MLADINA Trgovina

Bolj nixonovski od Nixona

Nunesov memorandum je dokaz, da Trump dela res vse, da bi ustavil Muellerjevo preiskavo in FBI prelevil v svoje zasebno podjetje

Začelo se je govoriti, da bo Mueller zaslišal tudi Trumpa. Jasno, pod prisego. Kar bi bila  za Trumpa, kroničnega lažnivca, popolna katastrofa. Lažem se preprosto ne bi mogel upreti.  In če bi se izkazalo, da se je pod prisego kaj zlagal, bi ga čakala obtožnica – in morda ječa.

Začelo se je govoriti, da bo Mueller zaslišal tudi Trumpa. Jasno, pod prisego. Kar bi bila za Trumpa, kroničnega lažnivca, popolna katastrofa. Lažem se preprosto ne bi mogel upreti. In če bi se izkazalo, da se je pod prisego kaj zlagal, bi ga čakala obtožnica – in morda ječa.
© Profimedia

Predstavljajte si, da ste politik in da hočete diskreditirati tega, recimo Nacionalni preiskovalni urad, ki vas zaradi zlorabe položaja preiskuje. Najdete zaupni dokument, ki omenja vašega preiskovalca (kakega oficiala Nacionalnega preiskovalnega urada), potem pa političnim pajdašem prepustite zganjanje cirkusa: ne boste verjeli, kaj je v tem dokumentu, naj vpijejo. Pa: šokantno! Strašno! Grozljivo! Eksplozivno! To je škandal! To je prava afera! To je huje od najhujše afere v zgodovini Slovenije!

Jasno, vaši pajdaši nekaj tednov kurijo in pečejo javnost, ne da bi dokument razkrili, češ da ga ne smejo, ker gre za zaupni dokument. V njem dejansko ni nič tako strašnega, eksplozivnega ali pa šokantnega, au contraire, povsem benigen je, niti malo škandalozen, toda vaši pajdaši ga tedne tako napihujejo, da ljudje potem ob razkritju v njem vidijo reči, ki jih tam sploh ni. Ali bolje rečeno: ljudje v njem vidijo to, kar vaši pajdaši pravijo, naj vidijo.

Vsi vam kakopak ne bodo nasedli – toda bistveno je, da vam nasedejo volivci. Možnosti, da boste preiskavo ustavili in preživeli, so večje. Navsezadnje: naloga tega zaupnega dokumenta je, da »šokantno«, »eksplozivno« in »škandalozno« zveni tistim, ki ga sploh nikoli ne bodo prebrali – potemtakem tistim, ki bodo vašim pajdašem, oznanjevalcem tega dokumenta, verjeli na besedo.

Natanko to so storili Donald Trump in njegovi kongresni pajdaši. Da bi ustavili Roberta Muellerja, posebnega preiskovalca, nekdanjega direktorja FBI-ja (2001–2013), sicer republikanca (!), ki – zaradi predvolilnih dogovarjanj med Trumpovo kampanjo in Kremljem – preiskuje Trumpa, so morali diskreditirati vse tiste, ki so s preiskavo aktivno povezani – FBI, ki je preiskavo spočel, Muellerja, ki preiskavo vodi, in Roda Rosensteina, pomočnika pravosodnega ministra, ki je Muellerja imenoval za posebnega preiskovalca.

Tako so začeli na lepem mahati z zaupnim dokumentom, »Nunesovim memorandumom«, za katerega so trdili, da je »eksploziven«, »šokanten« in »škandalozen«. Pozor: »Strmeli boste!« Še huje: »Kar slabo vam bo!« Logično: »To je huje od afere Watergate!«

Če bi ga obelodanili, bi se stresla zemlja, so rohneli Trumpovi pajdaši, ki jih je orkestriral kongresnik Devin Nunes, republikanec iz Kalifornije, avtor tega memoranduma, sicer predsednik kongresne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (United States House Permanent Select Committee on Intelligence), ki je bil v času Trumpovega prevzemanja Bele hiše član njegove tranzicijske ekipe in ki je potrdil Trumpovo totalno lažno novico, da je Barack Obama med predvolilno kampanjo prisluškoval Trumpovemu stolpu. Celo tiskovno konferenco je sklical! Hotel je pač ustvariti vtis, da Trumpa preganjajo – da je žrtev lova na čarovnice.

