MLADINA Trgovina

Darja Kocbek

12. 2. 2018  |  Svet

Italija kot nepomembna država

Italija ne glede na izid volitev, ki bodo marca, ne more računati, da bo imela veliko besede pri spreminjanju EU 

Italija  EU

Italija > EU
© Pava / WikiCommons

Evropska unija (EU) Italije tudi po volitvah, ki bodo prihodnji mesec, ne bo obravnavala kot pomembno državo. Čeprav je ena od ustanovnih članic in je po Nemčiji in Franciji tretje največje gospodarstvo v območju evra, jo pogosto obravnava kot politično lahkokategornico in gospodarskega invalida. Po izstopu Velike Britanije bo Italija postala še tretje največje gospodarstvo v celotni EU. Marc Lazar, profesor zgodovine in politične sociologije na pariški univerzi Sciences-Po, po pisanju Politica pravi, da se Francozi spomnijo na Italijane le, ko imajo probleme z Nemci ali ko so v Italiji volitve, ki bi lahko povzročile probleme.

Za nemške politike je Italija prej vir problemov kot priložnost. Glavna skrb Berlina je, da je Italija dovolj velika, da lahko zruši območje z evrom, če propade katera od njenih velikih bank ali izgubi dostop do finančnih trgov. To je Nemce najbolj skrbelo na vrhuncu evrske krize leta 2011. Berlin, Pariz in Evropska centralna banka (ECB) so potem, ko je cena za obveznice, s katerimi se zadolžuje italijanska država, narasla na nevarne ravni, prisilili Silvia Berlusconija, da je odstopil s položaja predsednika vlade, in poskrbeli za oblikovanje vlade tehnokratov pod vodstvom nekdanjega evropskega komisarja za konkurenco Maria Montija.

Ker se je evrska kriza nadaljevala še v leto 2012, je Montiju uspelo, da je za kratek čas v EU dobil vpliv. Takrat je nemško kanclerko Angelo Merkel prepričal, da je privolila v načrte za vzpostavitev evropske bančne unije, omilitev pogojev za dostop do pomoči prek evropskega reševalnega sklada ESM, neposredno reševanje bank v težavah s pomočjo iz tega sklada.

Za nemške politike je Italija prej vir problemov kot priložnost. Glavna skrb Berlina je, da je Italija dovolj velika, da lahko zruši območje z evrom, če propade katera od njenih velikih bank. 

Čim je nevarnost za sesutje območja z evrom minila, se je Angela Merkel umaknila in dopustila, da je Montija kot neizvoljenega predsednika vlade zmlela domača politika v Rimu. Njegov naslednik na položaju italijanskega predsednika vlade Enrico Letta, ki je zdaj predsednik možganskega trusta Jacques Delors, razlaga, da je bila Italija v času finančne krize dolgo časa »poredni fant«, ki bi lahko povzročil propad območja z evrom, hkrati pa je bila prevelika, da bi jo lahko reševali enako kot Grčijo. Ko je bila nevarnost mimo, priznava Letta, »smo bili postavljeni v kot in nihče našim idejam ni prisluhnil«.

Čeprav ima približno enako število prebivalcev kot Velika Britanija in Francija, Italija zaradi nestabilnega političnega sistema s pogostimi menjavami vlad in šibko javno administracijo nima takšne teže v EU, kot bi si morda zaslužila. Ker nestabilnost hrani evroskepticizem, jo je lažje ignorirati. Njene predloge o reformi azilnega sistema ali za okrepitev območja z evrom v Bruslju, Berlinu in Parizu redno zavračajo.

Nič ne pomaga, da ima predsednika ECB Maria Draghija, zunanjo ministrico EU Federico Mogherini in predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija. Redko predstavniki Italije sodelujejo v neformalnih krogih, kjer se sprejemajo odločitve v EU in zavezništvu Nato. Berlin ves čas uporablja šibkost italijanskih bank zaradi visokih zneskov slabih posojil in previsokega deleža državnega dolga v svojih bilancah kot argument za prelaganje dokončanja evropske bančne unije z vzpostavitvijo evropskega sistema jamstva za vloge (EDIS). Na Italijane se je spravil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron.

Čeprav ima približno enako število prebivalcev kot Velika Britanija in Francija, Italija zaradi nestabilnega političnega sistema s pogostimi menjavami vlad in šibko javno administracijo nima takšne teže v EU, kot bi si morda zaslužila.

Mnogi Italijani ugotavljajo, da so jih partnerji v EU potem, ko so od njih v času evrske krize zahtevali izvedbo varčevalnih ukrepov, pustili na cedilu, ker jim ne pomagajo reševati problema z begunci, ki prihajajo čez Sredozemsko morje.

»Velika sprememba v Italiji je, da je država, ki je včasih bila najbolj naklonjena EU, postala enako evroskeptična kot Francija,« pravi Marc Lazar. Pri soočanju z begunsko krizo ni bila deležna nikakršne solidarnosti. Do zdaj, ker evropski voditelji očitno čutijo novo krizo. Na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu je predsednik italijanske vlade Paolo Gentiloni smel biti zvezda skupaj z Merklovo in Macronom, ki je januarja odšel v Rim, da bi izboljšal odnose med Francijo in Italijo.

Elita v EU in tista, ki se je zbrala v Davosu, spremljajo ankete javnega mnenja, ki Gentilonijevi demokratski stranki napovedujejo, da bo na volitvah, ki bodo 4. marca, pristala šele na tretjem mestu za desničarsko zvezo Silvia Berlusconija in populističnim evroskeptičnim Gibanjem 5 zvezd. Evropska elita si po volitvah v Rimu želi veliko koalicijo iz proevroskih sredinske levice in desnice pod Gentilonijeviom vodstvom, toda kaže, da ji demokracija in jezni volivci te želje ne bodo uresničili.

Velika sprememba v Italiji je, da je država, ki je bila včasih najbolj naklonjena EU, postala enako evroskeptična kot Francija.

Enako kot zdaj, ko v zadnjem trenutku podpirajo Gentilonija, so evropski voditelji predlani pred referendumom o ustavni reformi podprli prejšnjega predsednika vlade Mattea Renzija. Ta je kljub temu izgubil in odstopil. Tokrat je lahko še huje, saj Italija lahko zabrede v politično paralizo ali dobi evroskeptično vlado, v kateri bodo tudi skrajno desničarski populisti, ki nasprotujejo priseljencem. Tudi če ne bo tako hudo, Italija ne more računati, da bo imela veliko besede pri spreminjanju EU po načrtih nemške kanclerke in francoskega predsednika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.