1. 10. 2009 | Mladina 39
En korak premalo
Kriminalisti so preiskovali sum gospodarskega kriminala Igorja Bavčarja v času, ko je v njegovem nadzornem svetu sedel generalni sekretar vlade iz SDS
Igor Bavčar po preiskavi na sedežu \"svojega\" podjetja Maksima Holding, na Parmovi v Ljubljani.
© Borut Peterlin
Napačno bi bilo ugotoviti, da »vojna proti tajkunom« še vedno traja. Boško Šrot in Igor Bavčar, ki ju je policija tokrat prvič aretirala skupaj, po vseh definicijah, ki smo jih slišali v zadnjih letih, nista več tajkuna. Danes bi njuna zgodba v resnici bolj sodila v črno kroniko, kjer so ponavadi objavljene vesti o gospodarskem kriminalu. Če seveda v ozadju ne bi bilo bistvenega elementa, politike, ki Šrotovo in Bavčarjevo »tajkunsko« pot spremlja že vse od začetka in brez katere danes prav gotovo ne bi vnovič sledili obsežnim hišnim preiskavam »po vsem ozemlju Slovenije«, aretacijam, zaplembi dokumentacije. In vnovičnemu pričakovanju velikega razkritja, ki je dejansko že ves čas pred našimi očmi, le da ga zakrivajo detajli.
A za začetek malce črne kronike. Če so kriminalisti in tožilci res na pravi sledi, potem so vpleteni, ki jih preiskujejo, zlorabili uradni položaj. Natančneje, pri »opravljanju gospodarske dejavnosti so z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobili premoženjsko korist ali povzročili premoženjsko škodo, izrabili svoj položaj ali prestopili meje svojih pooblastil«, kot piše v kazenskem zakoniku. In drugič, če imajo kriminalisti prav, so vpleteni leta 2007 »prali denar«. Denar ali premoženje, za katero so vedeli, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, »so sprejeli, zamenjali, hranili, ga uporabili pri gospodarski dejavnosti« in podobno.
Gospodarstveniki naj bi »oprali denar«, povzročili nekajmilijonsko gospodarsko škodo malim delničarjem in zlorabili svoje položaje s preprodajo 7,3-odstotnega deleža Istrabenza leta 2007, s katerim je Boško Šrot pomagal Igorju Bavčarju pri menedžerskem prevzemu Istrabenza. Eno izmed bistvenih in še vedno neodgovorjenih vprašanj je seveda, kje sta tako Šrot kot tudi Bavčar dobila denar za prevzemanje svojih podjetij. Čeprav sta se podjetji dodobra zadolžili, sta oba bivša menedžerja morala imeti tudi nekaj milijonov evrov začetnega kapitala ali pa vsaj izredno dobrih posojil.
V zgodbi, ki jo sedaj preiskujejo kriminalisti, poleg Bavčarja in Šrota nastopata še blejska Sportina, ki jo je tedaj vodil Patrik Zupančič, mariborsko podjetje Pom-Invest, katerega največji lastnik in zastopnik je Ivan Vizjak, sicer nadzornik v NKBM, predvsem pa nekdanja družba Microtrust, ki je bila v lasti Nastje Sušinskega, brata Bavčarjevega svetovalca Kristjana Sušinskega, direktorja Maksime Holdinga, s katerim je Bavčar nadziral Istrabenz. Na kratko: Pivovarna Laško je delnice Istrabenza od Skupine KD kupila precej dražje, kot jih je le nekaj mesecev pozneje prodala. Očitno na račun Pivovarne Laško in »v dobro« Igorja Bavčarja.
Udeleženi so zadevo namenoma zapletli, podjetja so kupovali, preimenovali, jih likvidirali, deleže pa prodajali in posojali na različne načine po tako ustvarjeni mreži. Približno takole: sprva je Pivovarna Laško delnice Istrabenza za kakšnih 25 milijonov evrov pod tržno vrednostjo prodala svojemu podjetju »Plinfin«, nato je to podjetje za vsega 7500 evrov kupila Sportina. Bivši direktor Sportine Patrik Zupančič, ki se je pod dokumente podpisal, se posla ne spominja več, čeprav je šlo za milijonske vsote. Z njim smo govorili, pravi, da je podpisal »milijon« dokumentov. »Morda je bilo kaj podobnega vmes, a se ne spomnim. Velikih poslov je bilo veliko,« nam je dejal malce neprepričljivo.
