MLADINA Trgovina

Pogrebna koračnica profesionalnega športa

Tudi v športu je kapital prevzel vodilno vlogo, zdravje in potrebe športnikov pa so drugotnega pomena, saj šteje le (finančni) uspeh

© Pixabay / DS-Foto

Profesionalni šport je zgolj še ena panoga sodobnega sveta, ki je podrejena nenasitnemu kapitalizmu. Tudi v športu je kapital prevzel vodilno vlogo, zdravje in potrebe športnikov pa so drugotnega pomena, saj šteje le (finančni) uspeh. Za dosego uspeha in želenih ciljev pa se lahko ključni akterji, torej mednarodne športne zveze, lige, klubi, lastniki ter pokrovitelji, poslužijo vseh sredstev. Prav finance in odločevalska moč pa sta ključna dejavnika, okoli katerih se akterji najpogosteje prerekajo. Zaradi sporov lastnikov klubov ter funkcionarjev na športnih zvezah pa se v najslabšem položaju znajdejo športni delavci, tj. trenerji, fizioterapevti, igralci, ter športni navdušenci, ki so v imenu kapitala prikrajšani za nastope najboljših športnikov.

Striktno in togo razumevanje pravil je do absurdne situacije privedlo rokometni svet. Ena najboljših rokometnih ekip, Rhein Neckar Loewen se je znašla v sila nelagodni situaciji, saj ima dne, 24. marca, delegirani dve tekmi. Ob 16:00 ekipa v sklopu Lige prvakov gostuje v Kielcah na Poljskem, čez dve uri (18:10) pa v sklopu nemškega državnega prvenstva gostuje pri Kielu. Kako je mogoče, da sta tako Evropska rokometna zveza, kot tudi Nemška rokometna zveza delegirali tekmo istega dne? Razlog lahko najdemo v pogodbah, ki obe zvezi zavezuje s ponudniki televizijskih prenosov.

V želji po čimvišjih deležih televizijskih gledalcev, sta rokometni zvezi zaradi finančne moči ponudnikov vsebin žrtvovali ekipo ter igralce. Po tolmačenju Evropske rokometne zveze ima prednost mednarodno tekmovanje, torej tekma Lige prvakov na Poljskem. Zaradi obveznosti do pokroviteljev in ponudnikov televizijskih prenosov pa tudi tekme domačega prvenstva Nemci niso uspeli premestiti. Predlog, da bi se mednarodne tekme odigrale dan pozneje, torej 25. marca, pa je bil zavrnjen s strani Evropske rokometne zveze, saj so s tem ukrepom želeli zaščititi zdravje rokometašev, ker naj bi bile dve tekme v dveh dneh preveč naporne za igralce. Trdoglavost predstavnikov Nemške in Evropske zveze je privedla do situacije, ki je vodilne pri Rhein Neckar Loewenu prisilila, da bodo na Poljsko poslali rezervno ekipo. Klub, igralci in navijači pa bodo zaradi finančnih interesov in napenjanja mišic funkcionarjev na rokometnih zvezah prikrajšanji za dve odlični tekmi.

Profesionalni šport je zgolj še ena panoga sodobnega sveta, ki je podrejena nenasitnemu kapitalizmu.

Žal pa rokomet ni edini šport, kjer prihaja do napetosti in sporov med mednarodnimi in nacionalnimi športnimi zvezami. V košarki ima zgodba še daljšo brado. Preden se posvetimo absurdnim kvalifikacijam za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2019, je potrebno orisati ozadje spora, ki je v evropski košarki nastal že na samem začetku 21. stoletja. Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) je že leta 1957 pričela z mednarodnim klubskim tekmovanjem, ki ga danes poznamo pod imenom Evroliga. Leta 2000 pa se je Združenje evropskih košarkarskih lig (ULEB) odločilo, da bo organiziralo svoje elitno klubsko tekmovanje. Leta 2000 smo tako imeli dve močni evropski košarkarski ligi, FIBA je organizirala Suproligo, kjer je tekmovala tudi Krka, ULEB pa je organiziral Evroligo, kjer je nastopala Olimpija. FIBA je zgolj po enem letu tekmovanje opustila, ULEB pa je prevzel najelitnejše klubsko tekmovanje ter leta 2002 dodal tudi Pokal ULEB, ki je še danes drugi nivo mednarodne klubske košarke v Evropi, poznan, kot Evropski pokal (EuroCup).

