MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

15. 3. 2018  |  Uvodnik

Ave, Cerar!

V zadnjih tednih so se stvari začele za predsednika vlade (zdaj že v odstopu) zelo zaostrovati. Zaradi napak prejšnjega plačnega pogajalca ministra Borisa Koprivnikarja, ki je s svojimi preteklimi dogovori s sindikati zrušil plačna razmerja v javnem sektorju, je ta teden dokončno postalo jasno, da dogovor z vsemi sindikati sploh ne bo več mogoč, ker je vlada pogajalsko v veliki meri onemogočena – to je bilo jasno od ponedeljka, ko so preostali sindikati vladni dogovor s šolniki izkoristili za dodatno zaostritev. Pripravljal se je močan napad (protest) na ministrico za zdravje, za katerim stojijo povezani lobistični (zavarovalnice) in politični interesi. Zdravje je tako priročna tema, v manipulaciji s podatki o čakalnih vrstah pa mediji tako uživaško sodelujejo, da se ne bi rešila nobena vlada.

Vlada in premier (v odstopu) sta bila poleg tega ta teden soočena z eno najbolj bizarnih neumnosti, preplačilom makete drugega tira v vrednosti družinske hiše. Karkoli so že govorili vladni možje, je bilo popolnoma nepomembno: po razkritju si namreč noben razumen človek ni mogel predstavljati, da obstaja v tej državi en sam uradnik, ki lahko tako brezvestno ravna z denarjem, da je pripravljen dati 133.000 evrov za neko dejansko popolnoma nepotrebno maketo. In šlo je za 133.000 evrov, za znesek, ki si ga vsak lahko predstavlja – za toliko denarja se pač zgradi že spodobna hiša. In nato je v sredo udarilo še vrhovno sodišče z odločitvijo – ki je dejansko odločitev ustavnega sodišča –, da mora državni zbor ponovno razpisati referendum o gradnji drugega tira, ker je vlada za referendumsko kampanjo po mnenju sodišča neupravičeno porabila 98.000 evrov. Ob vsem tem je ugled vladi ne glede na dejanske podatke o stanju države padal, s približevanjem volitev pa so seveda tudi politični tekmeci postajali vse bolj brezobzirni, dejansko ponižujoči do Cerarja.

Glede na vse navedeno je imel Cerar le dve možnosti: ostati predsednik vlade s polnimi pooblastili do volitev ali pa z odstopom dejansko povzročiti, da se datum volitev premakne – in da se torej agonija, v kateri bi se znašla vlada, skrajša za mesec dni. Je to dobra ali slaba poteza za Cerarja? Odgovor ni enoznačen. Izkušnje kažejo, da sam po sebi odstop ni dobra poteza, ni se obrestovala niti Cerarjevi predhodnici Alenki Bratušek. Dan po odstopu namreč oder zasedejo vsi drugi politični akterji. Odstop z mesta predsednika vlade (glasovanje o zaupnici) se je doslej obrestoval le Janezu Drnovšku leta 2000, pa še to le zato, ker je takrat vodenje vlade za štiri mesece prevzela lunatična vlada Andreja Bajuka in Janeza Janše. Po drugi strani pa je res – Cerarju je vrhovno sodišče (dejansko pa ustavno sodišče) zadalo tako hud politični udarec, da mu veliko manevrskega prostora ni preostalo. Nobenega dvoma ni, da se bo zdaj fokus volivcev obrnil tudi drugam, da bodo nekateri dogodki, ki so doslej delovali domnevno apolitično, dobili predvolilno naravo (Vili Kovačič, ki vodi kampanjo zoper drugi tir, pač pripada političnemu krogu Janeza Janše, na primer). S Cerarjevo potezo smo se dejansko nemudoma znašli v predvolilnem času, čas agonije, v kateri se je vlada znašla in iz katere se ni znala izvleči, je skrajšan – in to je za Cerarja in njegovo stranko dobro. Mu bo vloga žrtve koristila? Morda – a drugi akterji v političnem prostoru mu te vloge ne bodo dopustili. Še nikomur je niso. In večina volivcev bo prav Cerarja uvidela kot povzročitelja nestabilnosti, v kateri se je nenadoma znašla država. Cerar je tudi brez resnih zaveznikov, ki bi se danes oglasili v javnem prostoru in razlagali njegova dejanja, na svoji strani nima niti intelektualcev, ki bi kazali na domnevne njegove kvalitete glede na druge strankarske voditelje. Cerar je v veliki meri namreč žrtev lastnih napak iz preteklosti, benevolentnosti pri izbiranju ustavnih sodnikov, neodločnosti pri posegu na javno TV, ki je celoten njegov mandat ostala peskovnik malih janšistov, ki so se pridno izživljali nad vlado, tudi ko za to ni bilo nobenega razloga, nima podpore v sindikatih, njegovi vladi je v zadnjih mesecih uspelo zakuhati malo vojno s kulturno srenjo, intelektualci pa se držijo stran od te vlade zaradi protibegunske retorike in žice, ki jo je postavila ta vlada na mejo s Hrvaško.

Cerar pri tem ni najslabši premier, ki ga je imela Slovenija, po gospodarskih rezultatih spada med najboljše (kar sicer ni najprej zasluga vlade, a dejstvo je, da je vladi uspelo politično situacijo izredno stabilizirati, kar je imelo zelo pozitiven vpliv), pa tudi sicer je danes med strankarskimi voditelji med najbolj kompetentnimi.

Bodo volivci res uvideli, kar računa Cerar: da je bila v državi stabilnost, dokler je vlado vodil on? Tvegana igra je to. Ne zato, ker to ne bi bilo morda celo delno res ali ker ljudje ne bi zmogli te dobronamernosti, ampak ker za to ne bodo imeli časa: dogajanje tega tedna bo preprosto tako hitro prekrilo politično dogajanje, ki spada v čas volilne kampanje. Umik z odra je na koncu pač umik z odra. Na odru so danes že drugi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.