MLADINA Trgovina

Katja Perat

  • Katja Perat  |  foto: Uroš Abram

    13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Kultura

    Boj se mesta ob končni železniški postaji

    »Matter je dvoživka. Je pritlehni brezsramni pop in vlažno zagrizeno podtalje. Je brcanje znanja in poljubno nametavanje nesmislov. Je zvok izpod kamniških gora in je abstraktna zmeda v oblakih. Je rap in ni Rap. Mrki flow,« piše v napovedniku dogodka, s katerim bodo kamniški raperji Matter svetu predstavili svoj prvenec, ki sliši na ime Amphibios. Več

  • Katja Perat

    3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Kultura

    Vnuki svojih dedov

    Kdor je odsedel svoje pri urah slovenskega jezika, se bo gotovo spomnil Jermana, kako v Cankarjevih Hlapcih razlaga o študiju protireformacije: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije,« pove. In nadaljuje: »Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Zgodba o protireformaciji je tiste vrste zgodba, h kakršnim se Slovenci radi vračamo, kot k tisti o liberalcih in klerikalcih in še najrajši k tisti o partizanih in domobrancih. Je tiste vrste zgodba, na podlagi katerih ljudje, ki imajo prav, dokazuje zmoto drugih. Zgodovinska epizoda, ki se vztrajno noče upokojiti in vznika na plano na najbolj nepričakovane načine kot na primer takrat, ko je Mojca Kucler Dolinar v nagovoru ob dnevu reformacije Slovencem sporočila, kaj vse in koliko dolgujejo Tomažu Hrenu. Po letih kolcanja je zdaj končno dobila pripadajoči spomenik. Več

  • Katja Perat

    13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Kultura

    Kako vohuniti za samim sabo

    Popkultura, ki je žanr vohunskega romana večinoma zobala iz rok Iana Fleminga in njegovega Jamesa Bonda, je Johna Le Carréja spoznala kot tistega poročevalca iz sveta hladne vojne, ki nikdar ni stavil na akcijo. Stavil je na človeškega duha. Več

  • Katja Perat

    23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Kultura

    Pregled leta: Naj knjige 2016

    Prijateljstvo je nova romantika. Toda prijateljstvo smo doslej spremljali v obliki »bromanca«, zdaj pa je končno čas za »hoemance«. Več

  • Katja Perat

    4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Knjiga

    Maratonec

    So literarni znanstveniki, ki vztrajajo, da je avtobiografija v svojem temelju globoko katoliški žanr, nekakšen podaljšani in razdelani odvod spovedi, ki je zaživel lastno življenje. Če boste v roke prijeli svežo Springsteenovo izpoved Born to run, se boste z njimi nemara prisiljeni strinjati. Bruce že na začetku pove: potomec irskih in italijanskih priseljencev tako rekoč ni imel možnosti, da bi se izognil dolgi roki katolicizma, in čeprav nikdar ni bil fant od fare, njenemu vplivu ni mogel ubežati. Zato ne preseneča, da je eno prevladujočih čustev, s katerimi obračunava v dobrih 500 strani dolgi izpovedi – krivda. Bruce Springsteen ve, da je bil od nekdaj kriv: kriv, ker se je z lažjo izmuznil Vietnamu, kriv, ker je obogatel, kriv, ker se je prepozno začel zavedati strahu pred bližino in je uničil dolgo vrsto ljubezenskih razmerij, ki bi lahko zaživela, pa niso. »Prihajam iz mesta, kjer je skoraj vse vsaj malo potvorjeno. Tudi jaz,« pove o sebi v uvodnih vzdihih knjige in doda, da je umetnik z malo začetnico, eden tistih, ki že vse življenje lažejo, da bi služili resnici. Prav ta talent, se zdi, je tisto, kar mu je hkrati prineslo slavo in milijone, ki so ga rešili socialnega dna, in sočasno izdatno prispevalo h globoki temi, ki je z leti zagospodarila nad njegovo možnostjo za srečo. »Z vsakim letom postaja cena za zavračanje obračuna s samim sabo vse višja in višja,« nas opomni. Prav ima. Leta je opazoval očeta, ki se nikdar ni odločil, da bi se spoprijel s svojimi demoni, kako izginja za zidom potlačene jeze, in na svoji koži je lahko izmeril škodo, ki jo je s tem povzročal bližnjim, ki jih ni zmogel obvarovati pred sabo. Zato je na neki točki sklenil, da te tradicije raje ne bi nasledil. Ali kot pravi: »Starše počastimo s tem, da najboljše, kar je v njih, prenesemo naprej, drugo pa odložimo. S tem, da se spoprimemo z demoni, ki so onesposobili njih in zdaj počivajo v nas, in jih udomačimo. Če imamo srečo, je to največ, na kar lahko upamo.« On, še doda, je to srečo imel. Več

