MLADINA Trgovina
N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Žive meje

    Ideologija rock fotrov

    Končno se je zgodilo. Miha Šalehar je postal kolumnist Financ. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo pero prvega slovenskega »rokerja, fotra, moža, gorskega kolesarja« našlo prostor v časopisu podjetnikov, nepremičninarjev in delničarjev. Šalehar je bil vseskozi kolumnist za ljudi, ki zaslužijo dovolj, da bi najraje brali Finance, a so se zaradi svoje z levičarskimi subkulturami zaznamovane mladosti (»Če si odraščal v Ljubljani in si hodil na faks, pa na koncerte Majk, je bilo jasno, da si tudi bral Mladino in gledal Studio City«) težko poistovetili s kravatarji na naslovnicah. S svojim edgy humorjem je bil eden izmed tistih, ki je generaciji middle class rock fotrov omogočil odkrito zasmehovati javni sektor, študente, brezposelne, čefurje in druge parazite, ki se zažirajo v njihov davkoplačevalski denar, ne da bi pri tem izpadli kot desničarski pizduni. Več

  • N'toko

    N'toko

    14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Žive meje

    Vsi smo Tina

    Biografije športnikov so vedno dolgočasne. Pravzaprav je težko upravičiti obstoj žanra, znotraj katerega že vnaprej poznamo uvod, zaplet in zaključek vseh zgodb. Videli smo pomembne tekme naših športnih junakov, njihov preboj na svetovni vrh smo spremljali v živo, njihove zmagovite zaključke so nam ponovili iz vseh zornih kotov. Bilo je napeto in navdihujoče. Toda še preden ugasnejo luči nad igriščem, se pod žarometi začnejo zbirati drugorazredni komentatorji, avtorji in režiserji, ki kričijo: »Kdaj se bodo vsi Slovenci naučili razmišljati kot zmagovalci?!« S stadiona nas presedejo v šolsko klop in nam pridigajo o duhovnih krepostih, potrebnih za uspeh v družbi. »Vidiš, tako zgleda duh šampiona! Uči se od njega, pa boš morda kam prišel!« Naše junake spremenijo v poštirkane poslovneže, ki nam z naslovnic in ekranov podajajo generične nasvete o tem, kako naj živimo. Če so športni spektakli, v katerih se merijo vrhunski atleti, eden večjih užitkov, ki nam jih ponuja zabavna industrija, so filmi, knjige in članki o teh istih junakih ena sama dolgočasna vaja v propagandi. Športna biografija je žanr, ki ne bi smel obstajati. Več

  • N'toko

    N'toko

    20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Kaj si zares želimo?

    Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih. Več

  • N'toko

    11. 10. 2016  |  Družba

    V kraljestvu zasebne lastnine

    Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!« Več

  • N'toko

    N'toko

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

    Rogoviljenje

    Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem. Več

  • N'toko

    N'toko

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Žive meje  Za naročnike

    Tujci na trgu

    Razpravljanju o migracijah ni mogoče več slediti. Zdi se, kot da bi se kdo norčeval iz nas. Dve leti smo priča vladnemu strašenju pred migranti, ki si jih ne moremo privoščiti, ki bodo sesuli ekonomijo, izvotlili socialno državo in pokradli službe. Ravno smo se navadili njenega etnovarčevalnega programa, ko je vladni urad za makroekonomske analize in razvoj ponudil oceno, da slovensko gospodarstvo brez uvoza večjega števila tujih delavcev ne more več preživeti. Temu pritrjujejo zaposlovalne agencije, delodajalci in gospodarska zbornica, ki v en glas kličejo k povečanju števila delovnih dovoljenj za tujce in skrajšanju postopkov. Več

  • N'toko

    N'toko

    29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Žive meje

    Ali sem delavec?

    Če bi mi v tem trenutku kdo ponudil redno službo, je verjetno ne bi vzel. Hvala, ampak čisto dovolj dobro mi gre kot freelancer. Po 15 letih takšnega življenja si ne predstavljam, da bi moral nenadoma prenašati avtoriteto kakega živčnega šefa, se podrejati monotonemu urniku ali sprejemati kakršnekoli že ukaze. Navajen sem za denar delati part-time službe, ki jih lahko zapustim, kadarkoli mi paše, preostali čas pa namenjati svojim projektom. Ko se pogovarjam s prijatelji, ki so jih leta gledanja istih fac v istih pisarnah spremenila v zdolgočasene cinike, me prešine, da sam še vedno uživam v svojem delu in v njem celo vidim smisel. Popolnoma razumem, zakaj se toliko uslužbencev japonskih korporacij vrže skozi okno – ideja, da bodo do konca življenja tičali v istih dveh kubičnih metrih pisarniške celice, pač ubija. Dokler mi uspeva ohranjati glavo nad vodo, sem se pripravljen odpovedati delu svoje varnosti za svobodo, ki jo prinaša status prekarca. Več

  • N'toko

    N'toko

    15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Žive meje

    Kako ubiti delo

    Kaj bi počeli, če vam za preživetje ne bi bilo treba delati? Večina ljudi bi verjetno odgovorila: »Česa vse ne bi počel!« Ne le, da bi lahko končno odplačali položnice in šli mirno na dopust – ko izgine grožnja pomanjkanja, se odpre tudi možnost, da pustimo brezperspektivne službe in se lotimo bolj izpolnjujočih podvigov. Marsikdo bi napisal roman, odprl svoj lokal, se vpisal na študij, obiskal Kitajsko ali pa si vsaj dal duška na Playstationovi konzoli. Naši odnosi bi bili polnejši, tehnološke inovacije in umetnost pa bi doživele razcvet. V sekundi, ko delo osvobodimo pritiskov služenja denarja, se odpre neskončno polje možnosti, kaj vse bi lahko to delo ustvarjalo. In prav zato je toliko bolj moreče, da se debate o koncu mezdnega dela vedno znova stečejo v nejasno, abstraktno kratico »UTD«. Več

  • N'toko

    N'toko

    1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Žive meje

    Kje so roboti?

    Trendi manhattanska soseska Greenwich Village je posuta z generičnimi in dragimi lokali, ki so ves čas polni. Zaradi ženine službe je naneslo, da sva v enem izmed njih vsak dan preživela precej ur – čas, v katerem sva lahko dodobra spoznala vsakodnevno rutino delovne sile. Gledala sva, kako sta dopoldne pred stavbo parkirala dostavljavca Fred in Ramos ter z upognjenima hrbtoma pretovorila celo prikolico gajb po stopnicah v klet. Na vratih sta premraženi hostesi vabili goste na drink, na hodniku pa jih je pregledal jamajški varnostnik Jon. V notranjosti lokala je neutrudno švigala ekipa šankerjev in pospravljavcev miz, ponoči so se jim pridružili še glasbeniki in plesalke. Vsi, z menedžerjem vred, so po končanem šihtu leteli še v kako drugo službo. Med osebjem je bila tudi ekipa mladih oblikovalcev in programerjev, ki so sestankovali v pisarniških prostorih in se ves čas pogovarjali o aplikacijah. Tudi oni so prihajali naravnost iz drugih služb in ostajali budni s pomočjo velikih doz red bulla, iz njihovih pogovorov pa je vel en sam navdušeni optimizem. »Živimo v dobi neverjetnega tehnološkega napredka!« Medtem ko je čistilka brisala tla okoli njihove mize, so zatopljeno debatirali, kako se moramo prilagoditi razmeram, v katerih človeško delo več ne obstaja. Več

  • N'toko

    N'toko

    18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Žive meje

    Odkrijte Ljubljano!

    Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?« Več