Ničelna rast
Radikalnejši predlogi za skrajševanje delovnega časa
Zamisel o redistribuciji dela skozi daljše časovno obdobje ne izključuje gospodarske rasti. Verjetno bi jo le nekoliko upočasnila. Vedno več ljudi, najprej okoljevarstvenikov, v zadnjem času pa tudi ekonomistov, pa je prepričanih, da bi se morali gospodarski rasti popolnoma odreči. Človeštvo je namreč v svojem prizadevanju za gospodarsko rast na nekaterih področjih izkoriščanja naravnih dobrin že prestopilo vzdržno mejo, pri večini drugih pa je na poti tja. Za vzdrževanje rasti gospodarstev porabljamo vedno več surovin in proizvajamo vedno več odpadkov. Količina surovin, ki poganja svetovno gospodarstvo, se je v 20. stoletju povečala za 800 odstotkov. Če bi želeli doseči 80-odstotno znižanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 (kar je tudi slovenski cilj) ob stalni triodstotni gospodarski rasti, bi emisije morali vsako leto znižati za šest odstotkov. Že ob ničelni gospodarski rasti je cilj daleč - znižanje za tri odstotke na leto.
Tematiki ničelne rasti so nedavno pozornost namenili tudi v najvplivnejši znanstveni reviji Nature. Kanadski ekonomist dr. Peter Victor v članku navaja več razlogov, zaradi katerih je zamisel vredna razprave. »Kot prvo, vse več je dokazov, da se gospodarska rast v razvitih državah v veliki meri ne kaže v večji sreči njihovih prebivalcev. Kot drugo, z rastjo v minulih desetletjih se je povečala tudi družbena neenakost. Kot tretje, obeti za resnično izboljšanje življenjskih razmer v državah v razvoju se bodo verjetno razvodeneli, če bo razviti svet še naprej 'osvajal' vse več življenjskega prostora.«
Čeprav se nam danes zdi gospodarska rast kot merilo napredka nekaj povsem samoumevnega, opozarja, da se je kot taka uveljavila šele v 50. letih prejšnjega stoletja.
Ideje o zeleni rasti, s povečevanjem energetske in snovne učinkovitosti, ki jo trenutno zagovarja OECD, piše Victor, temeljijo na predvidevanju, da je mogoče gospodarsko rast hitro in uspešno ločiti od povečevanja porabe surovin in energije. A taka strategija ima veliko možnosti za neuspeh, saj se je v zgodovini že večkrat pokazalo, da izboljšanje učinkovitosti neke tehnologije vodi v večjo izrabo te tehnologije, ki precej zmanjša, lahko pa celo izniči pridobitve zaradi povečane učinkovitosti.
Victor je izdelal »precej konvencionalen« model kanadskega gospodarstva in našel okoliščine, v katerih bi bilo možno povečati zaposlenost, zmanjšati revščino in izpuste toplogrednih plinov ter učinkovito upravljati državni dolg, vse ob ničelni gospodarski rasti. Glavna 'sestavina' je prav zmanjševanje števila delovnih ur na leto, ki bi omogočila večjo zaposlenost, pri čemer bi pridobitve v obliki povečane produktivnosti vlagali v podaljšanje prostega časa, ne pa v povečevanje gospodarske rasti. To bi po njegovih izračunih do leta 2035 ob 15-odstotnem skrajšanju delovnika - na 1500 ur na leto - omogočilo polno zaposlenost. 1500 ur na leto je dejansko še vedno več, kot je v letu 2008 v Nemčiji in na Nizozemskem delal povprečen zaposleni (v Sloveniji se ta številka po podatkih OECD giblje okoli 1700 ur).
Eno je gotovo, meni Victor: »Vse dokler bo gospodarska rast ostala tako pomembna za svetovne odločevalce, je človeštvo brezupno omejeno, saj se ukrepi s področja varovanja okolja srečujejo z nerazumno oviro - da morajo hkrati poganjati tudi gospodarsko rast.«
Obstajajo še mnogo bolj radikalni predlogi glede skrajševanja delovnega časa. Britanski miselni trust New Economics Foundation je pred kratkim izdal poročilo, v katerem predlaga postopni prehod na 21-urni delovni teden.
Pogojev za delovanje sveta brez gospodarske rasti je sicer precej več kot samo skrajševanje delovnega časa in s tem doseganje polne zaposlenosti. Poročilo s konference o ničelni rasti z naslovom »Dovolj je dovolj«, ki je lani poleti potekala v britanskem Leedsu, med drugim našteva ustavitev rasti svetovnega prebivalstva z izobraževanjem žensk in dostopnostjo kontracepcije, pa reformo monetarnega sistema, ki bi zasebnim bankam prepovedal ustvarjanje denarja »iz zraka« prek kreditiranja. Ključno je tudi odrekanje potrošniški kulturi, ki zahteva neskončno rast potrošnje, kar pa na omejenem planetu pač ni mogoče.
Treba pa je povedati, da so našteti predlogi bolj poziv k razpravi kot pa natančno razčlenjeni načrti, pripravljeni za izvajanje. Prave raziskave na tem področju se bodo verjetno začele šele, ko jih bodo vsaj načelno podprli tudi politiki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Glavni članek
Alternativna reforma
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.