A Nunesovega memoranduma niso obelodanili takoj. Daleč od tega. Najprej so z njim nekaj tednov le mahali in strašili – iluzionistično so ga napihovali ter ustvarjali atmosfero, v kateri so si ljudje, Trumpovi volivci še posebej, ustvarili grozljivo predstavo o vsebini tega strašnega zaupnega dokumenta, »šokantnega« in »škandaloznega«, »hujšega od afere Watergate«.

To, kar je Nunes – kot predsednik kongresne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb – izvedel in potem zapisal v interni memorandum, naj bi bil namreč kronski dokaz, da je preiskava, ki so jo sprožili proti Trumpu, pristranska, korumpirana in politično motivirana, da je torej čist in nedolžen, žrtev pučistične »globoke države« (ameriških »sil kontinuitete«, če hočete), umazane zarote in veleizdaje, ali kot sam pravi, »lova na čarovnice«, in da »znotraj FBI-ja in ministrstva za pravosodje deluje skrivna družba«. Vsaj tako so zagotavljali. Kaj so hoteli Trumpovi pesniki reči, je bilo itak na dlani: če bi Nunesov memorandum obelodanili, bi preiskava proti Trumpu v trenutku padla! Tiste, ki ga preiskujejo, pa bi nemudoma odpustili! In morda tudi zaprli.

»Carter Page, PhD«

Trump je z zaupnega dokumenta snel oznako zaupnosti – in prejšnji petek so ga končno obelodanili, da ne rečem razodeli. Toda: tresla se je gora, rodil se je Carter Page.

Za vsakogar, ki ni Trumpov fen (ali pa njegov neomajni zaveznik, kot recimo Devin Nunes, ki napoveduje nove memorandume), je ta memorandum popolni antiklimaks. Shakespeare bi rekel: Veliko hrupa za nič. Ne, v njem ni nič »šokantnega«, »eksplozivnega« ali »škandaloznega«, pa četudi so začeli protrumpovski mediji, recimo Fox News in Breitbart News, takoj pritrjevati odmevom Trumpovih pajdašev: ja, res je, »Nunesov memo« nedvoumno dokazuje, da je preiskava proti Trumpu politično motivirana! In četudi je začel Trump takoj tvitati, da ga je Nunesov memorandum razbremenil in »povsem opral«.

Trump je z zaupnega dokumenta snel oznako zaupnosti – in prejšnji petek so ga končno obelodanili, da ne rečem razodeli. Toda: tresla se je gora, rodil se je Carter Page.

Šokantno? Sramota? Afera Watergate? Hujše od afere Watergate? Nehajte. V štiristranskem memorandumu se zgodi tole: izkaže se, da je FBI leta 2016, med predsedniško predvolilno kampanjo, elektronsko prisluškoval tipu, ki se imenuje Carter Page, dovoljenje za elektronsko prisluškovanje, ki ga daje FISA, pa naj bi bil pridobil s sklicevanjem na razvpiti Trumpov dosje, ki ga je sestavil nekdanji britanski tajni agent Christopher Steele (MI6). Dosje, ki je – prek BuzzFeeda – v javnost pricurljal deset dni pred Trumpovo inavguracijo (Steele je nekatere pikantne delčke v različne medije spravil že prej), sta naročila demokratska stranka in volilni štab Hillary Clinton, ki sta hotela vedeti, kaj točno Trumpovi počnejo v Rusiji. In to je bolj ali manj vse.

Vse skupaj spominja na pompozno kriminalko, v kateri pa se na koncu izkaže, da je morilec taksist, ki je tu in tam peljal mimo. In ko razkrijejo identiteto morilca, le začudeno dahnete: kdo?

Za začetek, kdo je Carter Page? Mali špekulant, ustanovitelj sklada Global Energy Capital, »ekspert za Rusijo in energijo«, ki je govoril, da je Trumpov svetovalec za zunanjo politiko, kar je potrdil tudi Trump, ko so ga uredniki Washington Posta med predvolilno kampanjo vprašali, kdo so njegovi svetovalci za zunanjo politiko. Njegovo ime – »Carter Page, PhD« – je prebral s seznama, ki so mu ga očitno pripravili. Toda ko so začeli mediji potem – septembra 2016 – poročati, da ima Page tajne stike z rusko stranjo (tako kot so jih imeli padli svetovalec za nacionalno varnost Michael Flynn, obtoženi vodja Trumpove kampanje Paul Manafort, Trumpova sinova itd.) in da oblasti te stike preiskujejo, so Trump in njegovi takoj in odločno zanikali, da so ga sploh kdaj videli ali slišali. »Ni naš svetovalec. Nikoli ni bil del kampanje,« so ponavljali. »Pika!« Page, ki je svetovalec postal v času, ko je Trumpova ekipa rekrutirala vsakogar, ki je kazal znake življenja (»vsakogar s pulzom«, kot so rekli), je bil nenadoma toksičen – in kužen.

