MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Borut Krajnc

9. 2. 2018  |  Mladina 6  |  Politika  |  Intervju

Robert Eiter, začetnik avstrijskega antifašističnega gibanja

»To, kar imamo, je razredni boj od zgoraj navzdol«

Robert Eiter je eden od najpomembnejših avstrijskih antifašistov. Leta 1984 je v mestu Wels ustanovil Iniciativo proti fašizmu, ki je kasneje postala največja avstrijska antifašistična mreža organizacij, v kateri je danes združenih že več kot 80 civilnodružbenih gibanj. Je tudi govorec in član upravnega odbora največje avstrijske zvezne antifašistične organizacije, avstrijskega odbora za Mauthausen, ki zastopa internirane v koncentracijskem taborišču. Po izobrazbi je pravnik, že več kot 15 let pa dela kot novinar in urednik za avstrijsko delavsko zbornico v Zgornji Avstriji. Potem ko je Avstrija sredi decembra lani dobila koalicijsko vlado skrajno desnih svobodnjakov (FPÖ) in ljudske stranke, postaja glas avstrijskih organizacij, ki se borijo proti antisemitizmu, rasizmu in desnemu ekstremizmu vse pomembnejši, z njimi pa spet tudi Eiter, kot njihov predstavnik. Doma je v Linzu, v Zgornji Avstriji, kjer ima FPÖ eno od najmočnejših volilnih baz in ki je tudi zibelka nemškega nacionalizma v Avstriji.

Bi morali biti v Sloveniji zaskrbljeni zaradi vzpona skrajne desnice v Avstriji?

Ja. Ne želim sicer biti preveč katastrofičen, toda zaskrbljenost je nedvomno upravičena. Zelo skrb zbujajoče je, če takšna desno-radikalna stranka, kot so svobodnjaki (FPÖ), vstopi v vlado. Še huje pa je, če dobi pod nadzor vse obveščevalne službe in varnostne ter oborožene sile. To je nevarno, vodi lahko k rušenju demokracije.

Res je, avstrijsko notranje ministrstvo, ki je pripadlo FPÖ, ustanavlja posebne policijske odrede, namenjene varovanju ljudstva pred vdori beguncev, hkrati pa so funkcionarji te stranke v zadnjih tednih spremenili govorico. Po novem jasno zavračajo vsak antisemitizem.

Zato, ker so se znašli pod hudim pritiskom. Še pred dvema ali tremi tedni je bilo nepredstavljivo, da bi vodja FPÖ Heinz-Christian Strache na burševskem plesu govoril o antisemitizmu ali da bi njihov notranji minister razpustil eno od teh organizacij – Germanio z Dunaja namreč. Ampak zaskrbljenost je upravičena že zato, ker imate 50 kilometrov od Dunaja Madžarsko, kjer je na oblasti navidezno demokratičen, dejansko pa avtoritaren režim. Pomislite še na Poljsko, ki je ravno tako blizu. Dejansko smo del istega kulturnega območja, le da je za zdaj v Avstriji orbanizacija počasnejša zaradi močne civilne družbe, ki se je po 18. decembru, ko je prisegla črno-modra koalicija, dvignila.

Videti je sicer, da je danes nestrinjanje z vstopom FPÖ v vlado manjše kot leta 2000, ko so bili na Dunaju veliki protesti. Kot da ste se sprijaznili.

Leta 2000 je bilo zgražanje večje, ker smo bili prva evropska država, v kateri je skrajno desna stranka postala del vladajoče koalicije danes pa je, žal, to v različnih državah že precej vsakdanje. Je pa tudi danes upor proti vstopu FPÖ v vlado nepričakovano velik, če vas lahko popravim. Tri manjše, razmeroma nepomembne organizacije so sredi januarja pozvale ljudi k protestu zaradi sodelovanja FPÖ v avstrijski vladi. Predvidevale so, da bo 13. januarja na proteste prišlo okoli 13 tisoč ljudi, dejansko pa jih je prišlo od 50 do 70 tisoč. Upor je torej občuten, vse očitneje postaja, da FPÖ s svojo rasistično ideologijo živi v preteklosti in da ni zmožna vladanja.

Je pa tudi res, da priljubljenost svobodnjakov v Avstriji raste že leta. Obe tradicionalni stranki, socialdemokrati (SPÖ) in Avstrijska ljudska stranka (ÖVP), sta se trudili, da bi zajezili navdušenje nad desnim ekstremizmom. V Sloveniji smo recimo to občutili, ko je njuna vlada suspendirala schengenski režim. Se nista tudi ÖVP in SPÖ nagnili na desno?

