27. 11. 2008 | Mladina 48 | Družba
Smrad na koncu mesta
Ko gre odlagališče odpadkov ljudem v nos. Dobesedno.
© Borut Peterlin
Letos poleti so se nekateri prebivalci južnega roba Ljubljane, ki so že skoraj pozabili, da živijo v bližini mestnega odlagališča odpadkov, tega ponovno zavedeli. Neprijetne vonjave so se na trenutke razširile vse do Trnovega na eni in do viškega trgovskega središča Interspar na drugi strani. Nekateri prebivalci Ljubljane, ki živijo v neposredni bližini deponije, pa so letos ugotovili, da so njihove življenjske razmere zaradi bližine odlagališča občutno slabše. »Prejšnja leta se je smrad pojavil morda dvakrat na leto, ko je bilo brezvetrje in zelo nizek pritisk. Zadnjega pol leta pa je neznosno,« razlaga Dijana Alagič, ki živi na robu 300-metrskega varovalnega pasu. Po njenih besedah morajo biti okna hiše večinoma zaprta, za zračenje pa je prisiljena čakati na obdobja, ko ne smrdi tako zelo. Konec septembra je skupaj s sosedi spisala peticijo in podpisalo jo je približno 300 ljudi. »Od ministrstva za okolje smo dobili odgovor, da od Snage prejemajo meritve, ki kažejo, da je vse v mejah dovoljenega.« Vendar meritve intenzivnosti smradu ne prikazujejo. Merijo se le koncentracije plinov v zraku, te pa naj bi bile vse v mejah normale. »Vse je v mejah normale, smrad pa je neznosen,« je obupana Alagičeva.
Mitja Praznik, pomočnik direktorja Snage za investicije in razvoj, je povedal, da so se ljudje letos poleti res pritožili večkrat kot prejšnja leta, da pa težko najdejo kakšen poseben razlog za to. Najverjetnejši razlog je po njegovem ta, da je »na trenutno uporabljanem odlagalnem polju zaradi specifične lege odkrita velika površina, to pa pomeni večjo površino, skozi katero uhaja plin.« Razlog, da še posebej trpijo prebivalci vzhodno od odlagališča, tisti, ki živijo ob Cesti v Gorice, med katerimi je tudi Alagičeva, je po pojasnilu Snage tudi v tem, da je po novem razdalja med uporabljanim odlagalnim poljem, ki je vir emisij, in najbolj prizadetimi prebivalci občutno manjša.
Kot pojasnjuje Praznik, po tehnični plati težav letos niso imeli, vse naprave, npr. sistem za zajemanje plina in elektrarna, so delovale kot navadno. Na deponiji na Barju sicer Snaga z 236 tako imenovanimi plinjaki in 26 kilometri cevi prestreže približno polovico deponijskega plina, ki nastaja ob razkroju bioloških odpadkov, kar je, kot zatrjuje Praznik, za deponijo že lep uspeh. Z zbranim plinom poganjajo štiri generatorje z močjo po 1 MW. Proizvedeno električno energijo pošljejo v omrežje. Preostali plin pa ob neugodnih vremenskih razmerah viha nosove nekaterih Ljubljančanov, tudi tistih, ki se peljejo mimo po obvoznici.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.