A v nekem smislu so imeli prav: Page je bil, kot kaže, res nepomemben, mala riba, akoravno spolzka in čudaška. Nihče ni točno vedel, kdo je, niti eksperti za Rusijo niti eksperti za energijo ( je le ameriško teslo ali ruski agent?), a takšni, kot je Page, so tipični – nenehno iščejo koga (sponzorja, gospodarja), ki bi jih posvojil. Ne, ni bil brez pulza, toda pomembnega se je le delal, še posebej v Rusiji. V Putinu je videl Boga, v sankcijah pa hudo ameriško napako. Med letoma 2004 in 2007 je živel v Moskvi, kjer naj bi bil za investicijsko banko Merrill Lynch organiziral sestanke z ruskimi giganti, kot je naftna družba Gazprom. Trumpovim je govoril, da ima dobre zveze s Kremljem – Rusom je govoril, da ima dobre zveze s Trumpom.

Nekateri insajderji celo namigujejo, da so Trumpovi delikti tako hudi, da Mueller verjetno sploh ne bo čakal, da bo kongres proti Trumpu vložil ustavno obtožbo (impeachment), ampak bo obtožnico proti njemu vložil kar sam.

Nekateri insajderji celo namigujejo, da so Trumpovi delikti tako hudi, da Mueller verjetno sploh ne bo čakal, da bo kongres proti Trumpu vložil ustavno obtožbo (impeachment), ampak bo obtožnico proti njemu vložil kar sam.
© Profimedia

Toda ko je Trump rekel, da je Carter Page njegov svetovalec za zunanjo politiko, so vsi, ki so ga poznali (v Ameriki in Rusiji), le strmeli. To, da bi lahko komu – okej, komurkoli – svetoval o zunanji politiki, se jim je zdelo povsem neverjetno in nepredstavljivo. Ironija je v tem, da je bil Page res ves čas v stiku s Trumpovim štabom, pa čeprav menda nikomur ni bilo jasno, kaj točno počne.

Christopherja Steela je zelo zanimalo, kaj počne. Ne brez razloga: Steele je preiskoval Trumpove povezave z Rusi, Cage pa je nenehno hodil v Rusijo, kjer se je sestajal s Putinovimi ljudmi. Z Igorjem Sečinom, direktorjem Rosnefta, naftnega giganta, naj bi bil govoril o umiku ameriških sankcij, z obveščevalcem Igorjem Divejkinom pa o »umazaniji«, s katero bi lahko kompromitirali Trumpovo protikandidatko Hillary Clinton. Sešel se je tudi z Arkadijem Dvorkovičem, podpredsednikom ruske vlade, ki naj bi bil rekel, da »močno podpira gospoda Trumpa«. Vsaj tako je Page sporočil Trumpovemu štabu.

A nič ne kaže, da bi ga Rusi jemali resno. Ravno nasprotno: imeli so ga le za važiča, malega zlatokopa, ki se napihuje in ki se dela vplivnega, kot da je Trumpova desna roka, njegov Rasputin. Ruski agenti so ga imeli za »idiota«. Takšni, kot je Page, se vedno lepijo na nove obraze, so si verjetno rekli Rusi.

Trump ni Nixon. Trump je bolj nixonovski od Nixona. Hujši od Nixona.

Še huje: tudi Robert Mueller ga očitno ni jemal resno. Zdel se mu je nepomemben, mala riba, gobezdač, ki se je silil h koritu, a ni prišel daleč. Navsezadnje: Mueller proti njemu ni vložil obtožnice. Proti drugim Trumpovim ljudem – proti Paulu Manafortu in Ricku Gatesu – jo je. Še celo na zaslišanje ga ni poklical. S Carterjem Pageem si ni mogel pomagati. Bil je nekoristen, slepa ulica. Muellerjeva preiskava od FBI-jevega prisluškovanja Carterju Pageu ni imela nič. Sploh pa: Muellerja so za posebnega preiskovalca imenovali šele maja 2017, ko je bilo že jasno, da je Page le fusnota. Le smet v očeh. In nič več.