Sta se, da. Skrajno desne ideje se nedvomno širijo in vdirajo tudi v obe tradicionalni stranki. SPÖ je recimo privolila v nižanje otroških dodatkov za otroke zaposlenih v Avstriji, ki živijo v tujini. Čeprav ti delavci delajo v Avstriji in tukaj plačujejo davke, mora država njihove otroške dodatke znižati glede na kupno moč v državah, kjer živijo otroci. To ni samo absurdno, ampak je tudi, sem prepričan, v neskladju s pravili EU. To je koncesija, ki jo je avstrijska socialdemokracija dala desnemu populizmu. SPÖ je poleg tega popustila tudi pri uveljavitvi veliko strožje azilne zakonodaje, ÖVP pa je s Sebastianom Kurzem šla še nekaj korakov naprej. Dejansko se je spremenila v desno, populistično stranko. FPÖ je dve leti vodila v javnomnenjskih anketah in Sebastian Kurz je vse te volivce pridobil tako, da se je predstavljal kot nekakšen civiliziran nasprotnik migracij. Ena od šal, ki ponazarjajo ta njegov način, je njegova razlaga, zakaj imamo na Dunaju prometno gnečo, češ da ta nastaja zato, ker je zjutraj pred islamskimi vrtci gneča, ko starši tja vozijo otroke. To je recimo primer njihovega, posrednega rasizma.

Je pri 31-letnem Kurzu očitno, da je mlad in neizkušen?

Kurz ima kljub starosti že kakšnih sedem let izkušenj z delovanjem v vladi. Veliko se je že naučil o mehanizmih moči, kljub njegovim 31 letom imajo dejansko vsi drugi, ministrice in ministri, državne sekretarke in sekretarji, še manj izkušenj.

Skupni imenovalec razrasta radikalno desnih idej je proces družbene razgradnje, razgradnje solidarnosti in rasti pritiskov na posameznika.

Kakšna stranka je FPÖ? Marsikdo v Sloveniji meni, da se je ločnica med levo in desno politiko zabrisala, da težko govorimo o skrajno desnih strankah, ko pa jih recimo po novem volijo tudi razočarani delavski sloji.

Ni vsak, ki voli FPÖ, radikalni desničar, kot tudi ni vsak, ki je član te stranke, rasist. Vladajoča skupina v FPÖ, njeni glavni ideologi, ki večinoma prihajajo iz burševskih gibanj, pa to so. V Avstriji imate okoli pet tisoč članov burševskih organizacij, ki imajo odločilen vpliv na to stranko. Dominantna ideologija FPÖ je zato skrajno desna, rasistična in antisemitska ideologija iz preteklosti.

Mislim, da je 40 odstotkov parlamentarcev iz FPÖ članov burševskih organizacij.

Da. Tukaj, v Zgornji Avstriji, imamo tri deželne ministre, ki so člani FPÖ. Vsi so člani nemškonacionalnih, burševskih organizacij.

Zakaj je torej FPÖ tako priljubljena?

Nikoli ni enega samega razloga, a če bi vse te razloge spravili na skupni imenovalec, je to nedvomno neoliberalizem. Skupni imenovalec razrasta desnoradikalnih idej je proces družbene razgradnje, razgradnje solidarnosti in rasti pritiskov na posameznika. Po letu 1995 se realni dohodki spodnje tretjine ali polovice delavcev v Avstriji znižujejo, družba se razslojuje, pritisk na delavski razred raste. Veliko služb, ki so jih nekoč opravljali slabše izobraženi, danes zaradi digitalizacije in avtomatizacije ni več. Povečujejo se pritiski na produktivnost, število bolniških odsotnosti raste, raste število duševnih bolezni, hkrati se manjša število fizičnih poškodb pri delu. Tako imenovane menedžerske bolezni imajo danes delavci. Vse to pa kaže na ogromno razočaranje nad socialdemokratskimi obljubami iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vizija, ki so jo imeli Bruno Kreisky, Olof Palme in Willy Brandt, se je razblinila. Ti ideologi so nekoč delavcem obljubljali vse višje plače, varna delovna mesta in neprestano utrjevanje socialne države. Tega ni več. Zasebniki imajo v Avstriji v lasti za 1300 milijard premoženja. Odstotek najbogatejših Avstrijcev ima od teh 1300 milijard v lasti že kar 40 odstotkov, spodnjih 90 odstotkov naših prebivalcev ima v lasti le 35 odstotkov premoženja. Če nam razvoja v to smer ne bo uspelo ustaviti, bo demokracija padla.