Kakorkoli, Sportina je nato podjetje Plinfin likvidirala, delnice Istrabenza pa prodala podjetju Microtrust. Microtrust jih je še isti dan prodal naprej, mariborskemu podjetju Pom-invest, in na koncu so delnice pristale pri družbah okrog Staneta Valanta, enega izmed pomembnih lastnikov Istrabenza. Nekje je zmanjkalo kakšnih 25 milijonov evrov, pri čemer je odločilno vlogo poleg Microtrusta očitno odigral tudi Pom-invest. Zanimivo, predsednik nadzornega sveta Pom-investa je ugleden senator mariborske Ekonomsko poslovne fakultete, predstojnik Inštituta za gospodarsko pravo in predstojnik Katedre za gospodarsko pravo Borut Bratina. Tudi z njim smo govorili, v nasprotju z Zupančičem ima malce boljši spomin.
»Da je Pom-Invest delnice kupil, seveda vem,« nam je dejal, a je hitro dodal, da se pri posameznih poslih z izvorom kapitala nadzorni svet ni ukvarjal. Pri mnogih poslih okrog Pivovarne Laško, Istrabenza in drugih so nastajale mreže podjetij, nekaterih celo fantomskih, v obliki »kaslcev«, zato da bi se javnost čim prej utrudila in da bi se dejanske lastniške sledi zabrisale. Na naše vprašanje Bratini, ali nadzorniki nikoli ne pomislijo, zakaj neko podjetje deleža ne prodaja neposredno od A do B, ampak še prek C ali D, Bratina odgovarja, da »nadzornikom to ni pomembno« in da ozadja poslov ne poznajo. »Če bi bili mi nadzorniki Pivovarne Laško, bi to vedeli, tudi če bi bili na koncu verige. Vmes pa gre za redno poslovanje finančnega holdinga, tako da nič kaj drugega ne vem,« pravi.
Če opisane, še vedno domnevne malverzacije iz slovenskega gospodarskega podzemlja razumemo kot primer tipa črna kronika, bi se seveda lahko strinjali s SDS, kjer se sprašujejo, zakaj je do preiskav prišlo tako pozno in ali bo sploh katerikoli od teh primerov dobil sodni epilog. »Z veliko gotovostjo si upamo napovedati, da ob sedanjem stanju slovenskega sodstva še dolgo noben tajkun ne bo pravnomočno obsojen. Potrebne so korenite spremembe ustave in reforma slovenskega sodstva,« menijo v SDS. Toda pomislite: septembra 2007, ko se je opisana zgodba odvila, je v nadzornem svetu Bavčarjevega Istrabenza sedel sam generalni sekretar vlade, tedaj visoki funkcionar SDS Božo Predalič. In če verjamemo uglednemu mariborskemu profesorju Borutu Bratini, so nadzorniki na začetku in koncu verige, torej tudi Predalič, morali poznati vsebino spornih poslov.
Od tukaj naprej pa postanejo politične razsežnosti preiskovanega tajkunstva veliko širše. Kontekst je mogoče še razširiti in narediti še korak naprej. Zgoraj opisani posel, ki ga torej kriminalisti sedaj preiskujejo, se je končal prav v mesecu, ko je (Bavčarjev) Istrabenz (Šrotovemu) Infondu Holdingu prodal sveženj svojih Mercatorjevih delnic, s čimer je zaslužil še dodatnih 100 milijonov evrov. Saj vemo, leta 2005 je v znani zgodbi državni Kad Bavčarjevemu Istrabenzu prodal skupaj 16,33 odstotka delnic Mercatorja po ceni 158,6 evra, septembra 2007 pa je Istrabenz del tega deleža prodal naprej Laškemu oziroma Infondu Holdingu po ceni 369,45 evra. S tem je Bavčarju na računu ostalo malce manj kot sto milijonov evrov razlike. Bavčar je torej septembra 2007 kopičil denar na vse mogoče načine. A ni ga potreboval le za svoj menedžerski prevzem, temveč tudi za povezovanje z državnim Petrolom. Ali je mogoče domnevati, da Petrol, ki ga je tedaj nadzirala vlada Janeza Janše, v zgodbo ni bil vpleten?
