15. 7. 2010 | Mladina 28 | Svet
Če Kitajska kihne ...
Za zdaj Kitajsko pred krizo rešuje rast domače porabe, saj razvoj vsak dan ustvarja nove potrošnike, ki se selijo s podeželja v mesto. Kako preprosto.
Kitajska je leta 2009 prehitela Nemčijo in postala največje gospodarstvo na svetu. Njen izvoz je bil lani vreden 840 milijard evrov, nemški pa okrog 816 milijard evrov. Leta 2007 so Kitajci postali tretje največje gospodarstvo na svetu in s tega mesta izrinili Nemčijo kot največje evropsko gospodarstvo. Po podatkih tednika Economist so med desetimi največjimi bankami na svetu štiri kitajske, leta 2004 v prvi deseterici ni bilo nobene. Medtem ko je kitajska gospodarska rast doslej temeljila predvsem na izvozu, se zdaj vse bolj krepi tudi domača potrošnja, kar pomeni, da Kitajci vse več kupujejo tudi blago, ki ga uvažajo, in tako pomagajo zahodnemu gospodarstvu v boju proti krizi. Pri nakupih novih avtomobilov so pravkar prehiteli Američane. Toda je kitajska gospodarska rast zdrava in trajnostna? Je res dolgoročno rešitev za svetovno gospodarstvo ali ima prav ameriški ekonomist Kenneth Rogoff, ki opozarja, da se je že začel padec kitajskega nepremičninskega trga, ki bo spravil v težave kitajske banke?
Kitajsko gospodarstvo je danes štirikrat večje, kot je bilo pred desetimi leti. Kitajski bruto domači proizvod, to je vrednost vsega, kar v tej državi ustvarijo, na prebivalca zdaj znaša slabih 3700 dolarjev, ameriški BDP na prebivalca je dobrih 46 tisoč dolarjev. S tega vidika imajo Kitajci še veliko prostora za rast. Po podatkih nemške revije Das Investment je razlog za to razliko v tem, da na Kitajskem dva od treh ljudi še vedno živita na podeželju, v ZDA pa dve tretjini ljudi živita v mestu. Do leta 2025 se bo v mesta predvidoma preselilo 300 milijonov Kitajcev in z vsakim novim meščanom se poveča število potrošnikov. Novi meščani potrebujejo stanovanje, ki ga morajo opremiti, kupijo si avtomobil, v trgovinah kupujejo blago za vsakdanjo rabo.
Kitajska vlada te preselitve spodbuja, saj je njen dolgoročni načrt, da se država iz »svetovne tovarne« razvije v »svetovni trgovski center«. S spodbujanjem domačega povpraševanja hoče doseči, da bo njeno gospodarstvo čim manj odvisno od tujine in s tem zlasti od kriz v zahodnem svetu. Kitajcev je dobra milijarda, recimo več kot enkrat več kot vseh prebivalcev EU oziroma več, kot je vseh Evropejcev in Američanov skupaj. Medtem ko na zahodu države s potrošnjo ustvarijo okrog polovico bruto domačega proizvoda, ga Kitajci ustvarijo le tretjino. Prebivalci kot potrošniki so na Kitajskem nedvomno pomemben vir za rast domačega gospodarstva.
Kitajci za zdaj veljajo za zmagovalce krize na globalni ravni in dobro jim kaže tudi za naprej. Do krize denar za investiranje ni bil problem, bil je poceni in dostopen, zato je lahko vsakdo, ki je želel, investiral. Zdaj bo denar drag in težko dostopen, zato bo lahko največ investiral tisti, ki ima lasten kapital. In tega ima največ Kitajska, dobesedno sedi na njem. Kdor si bo denar moral izposojati, bo šibkejši in v to skupino nedvomno sodijo ZDA. Če bi ves kapital, ki ga ima Kitajska v dolarjih, na Trgu nebeškega miru zložili v stodolarske bankovce, bi prišli do lune in nazaj. Njihove rezerve so namreč vredne 2500 milijard dolarjev. Toda moč Kitajske ni v teh dolarskih bankovcih, ampak v lastnem kapitalu, ki ga ima na voljo za investiranje, razlaga direktor bruseljskega inštituta CEPS Daniel Gros. Glede na kupno moč bo Kitajska čez deset let po njegovi oceni v svetovnem BDP dosegla 20-odstotni delež, EU bo imela le 10-odstotnega, kar pomeni, da se bo njen delež prepolovil in bo zato imela na globalni ravni vse bolj obrobno vlogo, če politika ne bo potegnila ustreznih potez. Ob tem je tudi pomembno, da na Kitajskem vsako leto konča študij na univerzi 6 milijonov študentov, 30 odstotkov mladih pa se pripravlja na študij na univerzi. Dolgoročno to pomeni, da Kitajska ogromno vlaga tudi v človeški kapital, kar bo eden ključnih dejavnikov za razvoj njenega gospodarstva v prihodnjih 10 ali 20 letih, pravi Daniel Gros.
