MLADINA Trgovina
Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    29. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Dva leva

    Nosil je rdečo zvezdo

    Stvari se spreminjajo. Za to poskrbi narava. Po osamosvojitvi so bili na čelu večine strank ljudje, ki so imeli za sabo uspešno ali manj uspešno partijsko kariero, postopoma pa so se umaknili generacijam, ki niso obremenjene z »rdečo preteklostjo«. Kar je dobro. Ne zato, ker bi bilo z »rdečo zvezdo« karkoli narobe, ampak ker jih občutek, da njihova nekdanja identiteta ni skladna s sedanjo, sili v neracionalna dejanja, ki ne obremenjujejo samo njih, ampak vse nas. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Dva leva  Za naročnike

    Nebo nad Pahorjem

    »Z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mano, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.«
    — Borut Pahor pred zadnjimi predsedniškimi volitvami 2012 o svojem angelu varuhu (Ona plus) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Dva leva  Za naročnike

    Za kocino več

    Vnaprej je jasno, da vihar ni nastal, ker se je nekdo svobodno izrazil. Do stampeda tudi ni prišlo samo zaradi feministk. Če bi bilo to res, se podoben vihar ne bi dvignil, ko sem objavil, da je malomarna in nesposobna slovenska birokracija dopustila, da so se v Sloveniji zgodili požari. Tornado se je nasprotno zavrtinčil, ker kontrolirani mediji hočejo nekaj vnaprej preprečiti. Jasno, preprečiti hočejo, da bi kandidiral na prvih ali na drugih volitvah ...
    — Dr. Boštjan M. Zupančič o tem, kaj so pravi motivi njegovih provokativnih izjav (Požareport, 7. 8. 2017) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Dva leva

    Vagina dentata

    »Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.« ... »V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.« ... Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«
    — Nabor globokih misli nekdanjega ustavnega sodnika in dolgoletnega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, Boštjana M. Zupančiča, o ženskah (citat z bloga Borisa Vezjaka) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Dva leva

    Predsednik Proteus

    »Prave novinarje je treba razlikovati od lažnih novinarjev, ki podpirajo terorizem in pomagajo teroristom. Če opravljate novinarsko delo, to še ne pomeni, da ste storili kaznivo dejanje.«
    — Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu meni, da biti novinar sicer ni spodobno, ni pa tudi greh. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Dva leva

    (Po)sprava

    Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo. Namreč očeta zombijevskega filma. Georgea Romera. Ko sem slišal, da bo Romerov prihod v Ljutomer sovpadal z odprtjem spomenika sprave v Ljubljani, si ob vseh javnih zapletih, prerekanjih, pogojevanjih, izsiljevanjih nisem mogel pomagati, da ne bi cinično pomislil, da bi se lahko ustavil še pri Pahorju, da skupaj odkrijeta spomenik. Če kdo, bi bil Romero primeren. In če kdo, bi ga sprejel in objel Pahor. Ne zaradi poklona mrtvim, ne zaradi spoštovanja živih, ampak zaradi ljubezni do samega sebe. A je »boter mrtvih«, kot so filmskega mojstra klicali, v zadnjem hipu odpovedal obisk in dan po zaprtju festivala (zaradi nenadnega zapleta pljučnega raka) šel med svoje. Med nesmrtne. Med žive mrtvece. Tako Romerova zombijevska trilogija, Noč živih mrtvecev (1968), Zora živih mrtvecev (1978), Dan živih mrtvecev (1985), v Sloveniji ni doživela četrtega dela: Spomenik živih mrtvecev (2017). Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 7. 2017  |  Dva leva

    (Po)sprava

    Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Dva leva

    Nacionalka

    Nacionalka je največja slovenska avdiovizualna medijska hiša. Javna hiša. Ne samo slaba, ne samo dobra. A v povprečju nesporno boljša od drugih. Predvsem pa jo od drugih loči dolg rep. Karkoli že se dogaja ali zgodi v nacionalki ali v zvezi z njo, smo nekoč že videli. Vse ima svojo zgodovino. In tudi Ljerka Bizilj in Jadranka Rebernik nista prvič v središču afer in ekscesov. Nazadnje sta bili takrat, ko sta ob statusno nejasni asistenci množičnega kršitelja novinarskih standardov Travna izvajali »veliko čistko«, če uporabim aluzijo na sanitarne posege v stalinistični eri Sovjetske zveze (od 1936 do 1938). Takrat, leta 2015, sta se lotili neprijetnih in nadležnih novinarjev in oddaj (J. Aščić, E. Valenčič, H. Milinković ...). Pasivno podporo jima je takrat zagotavljal anemični in nesposobni direktor Filli. Ne iz kakega globokega prepričanja, ampak iz preproste potrebe po preživetju. In če je takrat generalni direktor paktiral s televizijskima čistilkama, je tokrat drugače. Direktor Kadunc se očitno zaveda svoje vloge in odgovornosti, zato je zahteval odpoklic Biziljeve, ki se je postavila v bran neposredno odgovorni za delovanje spornega segmenta programa, Rebernikovi. Ni imel druge možnosti in je tudi ni iskal. Dvajset svetnikov je menilo, da je Pirkovičeva oddaja kršila profesionalne standarde. Pirkovič je prostodušno priznal, da za prispevkom stoji in da mu ni žal. A ključni problem ni Pirkovič, ki je kot prostočasni pisec »domoljubne poezije« (med drugim tudi himne SDS) mentalno podoben hrvaškemu proustaškemu estradniku Thompsonu, ampak Rebernikova, ki ji oddaja gotovo ni po nesreči, ampak naklepno ušla izpod uredniškega nadzora. Če direktorica TVS tega ne sankcionira, se, kot je sama pravilno ugotavljala, položi na pladenj. In ta pladenj je bil dovolj ogret za pojedino, v kateri bi svetniki pospravili dve, skoz in skoz politično motivirani in okuženi aktivistki na nacionalki. Če nekateri zunanji (!) sodelavci in novinarji še rutinskega dela ne smejo opravljati – spomnite se banalnega suspenza televizijskega tolmača za gluhoneme Möderndorferja in športnega (košarkarskega) komentatorja Vilfana pred lokalnimi volitvami 2006 (pač, poklicna merila in načela ...) ali dopisnice Mirjam Muženič zaradi kandidature na evropskih volitvah 2009, potem tudi zagreti in eksplicitni navijačici Biziljeva in Rebernikova na odgovorne uredniške funkcije na nacionalki ne spadata. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Dva leva

