MLADINA Trgovina
dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Ekonomija  Za naročnike

    V tragediji skupnega

    Plačna politika in reforme trga dela ostajajo tudi v zadnjem letu Cerarjeve vlade nevralgična točka, politična histerija se širi na vse strani, racionalnih potez je malo. Trg dela in plačna politika sta že deset let problem, ki ga očitno ne zmore rešiti nobena vlada. V ozadju so strukturne spremembe, pa neenakost delitve med kapitalom in delom, tudi protikrizna ekonomika. Plače pomenijo hkrati strošek in potrošnjo, so del konkurenčnosti in socialne pravičnosti, določajo politično težo predvsem srednjega razreda. Pogajanja o odpravi plačnih anomalij, vlogi minimalne plače in načinov zaposlovanja so del večne politične igre med nosilci kapitala in dela. Vprašanje pa je preprosto. Kdo bo plačal zapitek te ekonomske krize, kdaj, komu in kako porazdeliti koristi višje rasti in izboljšanja gospodarskih razmer? Več

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Ekonomija  Za naročnike

    Zmaga tisti, ki umre zadnji

    Zapletom z brexitom ni videti konca. Predčasne britanske volitve so politično destabilizirale Veliko Britanijo (VB), EU sploh nima domišljenih izstopnih postopkov. Pogajalski kaos nevarno narašča. Nesposobnost in aroganca političnih elit na vseh straneh sta osupljivi in spominjata na dramatična obdobja pred in med obema svetovnima vojnama v Evropi. VB ni bila posebno priljubljena članica EU, toda nikoli problematična ali škodljiva kot nekatere vplivne sosede (Francija, Nemčija). Ohranila je evroskeptično držo, nasprotovala politični federalizaciji EU, rada se je sklicevala na svoj mednarodni položaj in odnose z ZDA. Trilema brexita pa je jasna. Ni mogoče hkrati ujeti političnih ambicij izstopa, ekonomskih prednosti EU in pravočasno končati pogajanj. Več

  • Na tankem ledu podnebnih sprememb

    Napoved ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma v začetku junija postaja simbolna podoba nove Trumpove politike. ZDA se javno odrekajo multilateralni svetovni ureditvi, ameriške interese postavljajo nad druge, oboroževanje je pomembnejše od ekologije. Trump s tem uresničuje del svoje volilne agende, vse bolj postaja simptom ekonomske privatizacije politike. Pariški podnebni sporazum velja za najvišji dosežek multilateralnega dogovarjanja v okviru ZN, dejansko pa je prazen politični akt, brez pravnih in ekonomskih vzvodov, z minimalnim ekološkim učinkom. Toda Trumpova alternativa ni rešitev za nobeno od njegovih dilem. Več

  • Učna ura Kemisa

    Ekološka katastrofa v vrhniškem Kemisu je razkrila troje dejstev. Slovenija kot država na ekološke nesreče ni pripravljena, sistematično jih podcenjuje, kriznega menedžmenta ne obvlada. Zato so nestrokovnost, birokratska togost in prelaganje odgovornosti temelj naših odzivov. Ključna zgodba ob ekoloških tragedijah je pošteno, hitro in kakovostno informiranje. Samo tako se lahko gradi potrebno zaupanje, ki zmanjša učinke tragedije skupnega. Kemis je slovenski Bhopal. Na srečo ni neposrednih žrtev, toda posredno bodo negativni vplivi toksinov še desetletja vplivali na rastline, živali in ljudi. Več

  • Obramba lastne ekonomske identitete

    Evropska komisija (EK) je v postopku evropskega semestra 2017 objavila priporočila glede proračunskih in reformnih ukrepov za svoje članice, tudi za Slovenijo. EU je v petem letu postopnega okrevanja, ki je zajelo vse članice, toda izboljšave so skromne, sistemske negotovosti so visoke. Slovenija ima nadpovprečno gospodarsko rast, toda še vedno spada v srednjo skupino držav s fiskalnimi tveganji. Fiskalna priporočila zato ostajajo enako zavezujoča, podobno standardni so nasveti glede strukturnih reform. Nič novega torej, verodostojnost njene ekonomske analize je že dolgo problematična, toda svojih receptov za vzdržno rast in reforme tudi Cerarjeva vlada nima. Želene makroekonomske spremembe ne rešujejo političnih zadreg, ne na ravni EU ne v Sloveniji. Več

  • Zadnji krog privatizacije NLB?