Ergo: to, da je FBI prisluškoval Carterju Pageu, niti malo ne kompromitira Muellerjeve preiskave. Nunes, Trump in njuni pajdaši trdijo, da jo kompromitira. Kar je seveda noro. A tu se norosti še ne končajo. Nunes, Trump in pajdaši trdijo, da sta FBI in ministrstvo za pravosodje dovoljenje za prisluškovanje od posebnega zveznega sodišča, ki – v imenu zakona o nadzorovanju tujih obveščevalcev (FISA) – odloča o prisluškovanjih v zvezi z nacionalno varnostjo in tujimi obveščevalnimi službami (Pageu so prisluškovali vse tja do lanskega avgusta, prošnje za odobritev prisluškovanja pa so vlagali James Comey, direktor FBI-ja, ki ga je Trump lani maja odpustil, Sally Yates, vršilka dolžnosti ministrice za pravosodje, ki jo je odpustil lani januarja, Andrew McCabe, pomočnik direktorja FBI-ja, ki je bil nedavno odstopljen, in Rod Rosenstein, pomočnik pravosodnega ministra, supervizor Muellerjeve preiskave, ki ga hoče Trump na vsak način odpustiti), pridobila s sklicevanjem na Trumpov dosje, ki ga je sestavil Christopher Steele, ta pa da je povsem neverodostojen in kompromitiran, tako da ne more rabiti kot pravna podlaga za odobritev prisluškovanja. Nunes, Trump in pajdaši hočejo sofistično reči: brez tega dosjeja ne bi bilo prisluškovanja Carterju Pageu – brez prisluškovanja Carterju Pageu pa ne bi bilo Muellerjeve preiskave! Ergo: brez tega dosjeja ne bi bilo Muellerjeve preiskave! In lova na čarovnice, se razume.

Mož, ki je preveč govoril

Kar seveda ni res. Prvič, ko je Mueller začel preiskavo, je FBI že prisluškoval Pageu. In drugič, FBI je Pageu prisluškoval, še preden je Steele sploh začel preiskovati njegove povezave z rusko stranjo.

Specifično: FBI je Pageu prisluškoval že leta 2013. Zakaj? Iz preprostega razloga: ko je FBI preiskoval rusko vohunsko mrežo v Ameriki, je ugotovil, da se je ruski vohun Viktor Podobni sestal s Pageem, v katerem je videl potencialnega rekruta, ki »mi piše v ruščini, da trenira jezik«, in ki bi bil za »veliko denarja« voljan storiti vse ( jasno, o tem ni v Nunesovem memorandumu ne duha ne sluha).

Ko je FBI poleti 2016 ugotovil, da ima Page, Trumpov človek, stike z rusko stranjo, s katero plete zaroto proti Hillary Clinton, Trumpovi predsedniški protikandidatki, in da George Papadopoulos, še en Trumpov človek, pripoveduje, kako imajo Rusi veliko »umazanije« o Hillary Clinton, je sprožil preiskavo o Trumpovih povezavah z Rusijo, še toliko bolj, ker je kazalo, da Trumpovi ljudje plešejo z ruskimi tajnimi službami. Toda FBI tega, da Page pleše z Rusi, ni izvedel iz Trumpovega dosjeja, ki ga je sestavil Steele – to je že vedel. Steele je le potrdil, kar je FBI že vedel.

A to ni bilo nič čudnega – Steele je v obveščevalnih krogih veljal za verodostojnega. Navsezadnje, številne »divje« informacije iz dosjeja, ki ga je sestavil (in ki ga je Trump razglasil za »fake news« in »phony stuff«), so se, pravi Cristina Maza (Newsweek), izkazale za resnične – Trump je res trgoval s sankcijami, Kremelj je z digitalnimi dezinformacijami res sistematično ciljal potencialne Trumpove volivce, Trump je imel res tesne poslovne stike z nekim azerbajdžanskim bogatašem, ki je ponujal »umazanijo« o Clintonovi, in ja, Carter Page se je res sestal s predstavniki Rosnefta. Z nižjimi predstavniki, ne z direktorjem Igorjem Sečinom, kot se je sprva hvalil. Page je pač nakladač, ki je hotel narediti vtis. Ne prvič ne zadnjič.