Seveda ne. Maja 2008 je bila na dnevnem redu skupščine Petrola ideja, po kateri bi Istrabenz in Petrol povezali na tak način, da bi skupno podjetje prešlo v enotirni sistem upravljanja, s katerim bi si bivša ekipa, ki jo je na vrh Petrola postavila vlada Janeza Janše, ne glede na izid volitev zagotovila nadzor nad družbo za naslednjih šest let. Bilo je predvideno, da v upravi sedijo Janšev osebni prijatelj Viktor Baraga, Igor Bavčar, prvi mož Perspektive Dari Južna, ki je bil blizu tedanjega gospodarskega ministra Andreja Vizjaka, in prvi mož katoliško obarvanega Zvona Dva Holdinga Simon Zdolšek. Slednjemu so denar za to posodile državne Dravske elektrarne, ko jih je še vodil nastavljeni Damjan Koletnik. Dovolj je sešteti ena plus ena: v Istrabenzu sedi generalni sekretar vlade, Istrabenz zasluži 100 milijonov evrov s prodajo Mercatorja, ki mu ga je prej prodala država in ki jih investira v lastniško konsolidacijo Petrola, s katero bi se Petrol osamosvojil od vsakokratne aktualne vlade ...
Danes imamo torej kriminalistično preiskavo zaradi pranja denarja in gospodarskega kriminala. In če »izračunamo« ena plus ena, je mogoče tudi hitro skleniti, da do povezovanja Petrola z Istrabenzom, do menedžerskega prevzema v Laškem in v Istrabenzu in končno do zadnje kriminalistične akcije ne bi moglo priti, če se ne bi bivša vlada močno vpletla v gospodarstvo. Oziroma če ne bi prišlo do prepoceni prodaje državnih deležev v Mercatorju obema podjetjema, Istrabenzu in Pivovarni Laško. Vrh ledene gore je spet v pisarni bivšega predsednika vlade, na dan 12. avgusta 2005, ko so se tam dobili Boško Šrot, Igor Bavčar in Matjaž Gantar. Saj res, kje je danes Matjaž Gantar, zakaj njega ni v preiskavah?
Tudi Gantar se je z Bavčarjem in Šrotom zaradi prodaje Mercatorja in vzporednih dogovorov »večkrat dobil v različnih sestavah«. Gantar, tedaj še blizu SLS, je bil predviden celo, da zaigra eno od glavnih vlog. Sprva je bilo namreč načrtovano, da »dobi« časopis Delo v last KD Group, po možnosti še Abanko. Novembra 2005 je zato Gantarjev KD začel vstopati v Delo, iz njega pa se je začela umikati Pivovarna Laško. Gantar je tedaj Šrotu prodal za približno 5 milijard tolarjev delnic Mercatorja, Šrot pa je Gantarju prodal za isto vrednost delnic Dela. Toda Gantar je v intervjuju za Mladino priznal, da je nasprotoval nakupu Maga in imenovanju Danila Slivnika za predsednika uprave družbe. »Nerazumljivo se mi je zdelo,« je dejal Gantar, »da je postal Slivnik kar nenadoma tako velik in dober menedžer. Zame je bilo to preveč.« To je očitno nezadovoljnega Gantarja spodbudilo, da je Delo zapustil in svoj delež odprodal nazaj Pivovarni Laško. Tako je Šrot potem prevzel Delo, ga posodil SDS in se skregal z Janšo.
Gantar se torej umazane igre ni hotel iti. Sicer bi verjetno danes tudi njega videli v takšnih ali drugačnih kriminalističnih postopkih. Nauk zgodbe, ki se nam sedaj v fragmentih odvija pred očmi v obliki hišnih preiskav, je, da sta bili za sodelovanje pri škandalu potrebni obe strani: voljni menedžerji, predvsem pa preveč oblastiželjni politiki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.