S pravim imenom
Nobenega dvoma ni, da so danes zaradi krize v težavah malodane vsa podjetja. In vendar se večina ne more izogniti grenkemu priokusu, da marsikateri lastnik in direktor krizo tudi izkorišča, da bi naredil tisto, česar v normalnih, nenevrotičnih razmerah nikoli ne bi mogel narediti. Pa ne samo to: kriza je naravnost odlična priložnost, da odgovorni skrijejo svoje pretekle napake. Dober primer so že Janez Janša in njegovi ministri. To, kar danes opazujemo, je neizmerno sprenevedanje. Vsi podatki kažejo, da so današnje, še bolj pa prihodnje težave Slovenije globoko povezane tudi z neizmerno zapravljivostjo prav te prejšnje vlade - razmere bi bile danes pač lažje, aktualna vlada pa bi imela več manevrskega prostora za ukrepe. Nič jih ni brigalo. Vsi relevantni strokovnjaki so opozarjali, da bodo vinjete zlomile avtocestni program, pa jih ni brigalo. Vsi relevantni ekonomisti so opozarjali, da se obdobje konjukture končuje, pa takratni minister Virant poleti ni niti trznil z očesom, ampak silil poviševati plače javnemu sektorju. Nič ga ni brigalo za posledice. Tri leta so vlado vsi opozarjali, da naj v času konjukture varčuje z javnimi sredstvi. Nič je ni brigalo. In četudi imajo v kritiki vlade morda danes v veliki meri prav, so prav Janša in njegova ekipa tisti, ki so svojo pravico obtoževati in kritizirati zapravili. To je kričanje držite tatu - navadno preusmerjanje pozornosti z lastne odgovornosti za nastalo stanje. In to tudi kaže njihovo stopnjo odgovornosti do te države. Gre le za golo politikanstvo, golo politiko zaradi politike, dobro podprto z ideologijo.
Zakaj izpostavljamo ideologijo? Kaj je temeljni način političnega boja te politične opcije? Seveda bojni krik: naši politični tekmeci pri vsem izhajajo iz ideologije, levica se gre kulturni boj. Res? Ne bo držalo. Prav to neprestano razvrščanje, politično etiketiranje ljudi je osrednje orožje kulturnega boja v Sloveniji. In imanentno ni levici, ampak desnici. In če kje, se to dejstvo najbolj pokaže prav pri odnosu do povojnih pobojev. Desnica je tista, ki se ni nikoli ogradila do medvojnega sodelovanja z nacisti in fašisti, nikoli se ni opredelila do kolaboracije RKC z nacisti in fašisti, nikoli se ni opredelila do dejstva, da so bili Slovenci - domobranci in drugi sodelavci nacistov in fašistov - tisti, ki so delali sezname ljudi, ki so končali v taboriščih in redki prišli iz njih. Le slovenski kolaboranti so bili tisti, ki so lahko nacistom in Italijanom povedali, kje se skrivajo partizani, pripadniki Osvobodilne fronte ... V taboriščih, kjer so umirali Židi, so umirali tudi Slovenci. Tja so jih napotili Slovenci. Kdor tega ne prizna, se spreneveda.
A zato kljub vsemu ni nobenega dvoma: povojni poboji so bili zločin. Morda je še lahko razumeti bes posameznika, slo po maščevanju nad nekom, ki je kriv smrti njegovih najbližjih. A ko se tovrstni poboji izvedejo kot nekakšna zavestna odločitev nekega vodstva, je to pač Zločin in nič drugega. In povojni poboji so Zločin - pa čeprav kot posledica vseh preteklih Zločinov. Vendar pa tisti, ki ne priznava, da so bili domobranci tisti, ki so ljudi vodili v smrt in umiranje v taborišča, zapore in na morišča, nima pravice zahtevati od drugih moralnih standardov, ki jih sam ne priznava - predvsem pa ne od tistih, ki s tem tako ali tako nimajo težav. Dvojna morala je prisotna na desnici: na levici namreč ne zanikajo povojnih pobojev ali jih opravičujejo. Desnica je tista, ki ne priznava medvojne kolaboracije kot zločina. »Dokler Slovenci kot skupnost ali občestvo ne bomo sposobni brez kakršnegakoli opravičevanja vsak zločin poimenovati s pravim imenom in pokopati svoje mrtve, toliko časa bomo v dvomih glede temeljnih civilizacijskih vrednot, lastnih temeljev in lastne identitete, zavrti v svojem razvoju ter izpostavljeni vsakovrstnim premetavanjem na ladji zgodovine,« je ob zadnjem razkritju povojnega morišča dejal Janez Janša. Z njegovimi besedami se je mogoče brez zadržkov strinjati. A naj torej to tudi stori: brez kakršnegakoli opravičevanja naj vsak zločin poimenuje s pravim imenom. Dokler pa tega ne stori, pa je to vse skupaj le ideologija, boj za interpretacijo in kulturni boj. Kot pri izbrisanih, na primer. Vse naj se poimenuje s pravim imenom. Vse ostalo je sprenevedanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.