FIBA še zdaleč ni pozabila poraza, ki ga je bila deležna. Leta 2004 sta se z Evroligo sporazumno dogovorili, da bo FIBA odgovorna za organizacijo mednarodnih reprezentančnih tekmovanj, ULEB pa je prevzel profesionalna evropska klubska tekmovanja. Ponovno so se skušali funkcionarji Mednarodne košarkarske zveze vključiti v upravljanje evropske klubske košarke leta 2015, ko je Evroliga podpisala pogodbo s podjetjem IMG, ki skrbi za produkcijo in distribucijo dogodka širom sveta, v višini 600 milijonov evrov za obdobje desetih let. Leta 2015 je FIBA napovedala uvedbo tekmovanja, ki naj bi bilo konkurenčno drugemu nivoju klubske košarke v Evropi, poleg tega je tudi skušala prepričati udeležence Evrolige, da naj se odpovejo nastopanju v Evroligi. Poskus košarkarskega puča v evropski košarki ni bil uspešen.

Ideja o košarkarski Ligi prvakov je naletela na gluha ušesa najmočnejših klubov, ki so ostali zvesti Evroligi in Evropskemu pokalu. FIBA je leta 2016 ustanovila Ligo prvakov, ki je danes tretji nivo klubskega tekmovanja. Svojo pravo nemoč v primerjavi z Evroligo pa je FIBA pokazala ob zavrnitvi povabila s strani najboljših klubov. Zaradi podpore številnih klubov Evroligi in Evropskemu pokalu je FIBA štirinajstim zvezam zagrozila z izključitvijo s prihajajočega Evropskega prvenstva v košarki leta 2017. Sankcija je pretila tudi Sloveniji, ki je na koncu prvenstvo osvojila, med drugim pa so se na črnem seznamu znašle tudi finalistka Srbija, pa Španija, Hrvaška, Grčija, Italija, Rusija, Turčija.

Profesionalni šport ne more predstavljati zdravega način življenja, saj so športniki mnogokrat izkoriščani do skrajnosti, kar seveda škodi njihovemu zdravju.

Zaradi sodelovanja oz. sporazuma Jadranske lige z Evroligo pa je FIBA odrekla akreditacijo regionalni ligi, ki je nemoteno potekala od leta 2001. Sledila je reformacija regionalnega tekmovanja, kar je bilo sprejemljivo s strani Mednarodne košarkarske zveze. Poleg 'jugoslovanskih' lig in klubov so korak nazaj storile tudi številne druge ekipe, npr. grške in italijanske ekipe so se pod pritiskom sankcij s strani nacionalne zveze odločile, da ne bodo nastopile v Evropskem pokalu. Kot alternativo so izbrale Ligo prvakov, ki jo organizira FIBA, s tem je slednja tudi prenehala z grožnjami proti košarkarskim zvezam in reprezentancam.

Leta 2017 pa si je FIBA izmislila nov način, s katerim bi si lahko podredila Evroligo. Za prihajajoče svetovno prvenstvo leta 2019 so napovedali nov sistem kvalifikacij, ki bo potekal v času tekmovalne sezone 2017/18 in 2018/19. Najmočnejša košarkarska liga na svetu, liga NBA je izjavila, da svojega koledarja ne bo prilagodila potrebam kvalifikacij, za enak korak so se odločili tudi pri Evroligi. Zatorej v kvalifikacijah ne sodelujejo najboljši košarkarji, saj so v času ko potekajo tekme za uvrstitev na prvenstvo zadržani v svojih klubih. Prav neudeležba najboljših košarkarjev pa ima hude posledice na kakovost reprezentanc in njihove možnosti za uspešno uvrstitev na veliko tekmovanje. Vse reprezentance, ki imajo člane v ligi NBA ali Evroligi, so močno oslabljene, veliko prednost pa imajo seveda države, ki v omenjenih tekmovanjih nimajo predstavnikov.

