MLADINA Trgovina

Volkswagnov planet opic

Škandal zaradi poskusov z izpušnimi plini na primatih kaže, kako brezobzirno Volkswagen, BMW in Daimler manipulirajo z javnostjo

Prvi klonirani opici vrste Makak januarja letos na Kitajskem. Opice Makak so bile poskusne živali za Volkswagnove raziskave.

Prvi klonirani opici vrste Makak januarja letos na Kitajskem. Opice Makak so bile poskusne živali za Volkswagnove raziskave.
© Profimedia

Ko praznujejo vodje avtomobilskih družb, nikogar ne moti, če smrdi po izpušnih plinih. Prav tako nikogar ne moti poveličevanje preteklosti, ko so avtomobili smeli zasmrajati in se to nikomur ni zdelo nič spornega. Tako je bila posredniška trgovina s starodobniki v Berlinu posrečeno izbrano prizorišče za novoletni sprejem Zveze avtomobilske industrije. Prostora je bilo dovolj in vsepovsod so se bleščali stari avti, njihovi motorji so brneli, da se je iz izpušnih cevi dvigoval modrikast dim.

Povabljenim bi nedopustno smrdelo nekaj drugega: odkrita beseda.

Prišlo je 700 gostov iz politike, industrije in znanosti. Slavnostni govornik je bil namestnik nemškega zveznega ministra za promet in kmetijski minister Christian Schmidt, ki je slovesno dolgovezil o »zadevah«, ki so vse kaj drugega kot »bedaste«, in izzivih, ki so se porodili zaradi »lastnosti«, ki naj »ne bi bile v redu«.

Minister je vedel, česa avtomobilski vodje ne marajo poslušati med nastopom v lobistični zvezi. Žal je Schmidt to upošteval in ni povedal, kako avtomobilski koncerni goljufajo in manipulirajo, se poslužujejo zvijač in zavajajo, še manj pa, da njihovi izdelki zastrupljajo zrak v mestih.

Izogibal se je predvsem eni besedi: opice. Namesto tega se je Schmidt ponudil za nasvete v zadevah, ki naj bi se nagrmadile v »zadnjem obdobju«. Rekel je: »Ne nazadnje sem tudi minister za zaščito živali!« Ha ha.

Afere zaradi vprašljivih poskusov z izpušnimi plini, ki so jih na javanskih makakih opravili Volkswagen, BMW in Daimler, ni mogoče več pomesti pod preprogo s starimi šalami in medlim maziljenjem. Pičli preostanek moralne verodostojnosti, ki je še ostala avtomobilskim koncernom, se je na začetku tega leta dokončno razblinil.

Obiski javnih hiš na stroške podjetja, množične manipulacije z dizelskimi motorji, kartelni dogovori med domnevnimi tekmeci – razkrival se je škandal za škandalom, graje so se vrstile, razpravam o težavah ni bilo konca. Vedno so se nato pohvalili z izboljšavami in posredovali sporočilo: Razumemo in koncern se bo zdaj bolj posvetil preglednosti in iskrenosti, je komaj pred nekaj meseci izjavil vodja Volkswagna Matthias Müller. A v resnici ni razumel in družba ni poskrbela niti za preglednost niti za iskrenost.

Ta teden se vrh nadzornega odbora Volkswagna ukvarja z afero in se odloča o nadaljnjih posledicah. Kontrolorji so siti tega, da izpadejo kot neobveščeni tepčki.

Nadzorni odbor enega od avtomobilskih koncernov je izdal, da so besni, govorijo o skrivalnicah in moralni brezbrižnosti. Eden od nadzornikov pa bije plat zvona: »Avtomobilska industrija je na najboljši poti, da spotakne samo sebe.« In tokrat bi to lahko celo imelo posledice.

BMW, Daimler, Volkswagen in Bosch so financirali organizacijo, zakamuflirano v institut Evropsko raziskovalno združenje za okolje in zdravje v prometnem sektorju.

Berlinska politika je škandal zaradi poskusov z opicami izkoristila za stopnjevanje pritiska na avtomobilske proizvajalce. Zagrozili so z nadaljnjimi vpoklici sumljivih dizelskih avtomobilov in izsilili kompromise.

Nemški proizvajalci so doslej privolili le v delni prispevek v okoljske sklade občin, prejšnji teden pa so vodje menda pokleknili. Po kriznem pogovoru z začasnim ministrom za promet Schmidtom so očitno pripravljeni nakazati celoten znesek v višini 250 milijonov evrov. Za poskuse z opicami bodo podjetja morala plačati visoko ceno, to je zdaj že jasno. Ker so se obnašali kot opice.