Vi ste sicer govorili o neoliberalizmu, marsikdo pa vzrok, zaradi katerega v Evropi zmagujejo takšne stranke, kot je FPÖ, najde v beguncih in migrantih.

Odnos do beguncev je zgolj posledica uničevanja solidarnosti, zaradi česar slabše izobraženi volivci iščejo najočitnejše, najvidnejše in najoprijemljivejše slike sovražnikov, kot so jim predstavljene. Nekoč je bil kapitalist gospod s klobukom in cigaro, ki je prihajal v tovarno, danes pa ta elita, ki ima korist od mehanizmov kapitalizma, ni več tako vidna. Ker postajajo kapitalisti vse bolj anonimni, so vse bolj razvidni tisti, ki delavcem domnevno jemljejo delo. Ti postajajo novi sovražniki, to pa vodi k še večjemu zmanjševanju solidarnosti. Nekatere stranke poskušajo zajahati na tem populizmu, to pa vodi do vlad, kot je zdaj avstrijska. V FPÖ pravijo, da so socialno-domovinska stranka. So torej socialni, ampak le do tistih, ki izhajajo iz iste domovine. Naš denar za naše ljudi, pravijo. Njihove politične programe snujejo delodajalska združenja, ki si želijo še dodatne razgraditve socialne države. V Avstriji poskušajo zdaj vzeti podporo delavskim organizacijam. Na udaru niso le begunci, ampak tudi ženske, vsi drugače misleči in kritično razmišljujoči. Demografska skupina ljudi, ki je najbolj dovzetna za FPÖ, so mlajši, slabše izobraženi moški.

Zunanji opazovalci smo vendarle lahko presenečeni nad navdušenjem, ki ga v Avstriji žanje skrajna desnica – konec koncev gre za precej bogato državo, kjer je življenjska raven visoka. Če se komu nekoliko zniža, verjetno še ni razloga, da se na oblast postavijo radikalci?

V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih, v času socialdemokratske vladavine, je bilo mogoče dobro živeti od dela. Pritisk družbe ni bil tolikšen, obstajal je obet, da bo vsakomur šlo z leti še bolje in da bo šlo bolje tudi otrokom. Danes številnim še vedno ne gre slabo, imate prav, toda vsi so prestrašeni zaradi prihodnosti in prepričani, da bo šlo njihovim otrokom slabše. Marsikdo je recimo danes v Avstriji prepričan, da zaradi beguncev narašča kriminal. Strah jih je torej, čeprav kriminaliteta še nikoli ni bila tako nizka. V šestdesetih, sedemdesetih ali osemdesetih letih je bilo več kriminala. Zanimivo je seveda tudi, da je danes sovraštvo do beguncev najmočnejše prav tam, kjer je beguncev najmanj. A to ne pomeni, da so ljudje neupravičeno prestrašeni. Vse to pomeni, da narašča socialna ne-varnost.

S tem se spoprijema vsa Evropa, tukaj, v Zgornji Avstriji, pa morda imate še kakšne dodatne elemente. Je zgolj naključje, da je Hitler tukaj, v Linzu, hodil v srednjo šolo ali da je bil nacionalsocializem v tem delu Avstrije vedno tako močan?

Katoliški sociolog August Knoll je rad poudaril, da je nacionalsocializem na oblasti predstavljal koalicijo med pruskim mečem in avstrijsko norostjo. Antisemitizem seveda ni tipično avstrijski, rasistična norost, nekakšno zahrbtno sovraštvo pa je nekaj avstrijskega. Brez dvoma je Hitlerja ta duh tukaj izoblikoval. Avstrija ima – marsikdo reče, da že od 19. stoletja ali celo od protireformacije – avtoritarne, protidemokratične težnje. Raziskave, ki jih opravljajo sociologi, kažejo pri nas razmeroma visoke odstotke antisemitizma ali sovraštva do beguncev, to pomeni, da v Avstriji še vedno nismo predelali svoje zgodovine.

Tako kot Nemci?