V prvih štirih mesecih letos so cene nepremičnin na Kitajskem narasle za 16 odstotkov, v lanskem letu za 26 odstotkov. Povprečni državljan si v najbolj prestižnih mestih ne more več privoščiti stanovanja, ga pa lahko dobi še v manj prestižnih, zato nekateri analitiki opozarjajo, da kitajska rast cen nepremičnin ni primerljiva z ameriško, ki je povzročila sedanjo finančno in gospodarsko krizo. Kitajska ima namreč le lokalne nepremičninske balone. Tudi vlada je že ukrepala. Cong Zheng, direktor nepremičninske družbe Global Skyline Capital, je za revijo Das Investment povedal, da je vlada zagotovila več zemljišč za pozidavo, rast povpraševanja po nepremičninah poskuša omejiti tudi z davčno politiko in poostritvijo pogojev za dodeljevanje kreditov. Znesek za obvezno predplačilo za drugo stanovanje je recimo povišala s 40 na 50 odstotkov cene, v nekaterih mestih je uvedla davek na zemljišča, če gradbeno podjetje zavlačuje z gradnjo, ker stavi na rast cen, mu grozi kazen. Vlada namerava letos zagotoviti 1800 kvadratnih kilometrov zemljišč za nova stanovanja, kar je več kot dvakrat več kot lani. Zaradi tega ni nevarnosti, da bi prišlo do poka nepremičninskega balona, ocenjuje Zheng kot človek, ki se ukvarja z nepremičninskimi posli.
Prepričan je tudi, da Kitajski ne grozi pok kreditnega balona, saj ljudje raje varčujejo, kot se zadolžujejo. Da so Kitajci med narodi, ki največ varčujejo, ugotavlja tudi Daniel Gros. A kljub temu so se v zadnjih letih precej zadolžili in je zadolževanje nekoliko ušlo izpod nadzora. Ko je izvoz zaradi krize v zahodnem svetu naglo upadel, je vlada prek bank, ki so v glavnem v državni lasti, zagotovila kredite za gradnjo infrastrukture. Zaradi tega so se rezervacije bank, to je tisti del denarja, ki ga ne smejo posoditi naprej, znižale s 17,5 na 15,5 odstotka. Christina Chung, specialistka za Kitajsko v družbi Allianz Global Investors, pravi, da zaradi tega ni mogoče govoriti o kreditnem balonu. Je pa s 3,1 odstotka, kolikor je dosegla maja, skrb zbujajoče visoka inflacija.
Fan Gang, profesor ekonomije na univerzi v Pekingu, v članku v Project Syndicate tudi zagotavlja, da poka kitajskega balona ne bo, prav tako se bo njeno gospodarstvo ognilo pregrevanju in bo njegova rast trajnostna. Trajnostno rast sicer z vmesnimi dvigi in padci ima po njegovih besedah že 30 let, vse napovedi o krizah pa so se doslej izkazale kot napačne. »Po ekonomski teoriji vse krize nastanejo zaradi balonov ali pregrevanja. Če znaš preprečiti balone, znaš preprečiti krize,« piše profesor Gang. Pri spodbudah gospodarstva ni najbolj pomembno, da oblast ukrepe uvede potem, ko je do padca že prišlo, ampak da ravna proaktivno, to pomeni, da ukrepa že v času vzpona in takrat prepreči nastanek balonov. »Ne morem reči, ali so oblikovalci politik na Kitajskem dobri učenci sodobne ekonomije. A vseeno kaže, da so v praksi ukrepali bolje kot njihovi kolegi v drugih državah, kjer so veliko naredili pri deregulaciji in premalo pri ohlajanju, ko je gospodarstvo cvetelo in so nastajali baloni,« ugotavlja Fan Gang.
