MLADINA Trgovina
N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Žive meje

    Vsi smo Tina

    Biografije športnikov so vedno dolgočasne. Pravzaprav je težko upravičiti obstoj žanra, znotraj katerega že vnaprej poznamo uvod, zaplet in zaključek vseh zgodb. Videli smo pomembne tekme naših športnih junakov, njihov preboj na svetovni vrh smo spremljali v živo, njihove zmagovite zaključke so nam ponovili iz vseh zornih kotov. Bilo je napeto in navdihujoče. Toda še preden ugasnejo luči nad igriščem, se pod žarometi začnejo zbirati drugorazredni komentatorji, avtorji in režiserji, ki kričijo: »Kdaj se bodo vsi Slovenci naučili razmišljati kot zmagovalci?!« S stadiona nas presedejo v šolsko klop in nam pridigajo o duhovnih krepostih, potrebnih za uspeh v družbi. »Vidiš, tako zgleda duh šampiona! Uči se od njega, pa boš morda kam prišel!« Naše junake spremenijo v poštirkane poslovneže, ki nam z naslovnic in ekranov podajajo generične nasvete o tem, kako naj živimo. Če so športni spektakli, v katerih se merijo vrhunski atleti, eden večjih užitkov, ki nam jih ponuja zabavna industrija, so filmi, knjige in članki o teh istih junakih ena sama dolgočasna vaja v propagandi. Športna biografija je žanr, ki ne bi smel obstajati. Več

  • N'toko

    N'toko

    20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Kaj si zares želimo?

    Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih. Več

  • N'toko

    11. 10. 2016  |  Družba

    V kraljestvu zasebne lastnine

    Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!« Več

  • N'toko

    N'toko

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

    Rogoviljenje

    Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem. Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Žive meje  Za naročnike

    Brezposelnost je treba braniti

    Preseneča me, da na zavodu za zaposlovanje ni več nasilja. Da še nihče ni sprožil izgreda, pretepel kakega uslužbenca ali vsaj prevrnil aparata za kavo. Vem, da brezposelni nikoli niso hodili tja s pretirano optimističnimi pričakovanji in da so bili pogovori s poklicnimi svetovalci vedno nekoliko ponižujoči, toda na zavodu se iz iskalcev dela vsaj niso direktno norčevali. Povedali so ti, da zate tisti mesec niso našli ničesar, in to je bilo to … obisk pisarne je bila zgolj neprijetna obveznost, ki sta jo morali obe strani odkljukati. V zadnjih letih pa se je zavod za zaposlovanje spremenil v hišo čudaških, bebavih in naravnost ponižujočih ritualov, ki nimajo zveze z iskanjem služb. Več

  • N'toko

    N'toko

    31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Žive meje

    Tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli

    Vse težje je uživati v debatah o politiki. Ne vem, kdaj so postale tako dolgočasne, ampak pogovori, ki bi morali biti živahna soočenja idej, čedalje pogosteje zvenijo kot duhamorno citiranje številk iz javnomnenjskih raziskav, glede katerih se ni mogoče niti skregati. Tako kot pri vsaki debati bi tudi pri politiki moral vendarle veljati osnovni princip: imaš določena stališča, ki jih soočiš s stališči svojih nasprotnikov, zmaga pa tisti, ki mu uspe navdušiti več poslušalcev. Če recimo zagovarjam UTD ali odprte meje, je moja naloga, da ljudi prepričam o smislu takšnih ukrepov. Ta najosnovnejša pravila argumentacije pa enostavno več ne držijo, saj vsebina očitno nikogar ne zanima. Namesto da bi te spodbijali s kontraargumenti, te preprosto utišajo s pokroviteljskim »no no, saj to so vse lepe ideje, ampak veš, da tega ljudje ne bodo nikoli sprejeli«. In seveda je vedno priloženo dokazno gradivo v obliki javnomnenjskih raziskav. »Vidiš, kar 99 % vprašanih nasprotuje tvojim idejam … nehaj sanjariti.« Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Žive meje

    Zakaj se ne morete zmenit?

