MLADINA Trgovina

Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram 

9. 3. 2018  |  Mladina 10  |  Družba

Slovenski #jaztudi

Konec samoumevnosti kulture nasilja nad ženskami

Marca 2013 je slovensko vlado prevzela Alenka Bratušek, vodila jo je dobro leto dni. To je bila deveta slovenska vlada, pred Alenko Bratušek ji je poveljevalo šest moških, po njenem padcu pa je prišel še eden, torej sedmi moški premier.

Alenko Bratušek so s položaja odnesli splet političnih okoliščin, njene naivne bruseljske ambicije, gospodarska kriza, pa tudi to, da je bila ženska. »V tistem času se z vsem tem nisem ukvarjala,« pravi danes. »Tudi ne s seksizmom, četudi so mi takoj na začetku iz SDS navrgli, da bo moj mandat krajši, kot so moja krila. Teh izpadov je bilo še več, tudi s strani medijev, ki so se bolj ukvarjali z videzom, s tem, kakšne čevlje in obleke nosim, vsebina politike jih je manj zanimala, kot jih tudi ni zanimalo, kakšne kravate nosijo moji politični kolegi.« Alenka Bratušek ni bila edina ženska v politiki, ki ji je škodilo to, da je bila ženska. Tako je bilo tudi s Katarino Kresal, »nedolžno, mlado, lepo«, kot jo je poimenoval poslanec LDS Rudolf Moge, bila je prelepa za lastno dobro. Tudi Hillary Clinton je bila okarakterizirana kot, kar je opozorila angleška literarna zgodovinarka Mary Beard, »antična Meduza, ženska s kačasto glavo, ki jo je najbolje odrobiti«.

Nekaj je seksizem, mačizem, žaljivo gostilniško hahljanje, verbalno nasilje, nekaj drugega pa je spolna zloraba, vdor v intimni prostor, poniževanje, zahteve spolnih uslug, otipavanje. Oboje je nedopustno.

»Tudi meni se je to zgodilo,« pripoveduje uspešna poslovna ženska, ki je nekoč delala v uglednem slovenskem podjetju. »Imeli smo sestanek s pomembnimi poslovnimi partnerji. Oni so bili na drugi strani mize, midva s šefom pa na svoji. Med sestankom, resnim pogovorom, sem kar naenkrat začutila šefovo nogo, ki počasi drsi ob moji. Zatem je sledil dotik njegove roke, ki je kar nekaj časa ni umaknil. V zadregi, kaj storiti, sem nadaljevala pogovor, upajoč, da ostali udeleženci niso opazili ničesar in da mi je uspelo prikriti zadrego in jezo, ki se je takrat kuhala v meni.« Kasneje je šefu odločno povedala, da tovrstnega početja ne dovoli in da naj to početje prekine, a se je kljub temu ponovilo. »Bila sem šokirana, preplašena in jezna. Hkrati sem si očitala, da sem morda s kakšno nehoteno potezo sama izzvala tovrstno reakcijo. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se otresla občutka lastne krivde.« Danes dela nekje drugje. »Večkrat sem pomislila: tega ni delal samo meni, to je morda delal tudi drugim ženskam.«

Mlade, lepe, uspešne, samozavestne, samostojne ženske v patriarhalni družbi pomenijo grožnjo tistim, ki vladajo, ne govorimo o konceptu spola, pač pa o njegovem družbenem položaju. Ogroženi moški, ki imajo v rokah vzvode družbene moči, vpliv, oblast, denar. Ti moški nekaj zahtevajo, ker lahko nekaj tudi dajo: honorar, priložnost za dokazovanje, pogodbo, prostor, višjo plačo, višjo oceno, minute pred kamerami, nastop na odru, privilegije, pravice, napredovanja, včasih običajne stvari, recimo pravico do dopusta, drugič usluge, kot je dobra ocena na izpitu ali zaposlitev v javnem podjetju, tretjič pa nič, uporabijo zgolj svojo moč.

Gibanje #MeToo ali #jaztudi, kot so ga poimenovali v Sloveniji, moramo razumeti iz natančno te perspektive. V njem kot žrtve nastopajo ženske, ki so jih spolno nadlegovali moški, ker so si to lahko privoščili, zmagovalci kapitalizma, vplivneži, ki naj bi bili nedotakljivi. Moški, ki naj bi jim samo dejstvo, da so na položaju moči, dajalo pravico do prve noči. Patriarhat deluje kot oblast, zatira in zlorablja.