Škandal je razkril ameriški odvetnik, ki doslej ni bil znan po takšnih razkritjih. Michael Melkersen ima namreč majhno pisarno v kraju z dva tisoč dušami v zvezni državi Virginija. V njegovem življenjepisu v oči padeta predvsem dva konjička: poker in ekstremni športi. V dizelskem škandalu, v katerem Melkersen zastopa oškodovane Volkswagnove kupce, je vrtal globlje od večine kolegov.

Od Volkswagna je zahteval podatek, ali je koncern preveril vpliv dizelskih izpušnih plinov na človeka, vendar ni dobil zadovoljivega odgovora, je pojasnil Melkersen. Cele noči je pregledoval dokumente iz postopka proti Volkswagnu in naletel na vrsto sumljivih elektronskih sporočil: vodje koncerna je skrbelo, da bi strogi zakoni o varovanju zdravja vplivali na prodajo dizelskih avtov.

Neki visoki lobist za Audi je na primer vodstvo Volkswagna v ZDA 6. decembra 2012 prosil za smernice, kako bi lahko sestavil sporočila z ugodnejšim pomenom. Svetovna zdravstvena organizacija WHO po novem dizelske izpuste uvršča med rakotvorne snovi, zato bi bile dobrodošle raziskave, ki bi ovrgle trditve v poročilu WHO. Za pomoč so zaprosili samo vodstvo Audija v nemškem Ingolstadtu.

Takšni dopisi so bili za Melkersena jasno znamenje, da koncern ni manipuliral samo z motorji, temveč tudi z javnim mnenjem, in sicer z dvomljivimi izvedenskimi mnenji, ki so jih sestavili podkupljeni znanstveniki.

Družbe BMW, Daimler, Volkswagen in Bosch so financirale lastno lobistično organizacijo, zakamuflirano v znanstveni institut, to je bilo Evropsko raziskovalno združenje za okolje in zdravje v prometnem sektorju, ki naj bi proučevalo okoljsko in medicinsko pomembne vplive prometa.

Že samo zasedba vodilnih položajev kaže, da instituta nikakor ni zanimalo neodvisno raziskovanje. Michael Spallek je bil pred tem na primer vodja obratne ambulante v Volkswagnu. Svoj elektronski naslov v Volkswagnu je obdržal tudi po selitvi v združenje.

Temu ustrezni so bili tudi rezultati raziskav. V nekem poročilu, ki ga je lobistom uspelo objaviti v strokovni reviji za pljučne bolezni, so napisali, da niso mogli dokazati koristi posebnih varovanih območij v urbanih naseljih, kjer so prepovedani hudi onesnaževalci. Hrup zaradi nočnega prometa naj ne bi bila težava, če gre za stalen hrup, za dizelski izpust tudi ni dokazov, da bi res povzročal raka.

Malo pozneje je nekdanji vodstveni delavec Volkswagna in vodja novega instituta Spallek odobril poskus na makakih. »Zaključili smo razpravo z odvetniki koncerna,« je Spallek napisal v elektronskem dopisu z datumom 14. junij 2013. Odvetniki so se strinjali z raziskavo, vendar z omejitvijo: namesto na ljudeh naj bi jo opravili na opicah. Več takratnih vodstvenih delavcev Volkswagna je dobilo kopijo tega dopisa, med njimi tudi Stuart Johnson, vodja oddelka za tehniko in okolje v ZDA.

Očitno ni nihče postavil kritičnih podvprašanj. Eksperiment z opicami naj bi prispeval odločilni dokaz, kako čisti so baje nemški dizli. Iz dokumentov preiskovalcev tega primera, ki jih je zbral odvetnik Melkersen, je vidno, s kakšno vročično vnemo so pristojni v Volkswagnu pripravili ta poskus. Ničesar niso prepustili naključju, ko se je na začetku oktobra 2014 inženir James Liang z živo rdečim hroščem odpeljal iz Kalifornije v laboratorij v Novi Mehiki.

Tehnik iz Wolfsburga, ki ima sicer azijske korenine, je bil že takrat pod velikim pritiskom. Ameriške okoljske oblasti so dvomile o vrednosti izpusta domnevno kot solza čistih vozil. Predsednik uprave Martin Winterkorn je podrejenim dihal za ovratnik. Novi dizelski modeli naj bi pripomogli k preboju na tako pomembnem ameriškem trgu. V takšnih razmerah je bilo pomembno vse, kar bi ohranjalo zeleno fasado dizlov.

Torej so morali vključiti opice. Priprave za poskus so bile končane 2. oktobra, Volkswagnov tehnik je vneto poplesaval okrog rdečega hrošča na preizkusni stezi. Poskus je vodil Jacob McDonald, mladi biolog, ki si je hitro ustvaril uspešno kariero pri svojem delodajalcu, raziskovalnem institutu Lovelace Respiratory Research.