  • Katja Perat

    7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Kultura

    Žena, mati, kraljica kriminalke

    Če boste kdaj srečali Gillian Flynn, se ji toplo zahvalite, ker je ameriški Srednji zahod portretirala tako detajlno, da vam ga nikdar ni bilo treba obiskati osebno. Če drugega ne, ste gotovo gledali Ni je več: triler, v katerem dih jemajoča princesa ledene psihopatologije z angelskim obrazom Rosamunde Pike ugrabi samo sebe, da bi uničila življenje nezvestemu, nepozornemu in neanimiranemu soprogu Benu Afflecu. Poleg scenaristične predloge zanj in romana, po katerem je nastala, je Gillian Flynn od leta 2006 narodila še Ostrino in Temino, par kriminalk, ki kot Ni je več pijeta iz neusahljivega vira toksičnih odnosov med soljudmi, vrženimi v dolgo ravnico Misurija. Več

  • Katja Perat

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Kultura

    Čudoviti lisjak

    Otroci do pravljičarjev pogosto gojijo nadvse upravičeno zamero: ker se do njih vedejo, kot bi pripadali drugi živalski vrsti. Taki, ki se ji v življenju ne more zgoditi nič hujšega od tega, da se jim sfiži priprava rojstnodnevne torte za prijatelja. Taki, ki jo zanimajo preproste, zlahka obvladljive reči in jih nevarnost spravlja v grozo. Da za otroke obstajajo drugačna pravila in predpisi, da otroci živijo posebno življenje s prilagojenim programom. Da so preprosti in je treba zato vse stvari, predvidene zanje, popreprostiti. Jih pomanjšati, jim zgladiti gube, odpraviti nesorazmerja. Zliti čeznje lavor rožnate glazure. Zelo živo se še spomnim svete jeze, s katero sem pred kakšnimi 20 leti spremljala nedeljski Živžav. Vsiljujočega se vprašanja, za koga me ti ljudje imajo. Mislijo, da sem neumna? Kajti, presenečenje: otroci umirajo. Umirajo jim bližnji. Ne bolezen, ne vojska, ne lakota zanje niso pripravile izjeme. In otroci to vedo. Otroci, skoraj bolj kot odrasli, vedo, da so odrasli. In pametni otroci so, skoraj bolj od inteligentnih odraslih, zelo prepričani o lastni pameti. Najbolj od vsega pa sovražijo, kadar jih ne jemljejo resno. Zato so otroci skoraj po pravilu ekstatični od sreče, ko prvič v življenju naletijo na Roalda Dahla. Več

  • Katja Perat

    22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

    Plonklistek za poletno branje 2016

    Saj vem, prekarno ste zaposleni in spet vam nihče ne bo privoščil dopusta, med katerim bi dejansko lahko karkoli prebrali. A dovolite si za trenutek sanjati: Dubrovnik, plaža dva metra od lokacij, na katerih so posneli ključne trenutke nadaljevanke Igra prestolov, lična poletna brisača, neproblematične kopalke, senčnik pod ustreznim kotom, mobitel izklopljen, hladilna torba polna, ob vas pa kup knjig. Ne gre? Sanjarjenje je tisto, kar nas ohranja pri življenju. To je navsezadnje ena velikih dodanih vrednosti literature. Da zagotavlja pobeg in jo lahko uporabimo za pribežališče, ni res? Zato si lahko v predahu med enim podplačanim delom in drugim vseeno predstavljate, da vas topel pesek greje v hrbet, medtem ko vas prijetno hladi veter s prostranega morja. In čisto zares sežete po kakšni knjigi. Tu je nekaj predlogov. Več

  • Katja Perat

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Družba

    Spomini na Simone de Beauvoir

    Letos mineva 40 let, odkar so v Parizu med slovesnostjo, ki se je je udeležilo približno pet tisoč ljudi, pokopali Simone de Beauvoir. »Ženske,« so na dan njene smrti razglasili v časopisu, »dolgujete ji vse.« Njej – avtorici prelomne feministične čitanke Drugi spol, avtorici in podpisnici Manifesta 343 (kurb), s katerim so Francozinje leta 1971 naredile usodni korak bližje pravici do splava, ki ga je Francija legalizirala tri leta kasneje, deveti ženski po vrsti, ki si je prislužila visokošolsko izobrazbo, dobitnici Goncourteve nagrade in avtorici sijajnega romana Mandarini, za katerega jo je prejela, urednici revije Les Temps modernes, posrednici pri vprašanju alžirske neodvisnosti – ženski, ki je za svoj največji dosežek razglasila razmerje s Sartrom. Več

  • Katja Perat

    3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Kultura

    Smrt romantične ljubezni

    Še vedno se zelo živo spomnim, kako je Irena Štaudohar v Sobotni prilogi Dela o nadaljevanki Punce Lene Dunham pisala z določeno rezerviranostjo. Ne, da fenomenu ni priznavala vrednosti ali teže, le nekaj v njej se je odločno uprlo načinu, na katerega so Punce prikazovale spolnost. Tisto vsakdanjo, h kateri so pripuščeni tudi ljudje z ne ravno idealnimi telesi, brez negližejev, v ne ravno zadostno pospravljenih stanovanjih. Saj je vse v redu, si je verjetno mislila, ampak koliko razočaranosti sveta človek še lahko prenese, ne da bi ob tem izgubil pamet ali vsaj možnost za srečo? Več