    Beseda »socialist« danes nima pretirano seksi zvena. Kadar pomislimo na socialiste, si verjetno predstavljamo predvsem peščico razboritih aktivistov in nadobudnih politikov, ki se med seboj prepirajo glede interpretacije vsakega odstavka iz Marxovega Kapitala. S čim se lahko simpatizer proletarskih gibanj danes sploh pohvali? Kje je tista požrtvovalna vojska, ki razobesi rdečo zastavo nad opustošenim Berlinom? Kje so veličastna partijska srečanja, razkošne parade in delovne brigade, ki gradijo utopična mesta prihodnosti? Vsaj po medijskem poročanju sodeč se zdi, da se leve stranke in organizacije v prvi vrsti ukvarjajo same s sabo in se v nedogled prerekajo o strateških razkolih, ki jih laiki niti najmanj ne razumejo. O levici vemo le to, da so vsi skregani, da njeni najboljši umi preživijo večino časa v medsebojnih facebook obračunih in da namesto mogočne partije proizvaja trače in meme. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Žive meje

    Večni otroci

    Verjetno je bila vsaka generacija doslej prepričana, da so pripadniki vseh naslednjih generacij navadne mevže. Da so sodobni otroci razvajeni in da nimajo kreposti, potrebnih za življenje v »resničnem svetu«. Pogovori starejših o njihovih naslednikih so bili vedno polni anekdot o tem, kaj vse so pri njihovi starosti pretrpeli, kako so bili tepeni, koliko kilometrov so prehodili v šolo ali ob kateri nemogoči uri so morali zjutraj vstajati … in prav najbolj zajebane izkušnje naj bi bile tisto, kar je iz njih naredilo zrele odrasle osebe. Zato je od nekdaj veljalo tudi prepričanje, da je treba mlade utrditi, jih v slogu afriških plemenskih ritualov spraviti skozi nekakšno iniciacijo v odraslost. Če jih že ne moreš popolnoma prevzgojiti, jim lahko ob pomembnih prehodih skozi življenjska obdobja vsaj ponudiš majhen okus resničnega sveta (ta ima po navadi okus po brucomoru ali wc-školjkah), da domišljave otročaje postaviš na njihova mesta. Več

  • N'toko

    N'toko

    17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Žive meje

    Kako zmagajo norci

    Za nami je že nekaj tednov, ko povsod slišimo besedno zvezo »predsednik Trump«, a ta še vedno zveni kot nenaravna, težko izgovorljiva jezikovna napaka. Kot umetna tvorba, ki ne bi smela obstajati in ki jo vedno izgovorimo s tihim »WTF« na koncu jezika. Ne le, da se je je težko navaditi, ampak vsak dan zveni grše. Počasi namreč postaja jasno, da Trump ni le internetna fora, ampak je resno mislil s svojimi blaznimi predvolilnimi napovedmi in se jih kot zmagovalec tudi resno loteva. Da bi bilo vse skupaj še nekoliko grozljivejše, na svetu ne manjka podobnih TV-friendly fašistov, ki nestrpno čakajo na trenutek, ko bodo k svojim imenom prilepili naziv »predsednik«. In medtem ko poskušamo ugotoviti, kako, za vraga, smo se znašli v takšni norišnici, medtem ko ljudje v Ameriki in Evropi množično protestirajo, vse kaže, da predstavniki poražene strani iz izkušnje vlečejo točno napačne sklepe – tiste, s katerimi so bili poraženi že v prvo. Več

  • N'toko

    N'toko

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Žive meje

    Vzemte si jih k seb domov

    Če ste si kadarkoli v zadnjem letu drznili pred nepreverjeno družbo izreči kakšno besedo v podporo beguncev, se gotovo niste mogli izogniti nelagodju, jeznim komentarjem in zaskrbljenim vprašanjem, kakršna po navadi spremljajo to vročo temo. Nekatera so razumljiva in se je treba z njimi ukvarjati ter jim dajati politične odgovore (»Od česa bodo migranti živeli, ko pa še za nas ni služb?«, »Kako lahko živimo skupaj ljudje iz tako različnih kultur?«), druga trpijo za posledicami norih fake news mailov, ki si jih prepošiljajo naši starši in jih je treba miriti (»Begunci so velika muslimanska zarota proti Zahodu!«), tretji pa so ubesedeni fašizem in jih je treba brezkompromisno napadati (»rapefugees not welcome«). Med vsem muljem, skozi katerega se prebijamo v komentatorskem močvirju, pa je zrastla še posebej zanimiva fraza, ki se trdovratno zažira v debate o beguncih in s katero vas sogovorniki vedno znova poskušajo utišati. Ni važno, ali komentirate prizore prezeblih ljudi na mejah, se zgražate nad ukinjanjem človekovih pravic ali zbirate obleke za begunske otroke – vedno se bo našel kdo, ki bo vaše razmišljanje spodbijal z moralno besedno igro: »Si že kakšnega vzel k sebi domov? Ne? Potem pa utihni!« Več