Nemški proizvajalci so doslej privolili le v delni prispevek v okoljske sklade občin, prejšnji teden pa so vodje avtomobilskih koncernov menda pokleknili.

McDonalda je čudilo, ker je bil med poskusom prisoten tehnik avtomobilskega koncerna: »Prvič sem doživel nekaj takšnega,« je pozneje povedal za zapisnik. Takrat ni mogel razumeti predvsem tega, zakaj so Volkswagnovi ljudje vse podatke iz poskusa želeli v realnem času posredovati svojemu raziskovalnemu centru v Kaliforniji. Inženir Liang je samo zato s seboj prinesel posebno napravo.

Znanstvenik McDonald je skrbno ravnanje verjetno razumel 18. septembra 2015, ko je postalo znano, da je Volkswagen zmanipuliral meritvene naprave svojih dizlov v ZDA. Ko je v testnem laboratoriju McDonalda stal rdeči hrošč, so se morali Volkswagnovi ljudje prepričati, da je deloval v t. i. lažnivem načinu, v čistem testnem načinu, pri katerem se izpušni plini prečiščujejo.

Tri tedne pozneje so McDonald in njegovi naročniki iz Volkswagna doživeli naslednji šok. Dobili so prve rezultate poskusa z opicami, ki so pokazali, česar si predstavniki avtomobilskih družb niti slučajno niso želeli slišati: pri opicah, ki so jim v kletko dovajali izpušne pline starega rdečega Fordovega poltovornjaka, se niso razvili hujši vnetni odzivi, niti v pljučih niti v zgornjih dihalnih poteh. Nasprotno pa se je zgodilo z vrstnicami, ki so bile izpostavljene hroščevemu izpustu. Pri njih je zaradi strupene mešanice plinov opaziti znake draženja dihal.

Znanstveniki so želeli prehiteti dogodke in so v svoji predanosti naročnikom razmišljali, kako bi jih kljub vsemu lahko razveselili. »Zaključek bi lahko sestavil v bolj blagem tonu in pred vnetjem črtal pridevnik hudo,« je predlagala neka sodelavka. McDonald je zapisal, da se je počutil nelagodno, ko je moral posredovati rezultate, ker zelo očitno niso bili takšni, kot so jih pričakovali. Situacija je postajala absurdna, kajti Volkswagen je seveda še vedno želel rezultate, čeprav je bilo mešetarjenje že razkrinkano, in znanstveniki so mu želeli ustreči. To je bil namreč pogoj, da bi dobili nakazan še zadnji obrok v višini 71.000 dolarjev.

A iz tega ni bilo nič, kajti drama se je nepričakovano čudno zasukala. Kot je bilo dogovorjeno, so znanstveniki uporabili samičke opic, kar so izvedeli tudi strokovnjaki instituta avtomobilskega združenja in Volkswagen. Težava pa se je skrivala v tem, da so samice dobile menstruacijo in zato niso bile uporabne za poskuse, med katerimi so merili parametre vnetja. Objava ne bi bila umestna, je na zaslišanju skrušeno priznal McDonald.

Poskus je bil torej nesmiseln z dveh vidikov: zaradi napačnih opic in seveda tudi zaradi zmanipuliranih motorjev. Vse skupaj je skrajno nerodno za največje proizvajalce avtomobilov na svetu, saj so se pokazali kot mešetarski in etično moralno zavržni. Tudi znanstveniki, ki so člani posvetovalnega odbora instituta avtomobilskega združenja, so si morali priznati, da je njihova znanstvena integriteta močno načeta.

Oktobra 2015 so se v Berlinu sestali na zasedanju posvetovalnega odbora. Med njimi je bil epidemiolog Peter Morfeld, ki se spominja, da je polovica udeležencev želela zapisati svoje stališče in ga predstaviti na spletni strani instituta. »Hoteli smo se nedvoumno distancirati od poskusa z opicami,« se spominja Morfeld. Želeli so preprečiti, da bi slaba luč padla tudi na njihovo raziskavo.

Vendar takšna izjava ni bila po godu vodji instituta in predstavniku Volkswagna Spalleku ter predsedniku posvetovalnega sveta Helmutu Greimu. Verjetno sta se zavedala, kakšne uničevalne posledice bi lahko imelo, če bi se razvedelo za cinično kategorizacijo poskusa v ZDA. »Naše stališče je tako ostalo zasebno,« danes razlaga Morfeld.