V dosjeju so tudi informacije, ki veljajo za »zgrešene« in »neverodostojne«, recimo, da je Kremelj Trumpa za »mandžurskega kandidata« medil pet let, da so Trumpu v Rusiji ponujali nepremičninske posle in da je leta 2013 – med lepotnim tekmovanjem Miss Universe – v moskovskem hotelu Ritz Carlton priredil »zlati tuš«, ki naj bi ga ruski agenti posneli, tako da ga lahko zdaj izsiljujejo. A brez panike: za te Steelove informacije še čakamo, da se izkažejo za resnične.

Nunes, Trump in njuni pajdaši trdijo, da Muellerjeve preiskave ne bi bilo brez »lažnivega« Steelovega dosjeja, pa četudi je povsem jasno, da bi Muellerjeva preiskava potekala tudi brez tega dosjeja. In da bi bila ironija popolna: to, da bi Muellerjeva preiskava potekala tudi brez tega dosjeja, piše prav v Nunesovem memorandumu! Na koncu namreč piše, da je FBI-jevo preiskavo julija 2016 »sprožila informacija o Georgeu Papadopoulosu«, ki je prav tako nastopal kot Trumpov svetovalec za zunanjo politiko. A kot rečeno, FBI-jevo pozornost je pritegnil, ko je dva meseca prej v Londonu nekemu avstralskemu diplomatu razlagal, da jim Rusija ponuja »umazanije« o Hillary Clinton (z ukradenimi mejli nacionalnega komiteja demokratske stranke vred). Še huje za Trumpa, Nunesa in njune pajdaše – prav Papadopoulos je ta, ki je Muellerju krivdo že priznal! Ja, priznal je, da je FBI-ju lagal, ko je zanikal svoje povezave z ruskimi operativci in svoje načrtovanje – resda nikoli uresničenega – Trumpovega skrivnega srečanja z rusko stranjo.

Ko vse to zmnožite, dobite popolni vihar, ki je hujši od afere Watergate.

Trump in njegovi pajdaši trdijo, da Nunesov memorandum – ki izgleda kot tipični produkt trumpovske konspirologije – dokazuje, da je Muellerjeva preiskava o Trumpovih povezavah z Rusijo, ki jo je sprožilo prisluškovanje Carterju Pageu, brez podlage, toda prav Nunesov memorandum razkriva, da so FBI-jevo preiskavo o Trumpovih povezavah z Rusijo sprožile informacije o početju Georgea Papadopoulosa, ki je vse te povezave z Rusijo priznal – pod prisego.

Najtemnejša ura

Kaj vse je še povedal posebnemu preiskovalcu Muellerju? Ne vemo. Toda Nunesov memorandum ni očitno nič v primerjavi s tem, kar je Papadopoulos povedal Muellerju, navsezadnje, kmalu po Papadopoulosovem – in Flynnovem – priznanju krivde se je začelo govoriti, da bo Mueller zaslišal tudi Trumpa. Jasno, pod prisego. Kar bi bila za Trumpa, kroničnega lažnivca (in tovarne »alternativnih dejstev«), popolna katastrofa. Lažem se preprosto ne bi mogel upreti. In če bi se izkazalo, da se je pod prisego kaj zlagal, bi ga čakala obtožnica – in morda ječa. Ne le da velika večina Američanov pravi, da bi moral Trump pričati pred Muellerjem, ampak jih velika večina – kar 82 odstotkov! – pravi, da bi moral pričati pod prisego.

Zadnje dni so se govorice, da ga bo Mueller poklical na zaslišanje, brutalno stopnjevale. Še več: nekateri insajderji – pravniki, ki se gibljejo v Muellerjevi orbiti – celo namigujejo, pravi Darren Samuelsohn (Politico), da so Trumpovi delikti tako hudi, da Mueller verjetno sploh ne bo čakal, da bo kongres proti Trumpu vložil ustavno obtožbo (impeachment), ampak bo obtožnico proti njemu vložil kar sam. To bi bilo res nekaj zgodovinskega, brez primere – obtožnice proti ameriškemu predsedniku ni vložil še nihče. A po drugi strani – tudi Trumpovo početje je brez primere.

