MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Dva leva

Prišlek

V službi njenega veličanstva

Новичо́ к (rus.): prišlek, novinec, rekrut, priseljenec, zelenec ... tudi generično ime za živčni strup

»Takšno enostransko dejanje Slovenije lahko s strani Izraela sproži povračilne ukrepe. Ne pozabite, da je preteklo leto Slovenijo obiskalo kar 50 tisoč izraelskih turistov. Najverjetneje teh turistov v prihodnosti ne bo več.«
— Matej Tonin, NSi, meni, da bi priznanje Palestine neizmerno škodovalo slovenskemu turizmu

»Mislim, da ni dobro, da zdaj samo gledamo, joj, kako se bo pa zdaj blagovna menjava z Rusko federacijo morebiti zmanjšala ...«
— Jožef Horvat, NSi, meni, da bi bila škoda zamrznitve odnosov z Rusijo zanemarljiva

»Osupnila me je tolikšna naklonjenost do Rusije. ... Slovenci bi morali dolgoročno presoditi, kaj je njihov interes. So to demokratične vrednote Zahoda, svobodni trg ali so bolj naklonjeni ruskemu modelu družbe.«
— Brent R. Hartley, ameriški veleposlanik v Sloveniji

Res smo genialni. Genialni bebci. Tako nasploh in še zlasti v diplomatski dejavnosti. Slovenija se je ob aferi s poskusom uboja ruskega dvojnega agenta v Veliki Britaniji odzvala presenetljivo suvereno. Prvič po razglasitvi samostojnosti tako pogumno. Za kar bi lahko izgubila nekaj naklonjenosti t. i. zahodnih zaveznikov, a bi pridobila čast in samozavest. Pač, vsaka pokončna drža nekaj stane. A potem smo si premislili. Na prav ponesrečen način. Skušali smo izvesti ukrep proti Rusiji, ne da bi se ta poznal. Na pogovor smo poklicali slovenskega veleposlanika, ki se je čisto slučajno takrat mudil v Sloveniji. A od tega trenutka nas Rusija šteje med države, ki so slepo sledile angloameriškemu ultimatu, zavezniki pa nas kljub temu še vedno štejejo med države, ki so odpovedale, ki niso ubogljivo sledile glavnemu toku. Pač tipično slovensko. V redu. Lahko bi se uklonili in izpadli riti. A bili bi v klubu elitnih riti. Lahko pa bi vztrajali in morda čutili posledice. Strinjam se sicer s poslancem Horvatom, da pri načelnih vprašanjih ne smemo gledati zgolj skozi prizmo ekonomskega interesa. A če to velja pri zelo pomembni partnerici Rusiji, potem to (v kontekstu priznanja Palestine) velja toliko bolj pri bistveno manj pomembnem ekonomskem partnerju Izraelu. Kaj je bolj pomembno, ali načelnost in krepost ali pohlep in pridobitni interes, se bosta morala krščanska demokrata Tonin in Horvat zmeniti doma ali v zakristiji.

Potem ko se je oglasila britanska veleposlanica in s skromno, zares skromno analitično zmožnostjo ponesrečeno polemizirala z Mastnakom, se je pričakovano oglasil tudi ameriški veleposlanik. Kot so se po spodobni, galantni in diplomatsko zadržani veleposlanici Nancy Ely-Raphel oglašali vsi po vrsti. Nediplomatsko in nedostojno. Ste kdaj zasledili, da bi ameriški veleposlaniki kritično ocenjevali nemško ali francosko notranjo politiko? To počno samo tretjerazredni diplomati v četrtorazrednih diplomatskih kolonijah, kakršna je Slovenija. In predvsem demonstrirajo popolno nevednost. Denimo o domnevnih protiameriških in proruskih sentimentih. Veleposlanik Hartley najbrž ne ve, da je bila Jugoslavija in še zlasti Slovenija fenomen, saj je kot socialistična dežela gojila izjemni protiruski in protisovjetski sentiment, kar je neredko zameglilo pogled na dobre strani Rusije in drugih sovjetskih dežel v kulturni, umetniški, znanstveni produkciji, v športu in še kje. Spomnim se, s kakšno težavo smo mladi intelektualci konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let presegali stereotipno generalizacijo pogleda na Rusijo skozi prizmo slabe politike ter postopoma odkrivali bisere sovjetskega sodobnega filma, literature, likovne umetnosti itd. Pri Ameriki to ni bilo tako. Tisti, ki smo bili najbolj kritični do ameriške politike v različnih epohah, smo bili hkrati sledilci in poznavalci ameriške izjemne produkcije v popularni kulturi, v improvizirani glasbi, književnosti, neodvisnem filmu, družboslovni refleksiji ameriške družbe. Tistim, ki ameriškim nevednim veleposlanikom prišepetavajo o tem, kdo Amerike nima rad, so vse te podobe najboljše Amerike tuje. Celo odvratne. In tisti, ki skupaj z ameriškimi veleposlaniki privijajo »zgodovinske« table na stebre ograje veleposlaništva, so dediči tistih, ki so med vojno po poljanah z vilami lovili in izročali Nemcem sestreljene zavezniške pilote. Ti »dediči« ne poslušajo glasbe Milesa Davisa, Laurie Anderson, ne gledajo filmov Spika Leea, Jima Jarmuscha, ne berejo Huberta Selbyja, ne ločijo Edwarda in Dennisa Hooperja ... Imajo pa zelo radi Trumpa, prostaka in notoričnega bebca, kakršen še ni bil na čelu Združenih držav. Morda bi moral prav zato veleposlanik premisliti, ali bi veljalo poleg »zgodovinskih obeležij« dežele gostiteljice na stebre veleposlaništva priviti še kakšno kritično obeležje ameriške zgodovine. Denimo z napisom My Lai 1968 v spomin na junaško Company C, 1st Battalion, 20th Infantry Regiment, 11th Brigade, 23rd Infantry Division. Ali tablo z napisom Dresden 1945 v spomin na junaške pilote USSAF in RAF. Če bi še kakšen steber ostal, obvezno tudi Hirošima 6. avgust 1945 in Nagasaki 9. avgust 1945. No, za vse večje vojne zločine ZDA bi hitro zmanjkalo stebrov.

In ker bo morda sklepno dejanje zadnjega sklica DZ glasovanje o Palestini, se velja vprašati, v čem je razlika med malopridnimi in dobrimi arabskimi režimi. Denimo, med Sirijo in Savdsko Arabijo? Dobro. Povsod so vladali ali še vladajo s trdo roko. A v Asadovi Siriji je bil denimo položaj žensk bistveno boljši in toleranca do religijskih in etničnih manjšin večja kot v Savdski Arabiji. Zakaj torej Savdska Arabija ni problem, Sirija pa je? Ne samo, ker prvi pridno dostavljajo nafto, ampak ker zaslužke neskromno vlagajo v zahodno oborožitev. Medtem ko Asad kupuje, kot sta tudi Sadam in Gadafi, rusko orožje, je Savdska Arabija pred dnevi z britansko vlado podpisala memorandum o nakupu dodatnih 48 lovskih letal eurofighter typhoon, za katera naj bi skupno odšteli okoli 14 milijard dolarjev. Enostavno, kajne?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.