N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    20. 1. 2017

    Mladina 3

    Žive meje

    Kaj si zares želimo?

    Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih. Več

  • N'toko

    11. 10. 2016

    Družba

    V kraljestvu zasebne lastnine

    Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!« Več

  • N'toko

    N'toko

    10. 6. 2016

    Mladina 23

    Rogoviljenje

    Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem. Več

  • N'toko

    N'toko

    6. 1. 2017

    Mladina 1

    Žive meje

    Odpadki in odpadniki

    Število socialno odrinjenih se v Sloveniji vztrajno povečuje. Ljudje, ki niso vključeni v formalno ekonomijo in si ne morejo ustvariti dostojnega življenja, danes sestavljajo skoraj četrtino prebivalstva, družbeni analitiki pa nimajo pojma, kako je videti novi obrobni svet, v katerem živi toliko njihovih sonarodnjakov. V mainstreamu še vedno prevladujejo komentatorji, ki revščino v Sloveniji razumejo kot posledico neke pradavne butalske zarukanosti slovenskega naroda, marginalizirani ljudje pa niso vredni pozornosti, saj gre le za horde večnih študentov, maminih sinčkov, grabežljivih delavcev, lenih južnjakov ali parazitskih kulturnikov. Okoli žanra »glupi slovenčki živijo nad svojimi zmožnostmi« je zrastla marsikatera medijska kariera in zato vztraja kot najbolj priljubljen način analiziranja družbe. Več

  • N'toko

    N'toko

    23. 12. 2016

    Mladina 51

    Žive meje

    Postfaktični svet je zarota!

    Verjetno še nikoli nismo izrekali optimističnih želja za novo leto z večjim cmokom v grlu kot letos. Če vsaj približno spremljate svetovne dogodke, se ob odštevanju dni do leta 2017 najbrž težko otresete misli, da nam stvari hitro uhajajo izpod nadzora in da o naši prihodnosti odloča vse kaj drugega kot zdrav razum. Letos smo videli ljudi brezglavo zdrveti v samomorilski brexit, izvoliti sluzastega verižnega lažnivca za predsednika ZDA, množično podpreti fanatike, vojne hujskače, zanikovalce podnebnih sprememb in teoretike zarot vseh vrst. Znašli smo se v svetu, kot bi si ga izmislil Alex Jones. In vse te spremembe so nas skupaj z množico novinarjev in političnih opinion makerjev pripeljale do prepričanja, da stojimo pred vrati čisto novega obdobja človeštva – obdobja, v katerem dejstva več ne štejejo in kjer svetu s pomočjo lažnih novic vladajo prevaranti. Leto 2016 smo soglasno razglasili za leto 0 nove postfaktične dobe. Več

  • N'toko

    N'toko

    16. 12. 2016

    Mladina 50

    Žive meje

    Blagoslovljeni 2. januar

    Nobena skrivnost ni, da je veseli december najbolj depresiven mesec v letu. Število samomorov ob koncu leta vedno poskoči, tako kot poskočijo partnerski konflikti, stres v službah, napetosti med sodelavci in sošolci. Nad mestom se dviga dušeča teža praznične evforije, za katero vnaprej vemo, da nas bo pustila razočarane, pri čemer pa nimamo druge izbire, kot da se ji prepustimo. Veseli december nas prestavi v izkrivljeni svet, ki mu vladajo poblazneli bradati klovni. Ti od nas zahtevajo, da doživimo tople družinske odnose, da vsem kupimo idealna darila, da utrdimo prijateljske vezi z izleti v osvetljene centre mest, da se hedonistično izživimo na silvestrskih žurih, nato pa vkorakamo v novo leto spočiti in polni optimizma. Nič od tega se ne bo uresničilo, in to vemo že vnaprej, a smo se vseeno prisiljeni udeležiti te mesec trajajoče maškarade. Začetek decembra se občuti podobno kot začetek Trumpovega mandata – zavedamo se, da je pred nami manično obdobje kričanja velikih praznih obljub. Več

  • N'toko

    N'toko

    2. 12. 2016

    Mladina 48

    Žive meje

    Kako žalovati za diktatorjem?

