Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 7  |  Uvodnik

Kdo kadruje strankarsko?

Notranja ministrica Katarina Kresal je v sredo sporočila, da namerava spremeniti način imenovanja generalnega direktorja policije. Ne bo več javnega razpisa, spremenili bomo zakon in omogočili neposredno imenovanje, je napovedala.
Seveda je njena zamisel popolnoma sprta z vsem, kar je zganjala vlada pretekla dva meseca z domnevno depolitizacijo imenovanj v državni in javni upravi. A morda ima Kresalova prav: morda je ta jasnost izbire tista, ki dejansko omogoča depolitizacijo.
Temu pritrjuje več argumentov. Vse vlade doslej so depolitizacijo imenovanj poskušale zagotavljati s tem, da so določale trde formalne postopke in uvajale različne komisije in svete, ki naj bi opravili izbiro. In potem so se šli ta blef: objavili so razpis, hkrati sklenili dogovor z enim kandidatom, da bo nedvomno izbran, na razpis se je potem prijavilo še nekaj nič hudega slutečih, komisija se je usedla, ugotovila, kdo izpolnjuje pogoje, in nazadnje je pristojni minister med kvalificiranimi pač izbral tistega, ki so ga dejansko izbrali še pred razpisom. Seveda, plačati je bilo treba še komisiji za opravljeno delo, pa objavo v medijih, a za dober blef denarja ni nikoli škoda. Tisto, kar opravi večina komisij, je namreč tisto, kar zna ugotoviti vsaka kadrovska služba.
Ko so se po razpisih pojavili očitki, da je bilo tako in tako vse vnaprej dogovorjeno, so politiki vedno odgovorili: saj je bil javni razpis, pa komisija je opravila izbiro med kandidati. A tisti, ki mora dejansko zagotoviti nepolitičnost - ali nestrankarskost - odločitve, je v resnici minister. Izbrati mora pač osebo, ki bo imela primerne reference in ugled, da dvoma ne bo. Kaj pa lahko ministra bolj prisili k takšnemu ravnanju kot prav to, da je on sam izbral človeka in se odločil?
A to je le en vidik. Drugi niso nepomembni. Javni razpisi imajo pozitivne plati. Nobenega dvoma ni, da javni razpis lahko privabi ljudi, ki jih ne minister ne njegova ekipa preprosto ne poznata - brez razpisa je pač izbira omejena le na tiste, o katerih informacije obstajajo. Vsi drugi so samodejno izločeni. Z razpisom je krog potencialnih kandidatov torej širši. Res pa je, da si relevantni kandidati za različne funkcije večinoma ne želijo imeti v svojem javnem dosjeju zapisano, da so se prijavili na neki razpis, a niso bili izbrani - zaradi tega veliko ljudi preprosto ni pripravljenih kandidirati. Poleg tega ne želijo sodelovati na fingiranih razpisih, biti alibi za imenovanje nekoga drugega. Razpis torej lahko razširi krog kandidatov, v resnici pa ga pogosto zoži.
Načelno ima torej Katarina Kresal prav: razpisi in komisije ne zagotavljajo nepolitičnih in strokovnih imenovanj. A le načelno. Ne gre namreč pozabiti, da je vlada ustanovila že osem kadrovsko-akreditacijskih svetov, ki naj bi skrbeli za nepolitičnost prihodnjih imenovanj, prav zaradi nespodobnega dogovora med njo in predsednikom vlade Borutom Pahorjem, ki je na mesto prvega človeka NLB ustoličil Draška Veselinoviča - šlo naj bi za nadomestilo za položaj državnega sekretarja, ki naj bi po prvotnem dogovoru v vladi pripadel LDS. In kaj se je zgodilo? Ker je šlo za evidentno strankarsko barantanje, je danes umazan Veselinovič, umazana je NLB, predvsem pa je to očitek, ki ga lahko (in ga) kdorkoli navrže obema, Kresalovi in Pahorju. A je tako tudi prav.
V resnici se zdi namreč stvar preprosta. Če ima minister dobrega kandidata, naj ga - če ta seveda izpolnjuje pogoje - na funkcijo pač imenuje in prevzame zanj vso odgovornost. In če primernega človeka ne more najti - potem naj naredi razpis in ga poskuša najti na ta način. Tako bodo razpisi samodejno postali verodostojni. Seveda bodo vedno obstajale funkcije, kjer bo razpis edina možna pot.
V prejšnji vladi je bil minister Virant tisti, ki je mislil, da je mogoče vse plače v javni upravi urediti po istem kopitu. Že sam je na koncu mandata odstopil od te mantre. Sedanja vlada zdaj vztraja, da je mogoče vsa imenovanja izpeljati po istem ključu - pri čemer le še birokratizira tisto, za kar se je že v preteklih letih izkazalo, da je bolj fasadnega značaja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.