Selektorji, predsedniki nacionalnih zvez ter funkcionarji pri Mednarodni košarkarski zvezi sedaj pritiskajo na Evroligo, da bi vsaj za prihodnjo sezono prilagodila koledar tekem in s tem omogočila nastop najboljšim igralcem v Evropi. To zgolj potrjuje tezo, da FIBA s kvalifikacijami želi utrditi svoj položaj v svetu evropske klubske košarke. Morda pa bi bilo potrebno logiko obrniti, ali je res potrebno, da se kvalifikacije igrajo med sezono po vzoru nogometnih kvvalifikacij, kjer je hierarhija odnosov med akterji jasna, za razliko od stanja v košarki? Kvalifikacije za uvrstitev na svetovno prvenstvo bi FIBA lahko organizirala po koncu klubskih sezon, tako v Evroligi, kot tudi v ligi NBA. Selektroji in predsedniki nacionalnih košarkarskih zvez bi morali vršiti pritisk na Mednarodno košarkarsko zvezo v želji, da bi se kvalifikacije odigrale v času, ko so na voljo vsi najboljši igralci. Prav to sta v času zadnjega kvalifikacijskega okna izrazila tudi Stojko Vranković, prredsednik Hrvaške košarkarske zveze in Saša Đorđević, srbski selektor.

Krovne športne zveze, pokrovitelji in ponudniki športnih prenosov v želji po višjih dohodkih ter profitu delujejo v nasprotju z načeli, ki naj bi jih poosebljal šport.

Trenutni sistem kvalifikacij za uvrstitev na svetovno prvenstvo je v interesu Mednarodne košarkaarske zveze, saj ta želi pridobiti zaveznike v boju proti Evroligi. Češ, Evroliga je tista, ki vam onemogoča, da bi lahko nastopili v polni postavi. Z vztrajanjem pri sistemu, kjer pravila niso jasno določena od začetka najbolj izgublja košarka. Spomnimo, šele pred četrto tekmo kvalifikacij je FIBA nacionalne zvezee obvestila, da se v drugi del kvalifikacij prenašajo vse osvojene točke, tudi tistte, ki jih ekipa osvoji prroti ekipi, ki je izpadla v prvem delu. V nobenem resnem športu takega sistema ne poznamo! Očitno je želja Mednarodne košarkarske zveze, da utrdi svoj položaj res velika. Tudi argument, da bodo lahko navijači med sezono videli svojo reprezentanco na domačih tleh, stoji na trhlih nogah. Večina gledalcev želi v dresu reprezentance videti najboljše košarkarje, a zaradi spora na relaciji med ligo NBA ter Evroligo na eni strani, ter Mednarodno košarkarsko zvezo na drugi, tega ne more doživeti.

Povsem logična in razumljiva je tudi poteza igralcev, ki igrajo v Evroligi in so bili vpoklicani v reprezentanco, da se na vabilo ne odzovejo. Potrebno je razumeti, da zahvaljujoč njihovim klubom prejemajo plačilo za svoje delo in talent. Tudi z gledišča delodajalca (kluba) je poteza, da se delojemalcu (igralcu) ne pusti nastopati za reprezentanco logična, saj najboljši igralci na sezono odigrajo preveliko število tekem. Ne zgolj v ligi NBA, pač pa tudi v Evropi je realnost, da igralci na dva do tri dni igrajo tekme. Prav zato sta počitek in regeneracija nujna, tako za fizično, kot tudi za psihično zdravje in stabilnost igralcev. Olimpija, ki je letos nastopala na treh frontah, mednarodni Ligi prvakov, regionalni Jadranski ligi ter domači ligi in pokalu bo letos odigrala najmanj 72 tekem. V tednu med 27. januarjem in 3. februarjem so odigrali kar 5 tekem!

Krovne športne zveze, pokrovitelji in ponudniki športnih prenosov v želji po višjih dohodkih ter profitu delujejo v nasprotju z načeli, ki naj bi jih poosebljal šport. Profesionalni šport ne more predstavljati zdravega način življenja, saj so športniki mnogokrat izkoriščani do skrajnosti, kar seveda škodi njihovemu zdravju. Vsekakor izkoriščanje delovne sile za potrebe kapitala ni prisotno zgolj v športu, pač pa lahko rečemo, da je prisotno tudi v športu. Profesionalni šport naj bi deloval kot katalizator, ki posamezniku vcepi delovne navade, disciplino, timski duh, prav to naj bi mu koristilo v delovnem razmerju, saj bo s tem uspešno zadovoljil potrebe, ki pomagajo družbi v kateri je kapital nad vsem. Profesionalni šport je kulturni aparat s katerim se v družbo razširijo ideje in odnosi kapitalizma. Profesionalni šport je postal zabava za množice, kruha ni veliko, iger je pa vedno več!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.