#MeToo se je po medijskem razkritju tistega, kar je desetletja počel hollywoodski producent Harvey Weinstein – do danes ga je spolnega in drugačnega nadlegovanja javno obtožilo več kot 80 žensk, med njimi najvplivnejše igralke, lepe, bogate, tiste, ki so postale model uspeha –, razširil po vsem svetu. Pljusknil je celo v Vatikan, kjer so nekatere nune kardinale in škofe obtožile, da z njimi ravnajo kot s sužnjami, torej zlorabljajo vero in vdanost. In za hip se je zdelo, da vsega tega, vse te mačistične dominance in predolgih prstov v Sloveniji ni. Da pri nas ni weinsteinov. V teh krajih naj bi se žal dogajalo družinsko nasilje, nasilje do žensk in otrok, a tovrstnega spolnega pogojevanja in nadlegovanja, kulture nasilja, pravzaprav ni. Vsaj doslej se namreč javno ni izpostavila nobena ženska, ki bi razkrila podobno izkušnjo o posilstvu, otipavanju, nadlegovanju, kot so jih hollywoodske igralke.

Gre za iluzijo. Spolno nadlegovanje je tabu. To, da v Sloveniji zlorabljene javno raje molčijo, ne pomeni, da ne obstajajo, ne pomeni, da pri nas ni mizoginije, da ni sovraštva do žensk. Ne gre za izolirane incidente, nenamerne ali izzvane napake, spodrsljaje, gre za tihi konsenz o družbeno tolerirani spolni prisili. Slovenija je majhna družba. Med seboj se vsi poznajo, žrtve so hitro deležne obsojanja. Prav tako se žrtve, tiste, ki so bile zlorabljene, velikokrat krivijo za to, kar se jim je zgodilo. Hkrati v teh krajih ni veliko res uspešnih žensk, ki bi imele dovolj moči, ugleda, da bi si upale spregovoriti o zlorabah. Logično, če bi kakšna neznana tajnica režije v Hollywoodu govorila o zlorabah mogočnih in vplivnih, ji ne bi verjeli, zdaj, ko so o tem spregovorile z oskarjem nagrajene igralke, jim verjamejo vsi.

Slovenija je družba, kjer vlada moški spol. Večino večjih podjetij vodijo moški, v povprečju imajo moški višje plače. Res je, da je pri nas razlika med spoli med najmanjšimi v Evropi, a to ne pomeni, da ne obstaja. Po podatkih statističnega urada visokošolsko izobražene ženske za svoje delo prejemajo na mesec povprečno 2146 evrov bruto, kar je 450 evrov manj kot moški z enako izobrazbo. Za Slovenijo velja, da je stopnja tveganja za revščino pri ženskah višja kot pri moških, to se kaže še posebej pri starejših. Nekateri delodajalci namenoma ne zaposlijo mladih žensk, ker bi te lahko kmalu zanosile.

Delovna prošnja, ki sem jo naslovila na to osebo, je izzvala zame neobičajen pogoj, odobrena bo po »večerji z zajtrkom«. Ker sem, osupla, pogoj zavrnila, je bila zavrnjena tudi moja prošnja.

Družbeni položaj in neenakost med spoloma se kažeta tudi pri nasilju. Policisti na leto povprečno obravnavajo približno 1400 kaznivih dejanj nasilja v družini, izrečejo okoli 1000 ukrepov prepovedi približevanja nekemu kraju ali osebi, največkrat so povzročitelji moški, partnerji, žrtve pa največkrat ženske, njihove partnerke … Kako je nasilje del vsakdana, kažejo strašljivi podatki raziskave Nasilje nad ženskami, ki jo je opravila Agencija Evropske unije za temeljne pravice. V Evropi naj bi bila tako posiljena vsaka dvajseta ženska, polovica žensk (53 %) pa se vsaj občasno izogiba določenim situacijam ali krajem zaradi strahu pred fizičnim ali spolnim napadom. Moških, ki bi ravnali na podoben način, je veliko manj.