Nekdanji nacisti so v Zahodni Nemčiji takoj po vojni imeli srečo, da se je začela hladna vojna, zaradi česar so postali za zahodne zaveznike, ker so bili zagrizeni antikomunisti, zanesljiv, vodilni kader. V Avstriji se je ob tem vzpostavilo še prepričanje, da smo bili z anšlusom celo prva žrtev nacifašizma, kar je samorefleksijo potisnilo še naprej v prihodnost. Dejanska denacifikacija družbe se je v Nemčiji tako začela šele s študentskim gibanjem konec šestdesetih let, v Avstriji pa šele 20 let kasneje z afero Waldheim, ki se je časovno ujemala s 50. obletnico anšlusa. To soočanje z zgodovino v Avstriji še zmeraj traja. Sam sicer menim, da so Avstrijci takoj po anšlusu spoznali, da je bila to napaka, zaradi česar sta se nemškemu nacionalizmu že med drugo svetovno vojno odrekla oba politična tabora, danes sta to SPÖ in ÖVP. Novo oživljanje nemškega nacionalizma skozi FPÖ je zato zame smešno in ne more zmagati. Samo smejete se lahko, če dunajski delavec reče, da je nemško nacionalen.

Odnos do beguncev je zgolj posledica uničevanja solidarnosti, zaradi česar slabše izobraženi volivci iščejo najočitnejše, najvidnejše in najoprijemljivejše slike sovražnikov, kot so jim predočene.

Največja gostota burševskih organizacij je, če ne štejemo Zgornje Avstrije, prav v Gradcu, kjer se stikata jezikovni meji. Trenutno se avstrijski desni radikalizem hrani z begunsko problematiko. Se strinjate, da je dolgoročni in vedno priročni sovražnik od nekdaj bil Slovan ali Slovenec?

Da, to sploh ni vprašanje, sovraštvo do Slovanov ali Slovencev je med avstrijskimi skrajnimi desničarji zelo izdelano. Koroška in Štajerska pri tem nedvomno vodita. Ernst Kaltenbrunner, eden najpomembnejših SS-funkcionarjev v nemškem rajhu, ki je tik pred koncem druge svetovne vojne izdal ukaz za zaplinjenje 15 tisoč internirancev v Mauthausnu, je recimo bil član graške burševske organizacije Teutonia. V Gradcu je bil nacizem tako močan, da so nacistično zastavo razobesili in razglasili anšlus štirinajst dni pred preostalo Avstrijo. Gradec je zato dobil nacistično titulo – mesto vstaje. Ne rečem, da se Avstrija od takrat ni spremenila, ampak neki resentiment, predsodki gotovo še obstajajo. Naša črno-modra koalicija je zdaj dobila zamisel, da bi Južnim Tirolcem podeljevala dvojno, torej še avstrijsko državljanstvo. Kar je pred leti naredil Orban, naj bi sedaj naredila Avstrija. Zelo rad bi slišal Strachejev komentar, če bi se za kaj takšnega odločila Slovenija. Povem vam, to bi bil pekel.

Kaj so pravzaprav ta avstrijska burševska gibanja? Po svetu je ogromno študentskih klubov, a ti avstrijski so, moramo priznati, nekaj posebnega. Poškodujejo se s sabljami, izdajajo antisemitske pesmi … Videti je precej resno.

Burševski klubi so klubi študentov, ki so nastali v začetku 19. stoletja kot reakcija na ustanovitev skupnosti vseh študentov v Avstriji. Člani burševskih organizacij so se hoteli distancirati od ostalih avstrijskih študentov. Sprejeli so drugačne ideale, kot je recimo nemštvo ali Velika Nemčija. Ker večina avstrijskih burševskih klubov tekmuje v sabljanju, so navadno znaki pripadnosti tem organizacijam tudi ureznine in druge poškodbe. Ni dvoma, da jih poganja antisemitska in rasistična ideologija. V jedru njihovih programov je romantična slika nemštva, utemeljenega na krvi in skupni usodi, skupnosti, ki ji domnevno pripadajo tudi Avstrijci. Ukvarjajo se torej z vprašanjem čiste rase. V Nemčiji ali recimo v Švici ne boste našli takšnih idej.

Še preden je črno-modra koalicija v Avstriji prevzela oblast, so številni, tudi vaš predsednik Alexander Van der Bellen, opozarjali, da posamezniki z nacistično preteklostjo ne smejo prevzeti odgovornih položajev. So jih?