Toda Kenneth Rogoff, eden od ameriških ekonomistov, ki so dovolj zgodaj - takrat, ko borzni, finančni in nepremičninski analitiki še niso videli nobenega problema - začeli opozarjati na sedanjo finančno in gospodarsko krizo na zahodu, napoveduje zlom kitajskega nepremičninskega trga, kar bo enako kot v zahodnih državah udarilo banke. Da številni krediti, ki so jih dodelile za gradnjo nepremičnin, utegnejo postati problematični, je sredi junija opozoril že tudi kitajski nadzornik bank CBRC. Predsednik CBRC Liu Mingkang je dejal, da bodo gnili krediti solidarnost v bančnem sektorju postavili na preizkušnjo, upravljanje tveganj je bilo v bankah slabo. Lani so kitajske banke po nalogu vlade gospodarstvu zagotovile več kot 1000 milijard evrov kreditov, s katerimi so preprečile gospodarsko krizo.
Cene nepremičnin rastejo predvsem zaradi konkurence med lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Te cene zato nimajo realne podlage. V prvih štirih mesecih letos so se investicije v nepremičnine povečale za dobrih 36 odstotkov, banke za te gradnje še naprej brez zadržkov zagotavljajo kredite. Po podatkih Spiegla so samo aprila zagotovile za 24,1 odstotka več tovrstnih kreditov kot aprila lani. To so podatki, na katerih temelji ocena Kennetha Rogoffa.
Brahma Chellaney, profesor strateških študij na centru za politične študije v New Delhiju, v svojem članku v Project Syndicate opozarja, da uspeh vzpostavlja zaupanje, hiter uspeh pa aroganco. Slednje je na kratko povedano problem, ki ga imata Azija in Zahod zdaj s Kitajsko. Ker je vse večja gospodarska in vojaška sila, v svoji zunanji politiki vse bolj kaže mišice. Kitajski analitiki opozarjajo, da so bile ZDA in Velika Britanija prisiljene reševati svoje gigante v finančnem sektorju, potem ko so tam dolgo peli pesem »liberaliziraj, privatiziraj in pusti trgom, da odločajo«. Hkrati pa je Kitajski državni kapitalizem omogočil stabilnost in hitro rast, s katero se je izognila globalni krizi.
Prvič je Kitajska po besedah profesorja Chellaneyja pokazala svoje mišice zahodu lani decembra na podnebni konferenci v Koebenhavnu, kjer se je kot največja onesnaževalka skrila za državami v razvoju. Ves čas jo kaže tudi s politiko nadzora tečaja svoje valute juan, kar ji omogoča velik zunanjetrgovinski presežek, saj ji to omogoča, da svetovni trg preplavlja s svojimi izdelki, ki so umetno poceni.
Kitajska gospodarska rast je v prvih štirih mesecih letos v primerjavi z enakim obdobjem lani dosegla 11,9 odstotka, kar je največ po letu 2007. Predsednik kitajske vlade Wen Jiabao pravi, da bo leto 2010 odločilno leto v boju proti gospodarski krizi. Vlada za letos napoveduje osemodstotno gospodarsko rast in rekordno zadolževanje. Proračunski primanjkljaj bo dosegel 100 milijard evrov, kar je največ v zadnjih 60 letih, a še vedno manj od 3 odstotkov BDP-ja.
Ob tem še nečesa ne gre spregledati - vse več je stavk. Kitajci so se začeli upirati sramotno nizkim plačam, človeku nedostojnim delovnim razmeram, zato so delodajalci prisiljeni za 20, 30 odstotkov dvigniti plače in poskrbeti za boljšo socialno varnost. Ta upor, s katerim delavci sporočajo, da zahtevajo večjo udeležbo pri gospodarskem uspehu države, zna biti za oblast dolgoročno veliko bolj nevaren kot baloni, kakršni so zahodni svet pahnili v sedanjo krizo. Po podatkih revije Outlook Weekly se je v prvi četrtini leta 2009 število stavk v primerjavi z enakim obdobjem leta 2008 v Guangdongu povečalo za 42 odstotkov, v provinci Zhejiang pa za skoraj 160 odstotkov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.