Nad popkom in pod njim
Ni dobrih nacionalizmov in ni dobrega populizma. Ni mogoče biti danes populističen, jutri pa razumen in načelen. Ni mogoče biti en dan pragmatičen in sprejeti podkupnino, drugi dan pa biti spet pošten. Pokojni krščanski demokrati so se včasih šalili, da so do popka krščanski, pod popkom pa demokrati. Problem te šale je bil, da so se pogosto po njej dejansko tudi ravnali.
A to niso neke velike resnice - pa čeprav so zelo resnične in tisočkrat potrjene. Navkljub temu pa tudi tisti del slovenskih politikov, ki jim ni mogoče dati ne populistične ne nacionalistične oznake, včasih, a vedno znova poskuša svojo politiko peljati po teh nevarnih bližnjicah. Pri čemer vedno znova spregledajo, da spogledovanje s populizmom ni nevarno le za družbo, ker ustvarja nezdrave, s čustvi namesto z razumom nabite razmere, temveč da je nevarno tudi zanje same - salonski nacionalizem ne more tekmovati s pravim, trdim nacionalizmom, hkrati pa je še vedno populizem. Zato so v tem polju levičarji vedno poraženci. In ko se je Borut Pahor odločil, da začne odnose s Hrvaško urejati s »slovenskim« in »slovenstvom«, z »našo« mejo in »našim« morjem, je spregledal, da je v trenutku postal le kopija - saj so bila njegova stališča, zanj in za njegovo stranko sicer ostra, še vedno le bleda kopija v primerjavi s populizmom in nacionalizmom, ki so ga zmožni na desnici in zunaj parlamenta.
Ko je Pahor enkrat uporabil njihov diskurz - diskurz zdravega razuma, ker ne gre za argumente, ampak se zahteve utemeljujejo z zdravim razumom -, se je avtomatično znašel znotraj njihove ideologije. Ni bolj ideološke predpostavke, kot je zdrav razum. In seveda ni zadovoljil nikogar. Svoje volivce, bazo levice, je in bo že na kratki rok še bolj razočaral. Najprej so povzdignili obrvi, zadovoljni s kleno govorico. A razočaranje je sledilo takoj, ker se je pokazalo, da je zgolj klena govorica, ki pa ne prinaša rešitve. Za drugo stran pa je še vedno le medel približek.
In cena? Visoka. Če bosta nazadnje Hrvaška in Slovenija sedli k mediaciji, bo vlada v težkem položaju, saj domov, torej v Slovenijo, ne more prinesti dobrega dogovora. Če so izhodišča taka, namreč dober dogovor ne predvideva kompromisa. Vsaka oddaljitev od katere koli slovenske zahteve bo zdaj narodna izdaja. Vsi bodo proti. Še več: proti bodo, sklicujoč se na sklep državnega zbora, ki ga je v strahu pred referendumom o hrvaškem vstopanju v Nato ta mesec podprla vladajoča koalicija (o tem, s kom se je bil Pahor pripravljen pogovarjati, raje sploh ne bomo). In če so bile zahteve že zdaj tako neizprosne, kakšne bodo šele, ko bo na mizi kompromis? Ki bo na primer določil, da je Jorasova hiša na Hrvaškem? Zbiranje podpisov za sklic referenduma se bo začelo še isti dan. Iz tega blata se bo težko izvleči.
A kateri učinek je lovil Pahor? Tistega, ki ga nacionalizem in populizem vedno - medijskega. Tudi pri tem moramo biti natančnejši. Lovil je televizijski učinek. Takšne izjave so učinkovite le na televiziji. Tam se vidi zanosna govorica, odločnost. Na radiu se sliši, a ji je dramatičnost že odvzeta. V tisku je beseda le še beseda. In prav na ta trnek se je Pahor tudi ujel. Obe relevantni slovenski televiziji sta njegovo dramatično formo pograbili - in jo že naslednji trenutek povozili s še bolj dramatičnimi govorci, od Marjana Podobnika do skrajnih narodnjakov. Obe televiziji ljubita populistične izpade. Nacionalka je slabo artikuliranemu predsedniku obrobnih narodnjakov dala v elitni oddaji več kot deset minut za njegove izpade zdravega razuma. Z enako vnemo se je trudila komercialka. Tekmovali sta v iskanju čim bolj klenega, čim bolj skrajnega. Nobene distance.
In ko je v javnost prišla novica, da je ubogi Todorović na poti, da mu sodišče dodeli odškodnino, ker zaradi izbrisa ni smel (kar ni isto kot mogel) dobiti zaposlitve, smo bili priča ponovitvi. Todorovićeva odškodnina ni nič posebnega, država vsako leto plača vrsto vsaj tako visokih odškodnin. Enkrat zaradi napačne razlastitve, drugič zaradi predolgega sodnega postopka - prejšnji pravosodni minister je po eni izmed odškodnin celo poimenoval program odprave sodnih zaostankov (Lukenda). A od zdaj vemo: so dobre in so slabe odškodnine. So ljudje, ki jih je država oškodovala, in so ljudje, ki jih je država »oškodovala«. In odškodnina ima nenadoma nacionalnost. Oziroma: obstajajo narodnosti, ki so manj upravičene do odškodnine. Iz prispevkov Pop TV in TV Slovenija to izhaja. Ne pravimo, da to stališče zagovarjata. Ni jima treba, dovolj je, da nekritično objavljata skrajne izjave, lažnive seštevke, populizme, šovinizme - da le zveni dovolj kleno. Seveda, objavita tudi nasprotne izjave. A s tem si le umivata roke.
In v tem je tudi temelj igre tistega, ki se z mediji neprestano ukvarja, Janeza Janše. Namreč: ne le da se z mediji ukvarja, jih ves čas stigmatizira, da so zaradi tega že v strahu pred lastno senco (in lastnim mnenjem), kadar je na oblasti, pa se ukvarja tudi s poskusi preurejanja, predvsem jih dobro pozna. Tako kot jih dobro pozna Grims, njegov pribočnik. Ve, da se njegovemu neresničnemu in bombastičnemu izračunu o pol milijarde evrov za odškodnine ne bodo mogli in ne bodo hoteli upreti. Še Jelinčič ve, kaj mora storiti, da dobi svojo minuto. In če se jim ta bližnjica sama ponuja, mar je čudno, da jo politiki tako radi uberejo po njej?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.