    Privatizacija NLB s svojo opotekajočo se zgodovino teče morda svoj zadnji krog, privatizacija v EU tudi. Obe imata goreče zagovornike in nasprotnike, obe sodita na področje politično-ekonomskih paradoksov. Razkrivata iracionalnosti političnega odločanja na račun ekonomskih tveganj in škod. V ospredju so stare dileme prodaje in večnih evropskih zavez, manj govorimo o pogojih prodaje in izkupičku, fiskalnih učinkih in drugih oportunitetnih stroških. Prodaja bank in podjetij je za zdaj ekonomsko bolj podobna razprodaji, hitenje je bolj politična kot ekonomska nuja. Privatizacija je preprosto najprej posel, ki predpostavlja določeno politiko. To pomeni, da vemo, kaj kdaj komu prodajamo, kako in po čem. In kajpada, zakaj. Več

  • Tihi zmagovalec

    Politični populizem je tihi zmagovalec evropskih volitev, kljub porazom Hoferja, Wildersa in Le Penove v zadnjih šestih mesecih, brexit in Trump lani potrjujeta njegov vzpon. Zahodni svet se utaplja v političnem kaosu, liberalna demokracija in tržna ureditev razpadata, vsake nove volitve ogrožajo projekt EU. Populizem je očitno odgovor na negotovost sodobne politične in ekonomske krize, tako z leve kot desne. Pomeni bolj družbeno patologijo kot zdravilo, odvisen je od politikov in manj od politik. Populistični prijemi so enako nevarni kot izpraznjena politika sredinske normale. Ksenofobni radikalizem in neoliberalni formalizem nimata odgovorov za ključne probleme sedanjega časa. Zato ni EU ob zmagah »pravih« nič bližje reševanju evra, schengenskih meja, prekarnosti dela in regulaciji kapitala. Več

  • Ključne čeri ostajajo

    Drugi krog francoskih predsedniških volitev očitno dokazuje novo politično normalo evropske demokracije. Namesto tradicionalne strankokracije politično usodo krojijo politična periferija in novinci, osrednja prelomnica delitve med Macronom in Le Penovo je odnos do EU. Oba prodajata »revolucijo« v notranji politiki, oba si navzven želita veliko in vplivno Francijo. Temeljna razlika je v temeljnem okviru sprememb, Macron jih vidi v okviru EU, Le Penova v frexitu. Toda politični sistem pete republike je zapleten, politični obrati in čudaške kohabitacije so tradicija in ne posebnost. Niti Macron niti Le Penova ne moreta zmagati na junijskih parlamentarnih volitvah, zato bo usoda Francije paradoksalno ohranila »sindrom Hollanda«, opotekajočega se velikega igralca v šibki EU. Več

  • Ekologija ali barbarstvo?

    Dan Zemlje, 22. april 2017, je minil tiše, kot bi smel in moral. Velja za najširše svetovno civilno gibanje, še vedno temelji na idealizmu, uporu in sejanju nove družbene zavesti od spodaj navzgor. Manj gre za institucionalizirano, politično organiziranje, za racionalizacijo družbenega radikalizma, v njem je več defetizma in defenzivnosti kot na začetku poti. Sedanja ekološka, socialna in ekonomska kriza so tri obličja naše ujetosti na planetu, posledica industrijskega modela razvoja sodobnega kapitalizma. Grozi nam civilizacijska kriza, kriznega menedžmenta pa nismo sposobni dojeti in še manj uresničiti. Več

  • Hamletovska generacija

    EU postaja ob svoji šestdesetletnici očitna žrtev lastnega uspeha. Njena institucionalna struktura in geografska širitev, število držav in prebivalstva so impozantni, njena nesposobnost spopadanja s krizami pa dramatična. Zapletlo se je na vozlišču njene poti, pri hkratni širitvi in poglabljanju unije, pri skupnem denarju in različnih nacionalnih politikah. Nenadoma so v ospredju vprašanja pravice izstopa in možnosti ugovora, imamo trk politične centralizacije EU in nacionalnih suverenosti članic. Očitno so zadrege posledica zlorabe ključnega načela subsidiarnosti, potrebujemo nekakšen nov Maastricht 2.0, toda zunaj sedanjih nemških zamisli. Izguba suverenosti članic je očitno končala v krizi identitete EU, ekonomska integracija ni pripeljala do politične harmonizacije. Esenca Evrope je različnost, zato demokratični primanjkljaj EU končuje v nedrjih nacionalne suverenosti. Več