v bistvu močan projekt in pomembno ga dopolnjuje gledališki list, ki z odličnimi besedili – ženskimi študijami – zgrabi bika za roge.

Gledališka predstava:
Ivan Tavčar: Visoška kronika
Kdo: režija Jernej Lorenci
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: 9., 10., 14., 15., 20., 21. in 22. februarja 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.