In glede na to, da Trumpu za vrat diha Muellerjevo zaslišanje (in to pod prisego), morda celo obtožnica, ni nič čudnega, da se mu je tako mudilo z obelodanitvijo Nunesovega zaupnega memoranduma. Nič čudnega, da je z njega sam snel oznako zaupnosti. Nič čudnega, da ga je pred obelodanitvijo tako napihoval. In nič čudnega, da ga tako napihuje zdaj, po obelodanitvi. Trump dela vse, da bi se izognil zaslišanju. Dobro ve, kakšen lisjak je Mueller – dobro ve, da se mu ne bo smel zlagati – in dobro ve, da bo Mueller vedno, pri vsakem vprašanju, tri ali štiri korake pred njim. Zaslišanje ne bo potekalo v letališkem hangarju, v katerega bodo pripeljali najeto publiko.

A to še ni vse: Trump, karnevalski lajavec z diktatorskim šlifom, si je Nunesov memorandum zamislil kot končno rešitev – kot orodje, s katerim bo diskreditiral in ustavil Muellerjevo preiskavo. Ker bo memorandum kompromitiral FBI, ministrstvo za pravosodje in Muellerja, bo lahko odpustil Roda Rosensteina, ki je Muellerja imenoval (minister za pravosodje Jeff Sessions se je zaradi lastnih stikov z Rusi izločil iz odločanja o ruskih zadevah), namesto njega pa imenoval svojega človeka, ki bi potem Muellerja bodisi stisnil ali pa kar odpustil. Konec preiskave! In če bi demokrati in javnost Trumpa slučajno obtožili zlorabe oblasti in oviranja preiskave (okej, oviranja pravice), bi njegov človek na hitro imenoval novega posebnega preiskovalca, po možnosti kakega upokojenega konservativnega sodnika, ki bi mu moral najprej priseči zvestobo – kot jo je sam izrecno terjal od Roda Rosensteina, ki noče in noče odpustiti Muellerja, in Jamesa Comeyja, nekdanjega direktorja FBI-ja, ki ga je Trump odpustil. Ko ga je odpustil, so kakopak imenovali posebnega preiskovalca – in sprožili preiskavo, ki jo skuša Trump zdaj na vsak način in za vsako ceno sestreliti. Magari s pravo stalinistično čistko.

Amerika ni bila v takšni temi vse tja od časov razvpitega lovca na čarovnice, senatorja Josepha McCarthyja, ki je – ha! ha! ha! – trdil, da je ameriška vlada polna ruskih agentov.

Takšno čistko je leta 1973 izpeljal ameriški predsednik Richard Nixon. Ja, tudi posebnega preiskovalca – Archibalda Coxa – je odpustil. Takoj zatem sta protestno odstopila minister za pravosodje in njegov pomočnik. A ni vzdržal dolgo. Deset mesecev kasneje je odstopil.

Kar pa naj vas nikar ne zavede: Trump morda res izgleda kot Nixon, morda se res obnaša kot Nixon, morda je res pokvarjen kot Nixon, morda res zlorablja oblast kot Nixon, morda res ovira pravico kot Nixon, morda si hoče res osebno podrediti FBI kot Nixon, morda hoče ministrstvo za pravosodje res preleviti v svoje podjetje kot Nixon, morda si res kot Nixon domišlja, da lahko počne, kar hoče (češ vse, kar počne predsednik, je legalno!), toda ne – Trump ni Nixon. Trump je bolj nixonovski od Nixona. Hujši od Nixona. In tudi to, kar počne, je hujše od afere Watergate. Že to, da je zahteval in dovolil obelodanitev zaupnega dokumenta, je totalna zloraba oblasti – zloraba oblasti na odprti sceni. In oviranje preiskave na odprti sceni. In privatiziranje pravne države na odprti sceni. In miniranje demokracije na odprti sceni. In ne pozabite: odpustil je Sally Yates in Jamesa Comeyja, v odstop je prisilil Andrewa McCaba, zahteval je, da odpustijo Muellerja in Rosensteina. Ko vse to zmnožite, dobite popolni vihar, ki je hujši od afere Watergate.

Še celo John Dean, Nixonov odvetnik, ki je bil obtožen oviranja preiskave (in ki je zaradi tega pristal v ječi), pravi, da bi morali Nunesa zapreti. Carl Bernstein, ki je skupaj z Bobom Woodwardom razkrinkal Nixona in Watergate, pa pravi, da so Trump in republikanci z Nunesovim memorandumom Ameriko potopili v popolno temo. In Amerika ni bila v takšni temi vse tja od časov razvpitega lovca na čarovnice, senatorja Josepha McCarthyja, ki je – ha! ha! ha! – trdil, da je ameriška vlada polna ruskih agentov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.