    Na turobno sobotno jutro, 25. novembra 2016, se je velika množica ljudi nepričakovano znašla v podobnem čustvenem stanju. Zvalili so se iz postelj, skuhali kavo, v roke vzeli pametne telefone in ob prvem pogledu na ekrane vzkliknili: »U jebemti, Fidel je šel!« Dan se je sfižil, še preden se je dobro začel. Ne da bi vedeli točno, zakaj, so pohiteli iskat ikonične fotografije comandanteja in si jih slovesno lepili na Facebookove zidove s heštegi #RIPfidel #Legend #Hero. Počutili so se poražene. Večina jih sicer ni imela posebnega odnosa do ostarelega revolucionarja in nihče ni polagal svojih upov za boljši svet v kubanski socializem. V nasprotju z legendarnimi rock zvezdniki so se Fidelove stvaritve slabo postarale in bolj kul bi se nam zdelo, če bi herojsko umrl v kakšni zarotniški akciji CIE, namesto da ga ta lahko preprosto ignorira. Vseeno pa je množica ob njegovi smrti doživela nekaj podobnega kot ob Bowieju, Mohammadu Aliju ali Lemmyju – popadla jo je tista zoprna tesnoba ob spoznanju, da se stari svet dokončno poslavlja in da namesto njega prihaja neka strašna, še neznana prihodnost. Več

  • N'toko

    N'toko

    18. 11. 2016

    Mladina 46

    Žive meje

    Politična korektnost 2017

    Nekje v tretjem razredu osnovne šole so v našo malo šolsko knjižnico namestili elektronski slovar. V času, ko računalniki še niso bili del našega vsakdanjega življenja, je med knjižne police postavljena digitalna napravica verjetno veljala za znamenje naprednosti šole – vsaj tako so dali slutiti ponosni učitelji, ko so nas nagovarjali k čim pogostejši uporabi tehnološke posodobitve. Učenci smo njihovo pobudo vzeli resno in že med naslednjim šolskim odmorom se nas je nekaj nagnetlo okoli častnega mesta v knjižnici, da bi preizkusili sposobnosti slovarja. Njegovo tipkovnico smo krstili z vnosom besed »fuk«, »pička«, »kurac«, »peder« in »šupak« ter zadovoljno opazovali, kako procesor nemočno melje v iskanju odgovorov. Ko so nas pri tem učitelji zasačili, so sledile dolge pridige, dodatni kazenski pouk, pisma staršem in seveda debate o tem, ali naj slovar umaknejo iz knjižnice. Tistih nekaj kletvic, ki je oskrunilo njihovo novo igračo, je odrasle očitno razočaralo bolj kot vsi naši cveki in pretepi skupaj. Več

  • N'toko

    N'toko

    4. 11. 2016

    Mladina 44

    Žive meje

    čLOVEk

    Nekoč so bili državni voditelji veliki, zastrašujoči ljudje. Grozni ljudje, ki niso prav nič spominjali na nas, slehernike. Zajebani avtoritarci se niso trudili skrivati svoje zajebanosti, aristokrati so se bahali s svojim ekstravagantnim okusom, vojaški diktatorji so prihajali na tiskovne konference v polni bojni opremi. Nastopali so v strahospoštovanja vzbujajočih uniformah, navešeni z medaljami, okiteni z dragimi klobuki, obdani s častnimi stražami in z lepoticami pod rokami, za sabo pa so vlekli dolge plašče in puhali cigare. Voditelji stare šole so vložili ogromno energije v to, da državljani ne bi pozabili, kako neskončno močnejši so od njih. Več

  • N'toko

    N'toko

    21. 10. 2016

    Mladina 42

    Žive meje

    Razmejevanje

    Ko sem pred tremi leti začel pisati kolumne za Mladino, sva morala z urednikom za mojo novo rubriko najprej izbrati naslov. Ob pomanjkanju kakega daljnosežnega koncepta in z deadlinom tik pred vrati, sem posegel v nabor starih komadov in ven potegnil naslov »Žive meje«, ki je šel nekako najbolje v uho. Verz »Žive meje zastirajo poglede / nikogar ne poznam, nihče ne pozna mene« se mi je ponujal kot simpatično izhodišče za rubriko že zato, ker sem v njem videl toliko zagrenjenih sosedov, o katerih bi se dalo pisati šaljive komentarje. Nisem pa si predstavljal, da se bom moral s konceptom meje ukvarjati tako resno, kot sem se v naslednjih treh letih. Niti sanjalo se mi ni, da se bodo tisti smešni, lično porezani kosi grmovja, s katerimi označujemo našo zasebno lastnino, razrastli v grozeče rezilne žice in da so vprašanja o tem, kdo jih sme prestopati, komu so namenjene in kakšni ljudje si lastijo zemljo znotraj njenih okvirjev, pravzaprav glavne politične teme moje generacije. Predvsem pa nisem opazil, kako skrbno so te žice nameščene tudi v naših lastnih življenjih, kako v slogu nevidnih električnih ograj na pašnikih usmerjajo naše korake, nas vzgajajo, oblikujejo naše navade in odnose. Več