A če so posilstva, pretepanje žensk, nasilje nad otroki družbeno nesprejemljiva in kriminalizirana, naj bi bilo drugače pri »nedolžnem« spolnem nadlegovanju in ogovarjanju, pri učinku, ki ga je sprožilo razkritje o Weinsteinu. Kako drugače razumeti besede Vesne V. Godine, nekoč ugledne antropologinje in publicistke, ki je januarja v Oni Plus, torej v »ženski reviji«, zapisala, da gibanje #MeToo krepi puritanizem in »kriminalizira seksualnost med moškim in žensko«? Kar je zapisala Vesna V. Godina, je neumnost, intelektualistični redukcionizem. Nič ni narobe s spogledovanjem, zapeljevanjem. Ne gre za odvečno politično korektnost, temveč za preprosto pravilo, da ne ni seksi. Da mora biti meja sprejemljivega kakršenkoli nezaželeni vdor v intimni prostor. Ni edina, ki razmišlja na takšen način, tudi avstrijski filmski režiser Michael Haneke je govoril o tem, da se pojavlja sovraštvo do moških in da gre pri vsem za »križarsko vojno proti kakršnikoli obliki eroticizma«. Tisti, ki opozarjajo na histerijo, na lov na čarovnice, absolutno pozabljajo na izvor težav. Tudi tisti, ki govorijo o tem, da ženske rade manipulirajo s svojo seksualnostjo, pozabljajo na prisilo. Nič ni narobe s spolnostjo. Narobe je, kadar je spolnost v vlogi zlorabe moči, v vlogi nadzora nad drugim, v vlogi vzbujanja strahu. Kot so zapisali pri Guardianu: #MeToo »ne govori o romanci, ampak o zlorabi. Morda je tudi dejstvo, da tako veliko ljudi ne prepozna razlike, del težave.«

Res je, da gibanje #MeToo v sebi skriva mnogo paradoksov, odklonov, z vsako stvarjo, ki jo posvoji množica, je tako. Eden od njih je, da je do žensk žaljivo. Vzpostavlja viktimizacijo, ženske naj bi lahko spregovorile šele v trenutku, ko postanejo žrtve, šele kot žrtev dobijo legitimnost, razmerja moči postanejo vprašljiva zgolj takrat, ko pride do zlorab. V resnici bi moralo biti drugače. O kulturno, nekateri bi raje rekli naravno pogojeni, v resnici pa vsiljeni prevladi moškega spola ali katerekoli druge družbene skupine bi se morali vseskozi spraševati. Nasilje nad ženskami ohranja neravnovesje moči.

Vseh teh težav gibanje #MeToo ne bo rešilo, morda bo razbilo nekaj mitov o tem, da se zlorabe dogajajo samo revnim, da so zanje krive ženske same, a izkoriščanje, zatiranje žensk je predvsem politično vprašanje. Kot so zapisali v feminističnem manifestu študentske Iskre: »Verjamemo v solidarnost med vsemi skupinami izkoriščanih in zatiranih kot predpogoj osvoboditve vseh nas – ali smo svobodni vsi ali pa nihče. Kot politične revolucionarke se borimo za nov svet, v katerem bomo vsi in vse rojeni/e svobodni/e od vsakršnega izkoriščanja. Kot ženske se borimo za novo zgodovinsko obdobje, kjer bodo odnosi med ljudmi temeljili na osvoboditvi od izkoriščanja in zatiranja ter na medsebojnem spoštovanju in solidarnosti.«

(Re)patriarhalizacija družbe je neposredno povezana z ekonomijo. Neoliberalna politika ne kaže zanimanja za socialno pravičnost, uničuje socialno državo, od katere je odvisnih več žensk kot moških, zato ženske postajajo ranljivejše. Družba, ki pozablja na solidarnost, človečnost, enakopravnost, družba, ki stavi na zmagovalce, slavi moč, slavi bogastvo, slavi okrutnost, slavi uspeh. Urednica Jia Tolentino je v ameriškem tedniku New Yorker zapisala, da »zlorabe moči sovpadajo. Donald Trump ne bi bil izvoljen, če bi ljudje resnično mislili, da so spolni napadi pomembni.« In naj dodamo, da tudi Janez Janša ne bi bil izvoljen, če bi ljudje zavrnili njegov jezik sovraštva, njegovo pisanje o presstitutkah in buzerantih.

Pravijo, da bo prihodnost feministična ali pa je ne bo. Res je. Prihodnost je lahko samo v enakopravnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.