MLADINA Trgovina

Darja Kocbek

10. 4. 2018  |  Družba

Prijateljstva, ki imajo svojo ceno

Kako zaslepljeni moramo biti, da za Facebookovim modelom ne vidimo cinizma, ki obljublja prijateljstvo v zameno za pravico do uporabe?

© Facebook / Mladina

Za družbo, ki je razburjena, je značilno več stvari, med katerimi ena posebej izstopa. Ta je njena neverjetna naivnost. Imamo Facebookov škandal, saj je družabno omrežje omogočilo uporabo podatkov svojih uporabnikov za politično propagando. Razburjenje zaradi tega je veliko. Toda kako lahkoveren mora nekdo biti, da verjame, da nek koncern, katerega poslovni model je izraba podatkov, varuje zasebnost svojih strank? Kako zaslepljeni moramo biti, da za Facebookovim modelom ne vidimo cinizma, ki obljublja prijateljstvo v zameno za pravico do uporabe, se v Neue Zürcher Zeitung sprašuje filozof in profesor Konrad Paul Liessmann.

Res je, da nam je Facebook podaril nekaj zanimivih tehničnih in jezikovnih inovacij, kot sta prošnja za prijateljstvo in to, da nam danes prijateljev ni treba več šteti na prste ene roke, ampak jih lahko imamo več tisoč. Najpozneje takrat, ko je Facebook postal platforma za podjetja, reklame in filtrirni mehurček, bi po Liesmannovih besedah lahko ugotovili, da se tam rinejo v ospredje tisti odlični prijatelji, ki nimajo drugega interesa kot vzpostavitev vedenjskih profilov in nas bombardirati z reklamami.

Avra digitalnega deluje kot cesarjeva nova oblačila. Smemo samo občudovati, potrditi. To človeka oropa razsodnosti. Ne samo uporabniki, tudi elite, ki oblikujejo mnenje, se rade pustijo zapeljati. Facebookovo skupnost slavijo filozofi, ki so se ukvarjali s pojmom prijateljstvo pri Aristotelu in bi torej morali bolje vedeti. Kritika, tudi samo poskus realistične ocene, velja za zločin. Ko pa se nov medij s svojo predrznostjo razkrije sam, smo šokirani.

Avra digitalnega deluje kot cesarjeva nova oblačila. Smemo samo občudovati, potrditi. To človeka oropa razsodnosti.

Da se digitalni komunikacijski kanali uporabljajo za agresivno politično propagando na eni strani izhaja iz logike te tehnologije, na drugi strani pa gre za nadaljevanje tistega, kar je analogni svet poznal že dolgo. Včasih so strankarski vojščaki hodili od vrat do vrat in neodločenim volivcem delili propagandne brošure, zdaj tovrstno propagando dobivamo v svoje elektronske poštne predale.

Prepričanje, da je tako mogoče usmerjati volivce, temelji na predpostavki, da ljudje slepo sledijo političnim reklamam. Bodisi je v demokraciji to že ves čas problem bodisi tudi danes ni. V digitalnem prostoru je vse pretirano in napihnjeno. S Facebookovim škandalom je vendarle postalo jasno, piše Liesmann, da se internetni koncerni ne morejo upreti mikavnosti moči. Toda bi lahko danes pričakovali kaj drugega? Je res kdo verjel, da Google hoče le dobro, edina želja Facebooka pa je odprt, svoboden in tesno povezan svet?

Je res kdo verjel, da Google hoče le dobro, edina želja Facebooka pa je odprt, svoboden in tesno povezan svet?

Čas bi bil, da bi digitalizaciji in njenim strokovnjakom odvzeli svetniški sij. To pa bo težko, dokler bodo tisti na oblasti, kot je nemška ministrica za izobraževanje Anja Karliczek, na vprašanje, kaj je danes najbolj pomembno na področju izobraževanja, vztrajno in brez premisleka odgovarjali, da je to digitalizacija, opozarja profesor Liesmann.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.