    Zaliv izgubljenih  priložnosti

    Jasno je bilo, da objava arbitražnega sporazuma ne bo sama po sebi rešila nič. Sedaj se začenja boj za interpretacijo. Onkraj floskul za dnevnopolitične potrebe lahko rečemo, da je izid za Slovenijo ugoden. Ugoden tudi zato, ker za Hrvaško ni neugoden in tako obstaja možnost, da ga južna soseda postopoma, če bo imela manevrski prostor in se Slovenija ne bo obnašala triumfalistično, tudi sprejme. Za zdaj kaže, da bodo ključne evropske in svetovne institucije pozvale državi, naj sporazum spoštujeta in implementirata. Delno od tega, vsaj za zdaj, odstopa evropska ljudska stranka (EPP). Kar ni čudno, saj ob tradicionalnem zavezništvu in naklonjenosti zveze sedanji hrvaški koaliciji tudi partnerki s slovenske desnice (NSi in SDS) ne izkazujeta pretiranega zadovoljstva z doseženim. Kar je tradicionalni problem tistega dela političnega spektra, ki sicer inflatorno eksploatira pojma domoljubja in izdajstva. A od evropske ljudske stranke in poslanske skupine v evropskem parlamentu do arbitražne presoje kljub temu ni pričakovati odklonilnega odnosa. Večji je problem Združenih držav Amerike. Vsak, ki obvlada transkripte diplomatske latovščine, ve, da so Američani izrazili pasivno podporo Hrvaški. Kar ta že razglaša za veliko zmago. Zanimivo in skrb zbujajoče je, da nihče v slovenski politiki ni reagiral, ni poklical ameriškega veleposlanika na zagovor in zahteval pojasnila. Dejstvo, da Trumpova Amerika sama krši in ignorira mednarodne sporazume, je le del razlage za takšen odnos. Večji problem je, da je očitno Amerika presodila, da je ta čas hrvaška politika zvestejši in bolj nekritičen zaveznik svetovnega prostaka Trumpa kot slovenska. A ne glede na to bi morala Slovenija zbrati toliko junaštva in samospoštovanja, da bi predstavniku države, ki ves svet poučuje, kaj je demokracija, kaj je mednarodno pravo, kaj so mednarodne zaveze, očitala dvoličnost. No, morda pa je dobro, da se ne odzovemo, da se ne bi ponovila zagata, ko je zmedeni Pahor pomešal principe in se šel pred časom za drobne pozornosti udinjat na ameriško veleposlaništvo. Sicer pa je ravno vprašanje arbitraže pravi test, koliko vredna naložba je servilen odnos ne samo do Trumpa, ampak tudi do njegove soproge. Bo Cerarjeva partnerka, ki je pred kratkim v Bruslju popolnoma nepooblaščeno vabila ameriško prvo damo v Slovenijo, sedaj to pozvala, naj apelira na moža, da podpre sporazum? Glede na to, da sta po Cerarjevih besedah med damskim programom v okviru vrha v Bruslju gospe imeli »zelo prijeten pogovor« in »našli pristen človeški stik«, bi to moralo biti samoumevno. No, onkraj tega strašnega vpliva je verjetno bliže resnici, da najmočnejši slovenski zet ne loči med Sevnico v Posavju in Ševnico na Dolenjskem in da mu za slovensko-hrvaški mejni spor »dol visi«. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Dva leva

    Ab Ovo

    Ko sem pred mnogimi leti pisal uvod v svojo prvo knjigo političnih esejev, sem lansiral tezo, da smo si državo podtaknili. Takrat je vse skupaj zvenelo bolj kot leporečna, prijazna krilatica farsične prigode, danes je to kruto materializirana tragedija. Pač kot Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta v vzvratni prestavi: najprej kot farsa, potem kot tragedija. A še vedno zgodovina, ki jo je smiselno obravnavati kot tako. Ljudje, kot pravi Marx, delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno naleteli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. To velja upoštevati. Več