Moramo biti povsem odkriti. Podpredsednik avstrijske vlade Heinz-Christian Strache se je seveda gibal v neonacističnih krogih. Ni dvoma. In to leta in leta. Sploh ni vprašanje, ali člane vlade iz vrst FPÖ bremeni neonacizem. Strache, ki zdaj meni, da se je treba postaviti po robu antisemitizmu, je recimo še leta 2012 na svoji spletni strani objavil karikaturo judovskega bankirja z Davidovo zvezdo. DNK burševskih organizacij je antisemitizem. Brez tega jih ni. In ti nam sedaj vladajo. Tako je.

Kako pa vi razumete zadnjo afero s sporno, antisemitsko pesmarico, zaradi katere je bila razpuščena burševska organizacija Germania in zaradi katere je moral odstopiti eden od vodilnih svobodnjakov Udo Landbauer, sicer tudi podpredsednik omenjene burševske organizacije? Zakaj je moral odstopiti, če pa je bila sporna pesem objavljena leta 2007?

Da, pesem, ki se norčuje iz sedem milijonov pobitih Judov, češ, Germani, dajmo gas (nemško plin – op. a.), zmogli bomo še sedmi milijon, je razmeroma stara, bila pa je ponatisnjena leta 2007. A Landbauer ni odstopil zato, ker je vedel za pesem ali ker jo je izdal, ampak zaradi objektivne, politične odgovornosti. Če vodiš takšno organizacijo, potem seveda moraš poznati duhovno usmerjenost članstva, ki jo večinoma tudi sam utelešaš. Neka kristjanka je nedavno napisala pismo bralcev za časopis, v katerem je dejala, da gre vsako nedeljo v cerkev, kjer pojejo. Ima tudi pesmarico, ker vseh pesmi ne zna, ji je pa popolnoma jasno, kakšnega duha te pesmi ponazarjajo. Tudi številni v FPÖ morajo vedeti, kakšnega duha zastopajo.

Že sredi osemdesetih let ste ustanovili eno prvih protifašističnih gibanj v Avstriji. Kaj je bil povod?

Ko sem bil študent, sem bil aktiven v socialistični mladini, v mladinski organizaciji današnje socialdemokratske stranke. Ugotovili smo, da nameravajo neonacisti v bližnjem Welsu, tudi sicer znanem kot trdnjavi avstrijskega fašizma, pripraviti konferenco nacionaldemokratske stranke NDP, ki je bila leta 1988 nato zaradi nacističnih idej razpuščena. Leta 1984 smo se jim hoteli postaviti po robu. Tisti naš boj je naletel na široko podporo. Pridružili so se nam člani številnih organizacij, od zelenih, komunističnih, katoliških in evangeličanskih, s katerimi smo zasedli dvorano in preprečili kongres. Na tej podlagi je nato nastalo avstrijsko protifašistično gibanje, ki združuje 82 različnih organizacij. Naš namen je skupen boj proti desnemu ekstremizmu, rasizmu in antisemitizmu.

Podpredsednik avstrijske vlade Heinz-Christian Strache se je seveda gibal v neonacističnih krogih. Ni dvoma. In to leta in leta.

Imate zadnje čase veliko dela?

Da, to soboto smo pripravili proteste proti burševskemu plesu v Linzu, ki je točka srečanja lokalnih desnih skrajnežev. Protestirali smo tudi proti aktualni črno-modri koaliciji, Zgornja Avstrija je bila namreč poskusni zajček te povezave, tukaj je koalicija med FPÖ in ÖVP nastala, še preden sta se stranki povezali na zvezni ravni. Na proteste je prišlo 3000 ljudi, trikrat več kot lani. Zadnje čase poleg tega nasprotujemo tudi deportacijam mladih azilantov, ki so se v Avstriji z vajeništvom že dobro integrirali. Delajo, naučili so se nemško, a jih oblasti pogosto sredi izobraževalnega procesa iztrgajo iz podjetij in deportirajo. Čez mesec dni pa bo tukaj v bližini potekal vseevropski kongres tako imenovanih branilcev Evrope, torej skrajnih desničarjev iz vse Evrope. Tudi ta kongres pomaga soorganizirati FPÖ. V zadnjih letih število kaznivih dejanj, katerih podlaga je rasizem, vse od nestrpne propagande pa do umorov in požigov, hitro narašča. Danes jih je že šestkrat več kot pred letom 2005. Prav Zgornja Avstrija pa pri tem vodi, kar je nedvomno povezano z nemškonacionalnimi tradicijami, ki jih nekatere organizacije, kot so burševska gibanja, pomagajo ohranjati pri življenju.

