7. 8. 2008 | Mladina 32 | Kultura
Kako skuhati ljudožerca
Umrl je Aleksander Solženicin, ruski pisatelj, ki je življenje preživel v gulagu
'Šuhov ni nikdar zamujal vstajanja. Vselej je vstal ob signalu. Do razporeditve na delo je bilo poldrugo uro časa, s katerim je razpolagal sam, ne pa država, in kdor se znajde v taboriščnem življenju, lahko v tem času kaj zasluži: iz stare podloge lahko komu sešije prevleko za rokavice; bogatemu sojetniku - tistemu, ki dobiva pakete! - lahko odnese posušene klobučevinaste škornje naravnost k ležišču, da ne bo bos skakal po tleh, se prerival in iskal iz skupnega kupa svoj par; ali pa, recimo, steče od enega skladišča k drugemu, da bi pomagal, pometel ali karkoli prenesel; morda se splača pohiteti v jedilnico, kjer bi zbral sklede z miz ter jih odnesel v umivalnico za posodo, za kar dobiš kakšno jed, toda za ta posel se vedno natepe veliko lakotnikov, celo preveč, pri čemer ne vzdržiš, da ne bi polizal sklede, če so v njej ostanki.'
Tako se je začel roman En dan Ivana Denisoviča, ki ga je napisal Aleksander Solženicin in ki ga je leta 1962 - v novembrski številki - objavila sovjetska revija Novi mir. Roman v resnici ni bil roman, ampak bolj romanček, novela. Bralcu je dal pač to, kar je obljubljal v naslovu: en dan v življenju Ivana Denisoviča Šuhova. Problem je bil v tem, da Šuhov ni bil kdorkoli, ampak politični zapornik, interniran v nekem sibirskem taborišču, kjer vlada, kot pravi nekdo, »zakon tajge«. In ta nekdo, »stari taboriščni volk«, je Šuhovu nekoč tudi razkril skrivnost preživetja v taboriščih: »V taborišču propadajo tisti, ki ližejo sklede, ki se zanašajo na ambulanto in hodijo h komu ovajat.« Ironija je v tem, da v Enem dnevu Ivana Denisoviča vsi ližejo sklede, vsi se zanašajo na ambulanto in vsi hodijo ovajat - tudi Šuhov. In kljub temu izgledajo zelo slabo. Vsi so upadli, utrujeni, podhranjeni, podhlajeni. Temperatura je stalno trideset, štirideset stopinj pod ničlo. Tu nič ne raste. Med žičnimi ograjami pa še manj. »Najbolj nasitljiv za taboriščnika je junij: sleherne zelenjave zmanjka in namesto nje kuhajo kašo.« Kaša sicer ni kaša, toda vsaj razglašajo jo za kašo. »Najhujši je julij: v kotel valijo sesekljano koprivo.« In to je vse. Pozimi cepajo le slano korenje. In zdaj je zima. Še ena zima prisilnega dela. »Ni hujšega trenutka kakor ta čas odhoda na delo. Tema, mraz, prazen trebuh, za cel dan. Jezik se ti ne obrne. Nihče se noče pogovarjati.« Škripa le sneg. Težko si predstavljamo, da bi izgledali bolje, če ne bi lizali skled, če se ne bi zanašali na ambulanto in če ne bi hodili ovajat. Nič, skrivnost taboriščnega preživetja, ki jo razkrije »stari taboriščni volk«, je le še ena tipična sibirska dilema, podobna tisti iz romana Park Gorkega: kaj storiš, če v Sibiriji padeš v ledeno jezero? Imaš le dve možnosti: da ostaneš v ledeni vodi in takoj umreš - ali pa da iz ledene vode zlezeš in umreš čez trideset sekund.
Tako se počuti Ivan Denisovič Šuhov, jetnik tega gulaga, ko tuhta, kako naj dela, da bi se čim bolj spotil, kako naj se čim bolj spoti, ne da bi potem zaspal, kaj naj obdrži, čevlje ali škornje, kajti škornji so dobri za zimo, toda slabi za poletje, obojega pa ne more obdržati, koliko gramov tehta njegov kos kruha in kam naj ga skrije pred ostalimi jetniki (zašije ga v slamo svoje postelje), kaj naj stori, da ga pri hrani ne bodo ogoljufali, kako naj v belo krpico nalovi čim več drobtinic, kako naj si prizvijači kašo, kako naj kaj malega zasluži, kako naj pride do tobaka, kako naj v taborišče pritihotapi poleno ali dve, kako naj čim ceneje kupi čim več, kako naj se ogreje na luni, kako naj izpolni vse naloge, kako naj prestane vse kontrole in preiskave, kako naj se drži vseh pravil in kako naj si v ambulanti »izmami« današnji dan ali pa kako naj se ta dan izogne vsaj težki, mučni, naporni gradnji bližnjega socialističnega mesteca: »To mestece je za zdaj golo polje s snežnimi zameti, in preden bi sploh pričeli gradnjo, bi morali izkopati jame, postaviti vanje stebre in po njih napeljati bodečo žico, da ne bi zbežali.« Gulag nosijo s sabo, kamorkoli gredo. In ko je dneva po dobrih 100 straneh konec, se Ivan Denisovič Šuhov pogreza v spanje, toda »docela zadovoljen. Čez dan je imel mnogo sreče: niso ga zaprli v samico, brigade niso pognali na socmestece, pri kosilu si je prizvijačil kašo, brigadir je zabeležil visoke procente, zidal je z vnemo, pri preiskavi niso odkrili žagice, zaslužil je nekaj pri Cezarju in kupil je tobak. Povrh vsega ni zbolel, premagal se je. Dan je minil brez tegob, skoraj srečno. Takšnih dni je preživel od signala do signala tri tisoč šeststopetdeset in tri. Te tri dneve so navrgla prestopna leta.«
En dan Ivana Denisoviča ni pokazal le, kako preživeti gulag, ampak predvsem, kako funkcionira gulag: jetnika tako poniža, da komaj preživi, obenem pa mu vdahne občutek hvaležnosti - občutek, da je preživel s profitom. Jetniki so bili prisiljeni garati, delati »z vnemo«, da bi si prislužili dodatni obrok - tisti obrok, ki jih je obdržal pri življenju. Še več, Solženicinov roman je mnogim razkril, da gulag sploh obstaja. In to širom sveta. En dan Ivana Denisoviča je namreč hitro potoval - in postal globalni bestseller. Senzacija. Na Japonskem so izšle tri verzije! Fan mail!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.