Znanstvenik, ki ga je institut dolga leta plačeval, je začuden nad izjavami vodstev avtomobilskih koncernov, češ da niso vedeli za poskuse in jih zdaj obsojajo kot neetične in nagnusne (Müller) ali pa so pretreseni zaradi njih (Daimler). »Ogorčenje je zaigrano,« je izjavil predsednik posvetovalnega sveta Greim. »Seveda so avtomobilski koncerni vedeli za poskuse z opicami in ljudmi, saj so njihovi predstavniki sedeli z nami za mizo.«

Več raziskovalcev je izstopilo iz tega sveta in tudi Volkswagnu je od izbruha dizelske afere vse očitneje neprijetno zaradi združenja oziroma instituta. Novembra 2015 je predstavnik Volkswagna izjavil, da bi dizelska afera lahko vplivala na finančna sredstva za institut. Preverili naj bi vse svoje stroške. Vseeno je trajalo še poldrugo leto, da so združenje razpustili, in sicer so na skrivaj, potihoma zaposlili likvidatorja, ki je junija lani dokončno zaprl vrata instituta.

Takrat je bil na vrhu Volkswagna novi šef Matthias Müller, ki si je želel vnovič pridobiti zaupanje strank, kot je poudaril. A koncern je zamudil priložnost, da bi lahko pojasnili vse grehe iz preteklosti, pa mu je bilo interno verjetno že dolgo vse znano.

Odvetniki Volkswagna se že nekaj mesecev ukvarjajo s poskusom z opicami. Iz dokumentov ameriškega sodišča je vidno, da si odvetniki koncerna prizadevajo preprečiti predstavitev raziskave na sodišču. Zastopniku tožnikov Melkersenu naj bi po njihovem mnenju šlo izključno za to, da bi pri porotnikih zbudil buren in čustven odziv.

Poleg tega tema o poskusih na živalih za Volkswagen ni nekaj povsem novega. Že v 90. letih je namreč podprl raziskovalno delo Lovelace Respiratory Research, ki se je ukvarjal s posledicami dizelskih izpustov na opice. V poročilu je Volkswagen imenovan kot financer v navezi z ameriškim ministrstvom za energijo. Ameriški raziskovalci so za svoje delo uporabili tkivo iz opičjih pljuč iz drugega poskusa na živalih, ki je potekal v 80. letih: 30 javanskih makakov so zaprli v kontejner, v katerem so morali vdihavati dizelske izpušne pline po sedem ur na dan, pet dni na teden, in sicer dve leti dolgo. Znanstveniki so po koncu poskusa živali usmrtili in prerezali njihova pljuča, da bi jih preiskali pod mikroskopom.

Preparate iz tega poskusa z opicami so raziskovalci z instituta ob podpori Volkswagna vnovič ovrednotili in primerjali s tkivom iz pljuč podgan, ki so prav tako dve leti vdihovale dizelske izpuste. Zaključek za namene avtomobilskega podjetja se je glasil, da dizelski motorji za ljudi morda niso tako škodljivi, kot so pokazali starejši poskusi na podganah.

Pri opicah, ki so jim dovajali pline starega poltovornjaka, se niso razvili hujši odzivi. Nasprotno se je zgodilo opicam, ki so vdihovale izpuste sodobnega dizla.

Volkswagen je ob tem pojasnil, da pri tem projektu ni neposredno udeležen, da ga ni neposredno naročil in da nima neposrednih stikov z institutom Lovelace Respiratory Research, temveč so zgolj sklenili dogovor o financiranju z ameriškim ministrstvom za energijo. Pri navedenih poskusih z živalmi Volkswagen ni sodeloval. Koncern se je nato popolnoma distanciral od živalskih poskusov, enako kot BMW in Daimler. Vsi so sodelavce, ki so bili pristojni za logistično skupino, zakrinkano v skupni institut avtomobilskega združenja, poslali na dopust ali jih premestili. Najvišji vodstveni kadri ne priznajo napak, BMW je priznal zgolj, da je prepozno pritisnil na zavoro.

Volkswagen govori le o slabi presoji nekaj posameznikov. Te argumente je slišati že vso dizelsko afero. In prav to je napaka v sistemu Volkswagna: prelaganje odgovornosti na manj pomembne osebe, kot je na primer lobist Steg.

Pa bi v koncernih pravzaprav morali vedeti, da ta strategija ne bo dovolj. Od lanskega poletja je koncern pod drobnogledom ameriškega pravosodnega ministrstva. Znani pravnik Larry Thomson z ekipo okoli 60 ljudi preiskuje, ali sta Volkswagen in Audi po dizelski aferi sploh sprejela nujne ukrepe.

Thomson je nekaterim sodelavcem Volkswagna že namignil, kako bi izboljšali vodstvene veščine. »Ko se sprejmejo neustrezne odločitve, mora koncern sam prevzeti odgovornost zanje,« je povedal med drugim. 

© 2018 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.