Prej ste omenili, da je prav neoliberalizem skupni imenovalec teh procesov … 

… da, to so po mojem korenine zla, ki se razrašča po vsej Evropi.

Kakšno napako so naredile leve, socialistične in socialdemokratske stranke, da se danes Evropa utaplja v desnem radikalizmu, in kaj je mogoče narediti, da se ta ustavi? 

Recepta nimam, lahko pa sklepam takole: če pogledate evropske leve, socialistične stranke, vidite padce in deloma tudi potope, neke vrste pasokizacijo (grška socialdemokratska stranka Pasok je med gospodarsko krizo tako rekoč izginila – op. a.). Očitni razlog njihovega potopa je, da se socialdemokraciji ni uspelo jasno postaviti po robu politiki neoliberalizma, ampak je poskušala plavati v motni sredini.

Usodna, pravite, je bila torej ta tretja pot?

Dokazov za to mrgoli. Poglejte usodo Stranke dela na Nizozemskem, ki je začela zagovarjati neoliberalne ukrepe. Ta stranka ima danes le še približno petodstotno javnomnenjsko podporo. Edina delavska stranka, ki je doživela gigantski skok v priljubljenosti, je angleška laburistična stranka z Jeremyjem Corbynom. Tony Blair, ta tlakovalec socialdemokratske tretje poti, je tipično napovedoval, da se bodo laburisti s Corbynom potopili. Dejansko pa je socialdemokracija kapitulirala pred neoliberalizmom prav z voditelji, kot sta bila Blair in nemški Gerhard Schröder. Blair je naredil vse, da Corbyn ne bi prišel na čelo laburistov, večina njihovih parlamentarcev je zato nasprotovala Corbynovi izvolitvi, toda pod njim so laburisti dejansko postali najmočnejša delavska stranka v Evropi. V dveh letih se jim je članstvo povečalo z 200 tisoč na 500 tisoč. Pa ne samo to, pridružilo se jim je ogromno mladih. Menim torej, da bodo leve, socialistične in socialdemokratske stranke dejanska alternativa šele, ko se bodo vrnile na pot socializma.

V Sloveniji so za marsikoga veliki vodje še vedno nemški socialdemokrati.

Zadnje ankete kažejo, da imajo le še 18-odstotno podporo – katastrofa. SPD je imela včasih od 40 do 50 odstotkov. Nemška socialdemokracija je naredila isto napako – ni se jasno postavila po robu neoliberalizmu.

Kar so naredili z reformo trga dela, je žalostno, žalostno. Edina pot naprej je jasen in verodostojen obrat na levo, ki bo več kot le marketinška poteza.

Očitni razlog njihovega potopa je v tem, da se socialdemokraciji ni uspelo jasno postaviti po robu politiki neoliberalizma, ampak je poskušala plavati v motni sredini.

Kaj pa če je, recimo zaradi tehnološkega razvoja, zaradi katerega je potrebnih vse manj delavcev, pot socialdemokracije končana?

Se ne strinjam, v Veliki Britaniji ni digitalizacija nič kaj drugačna kot v Španiji ali Nemčiji. Gre za to, kakšne odgovore ponuja politična stranka. Desnica je z neoliberalizmom prinesla v naše družbe korenite spremembe, to je recimo lahko tudi avtomatizacija delovnih procesov. Ta radikalizem sprememb od nas zahteva radikalne odgovore. Z radikalnim pri tem ne mislim na nič drugega kot na tisto, o čemer je govoril Marx – radikalno je priti do bistva stvari. Smo v času, ko se moramo zavzemati za skrajšanje delovnika.

Če je za našo blaginjo potrebnega manj dela, bi morali delavske stranke in sindikati pri istih plačah zahtevati 30-urni delovni teden. Toda zdaj gre razvoj v popolnoma drugi smeri in temu je treba odločno nasprotovati, sicer bodo demokracija, socialna in pravna država pogubljene. Sicer bodo imeli desni skrajneži, h katerim zdaj bežijo podgane s potapljajočih se ladij, vse višjo podporo. Neverjetno je, da lahko imajo tolikšno podporo, ko pa na oblasti delujejo tako mučno – v mislih imam recimo Trumpa. Trump, karikatura neoliberalizma, je samo dokaz, kako šibka je opozicija. Naš odgovor mora biti jasen: priča smo razrednemu boju od zgoraj navzdol. To je neoliberalizem. In proti temu je potreben razredni boj od spodaj navzgor. V smislu prerazporeditve dobrin in življenjskih priložnosti socialno šibkih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.