MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Štiri leta kasneje

Z vidika državljanov je ponudba, ki bi jo morale danes prebivalcem te države dajati politične stranke, zelo preprosta: osredotočili se bomo na težave, ki jih imajo različne kategorije prebivalcev. In osnovni aksiom je zelo preprost: zagotovitev varnejših zaposlitev za mlade in javna stanovanjska politika na eni strani, na drugi strani povečanje zmogljivosti za starejše v domovih upokojencev in sodobnejših bivanjskih skupnostih ter zvišanje standarda oskrbe starostnikov z nego na domu in dodatno pomočjo. S tema dvema ukrepoma pa se razbremeni tudi srednja generacija, ki na eni strani zaradi spremenjenega načina dela in bivanja ne more več tako aktivno skrbeti za svoje starejše in še več – ne more finančno pomagati svojim otrokom, ki delajo v prekarnih razmerah in si ne morejo urediti normalnih možnosti bivanja.

Vlada Mira Cerarja, v kateri so bili tudi socialdemokrati in upokojenci, v štirih letih ni naredila nič od tega. Štiri leta so šla mimo, ne da bi se vlada resno dotaknila vsaj enega od teh problemov. Nič niso naredili, da bi zmanjšali obseg prekarnih zaposlitev in da bi s sistemskimi rešitvami prisilili delodajalce, da nase prevzamejo del odgovornosti za zaposlene. Javne stanovanjske gradnje ta vlada ni zagnala, ampak je z gledanjem stran od dogajanja na področju gradbeništva in oddajanja stanovanj (airbnb) dopustila noro rast cen nepremičnin, ki je mlade, ki jim starši ne morejo finančno pomagati, spravila v še večjo stisko. Kljub temu da država ves čas krize ni vlagala v mrežo domov upokojencev, v dvig standarda v njih, v dvig storitev na tem področju, ta prva postkrizna vlada ni storila nobenih korakov na tem področju – se pa danes vsi čudijo, kako je mogoče, da slovenski upokojenci odhajajo v zasebne hrvaške upokojenske domove. Vse države po Evropi namreč že intenzivno zadnje desetletje vlagajo v izboljševanje standarda starosti, saj je to tudi dejavnost, ki ima visoko dodano vrednost, le slovenske vlade niso zmogle tega premisleka – pa čeprav je to mogoče brati v vladnih dokumentih iz leta 2002. Že takrat so vedeli, da to pomeni dodatne zaposlitve, pomeni, da denar upokojencev ostaja v Sloveniji, itd. Namesto da bi danes zrasel sistem, ki bi privabljal tudi tuje upokojence, se ni zgodilo nič. In tako je tudi srednja generacija ostala v enaki stiski – v frustraciji, da ne more v spremenjenih razmerah pomagati lastnim otrokom, na drugi strani pa v stiski, ker mora prevzemati takšen delež skrbi za svoje ostarele starše, čeprav tega že zaradi časovnih omejitev, ki jih postavljajo današnji delavniki, ne zmore. Demografske spremembe, torej zlasti podaljševanje življenja, pač močno vplivajo na kakovost življenja v državah, ki se s tem problemom ne ukvarjajo. V razvitih evropskih državah so iz tega naredili propulzivno javno in zasebno panogo, predvsem pa pomembno izboljšali standard življenja vsem generacijam, med drugim tudi z odpiranjem novih delovnih mest za srednjo in mlajšo generacijo.

A ustavimo se pri prekarizaciji. Edino, kar je sedanja koalicija na tem področju resnega naredila v štirih letih, je dodatna prekarizacija sezonskih delavcev v kmetijstvu – in to v zadnjem trenutku. Še kar absurdno, ker je kmetijski minister Dejan Židan namreč hkrati predsednik Socialdemokratov, ki bi kot deklarirano leva stranka morala z gnusom zavrniti predlog. Država ima namreč dovolj drugih metod, da pomaga kmetom – že prek evropskih projektov. A je koalicija breme težav kmetov – ki so dejanske – raje dovolila prenesti na res najbolj uboge delavce. Zato ker so predvsem tujci?

Seveda je danes zaposlenih več ljudi, kar je logično v razmerah visoke gospodarske rasti, a delež samostojnih podjetnikov in prekarno zaposlenih (kamor velja šteti tudi zaposlene za določen čas) se ni zmanjšal, s tem pa se za mlade ni povečal občutek varnosti, ki v teh oblikah zaposlitev nimajo dostopa do resnih kreditov (če že morda zberejo dovolj denarja, da se banki sploh lahko približajo). Za njih se tako ni nič bistveno spremenilo – še več, le malo se zamaje gospodarstvo in spet bodo prvi, ki bodo postavljeni pred vrata oziroma ostali brez pogodb. Pri tem pa so se dobički družb povišali na najvišje ravni, vlada pa ni naredila nič, da bi začela vsaj postopno obdavčevati premoženje, na primer.

A kot smo zapisali v uvodu: čeprav je osnovni aksiom, ki razbremeni vse generacije, razmeroma enostaven, poleg tega pa še spodbuja tako gospodarsko rast kot tudi dolgoročno zaposlovanje na področju socialnih storitev, tega kot nekakšen paket ne ponuja niti ena stranka. Je preveč banalno? Kako je to mogoče? To so vendar ključne in vsakodnevne skrbi vsake povprečne celice v tej državi – kdor se na primer v srednji generaciji s tem ne sooča v tem trenutku, ve, da ga ta problem pač čaka: ali skrb za starše v času zmanjševanja zmožnosti skrbi zase ali skrb za otroke v dobi osamosvajanja.

Seveda so za družbo pomembne tudi velike investicije, pa gradnja novih elektrarn, a zadovoljstvo z življenjem se začne drugje – pri navedenih skrbeh slehernika. Teh skrbi kot eksistencialnih ne razumejo le premožni. In očitno so slovenski politiki pretežno tako premožni, da vsega, kar smo opisali, sploh ne vidijo. Ker s tem pač na osebni ravni nimajo težav.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.