MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    J Hus: Common Sense

    J Hus, prvo ime trenutno najbolj vročega in razmeroma novega londonskega glasbenega pojava, ki je podobo začel dobivati, ko so tamkajšnji raperji afriških korenin uvozili afrobeats ter ga križali z elementi grima in R ‘n’ B-ja, je nase opozoril pred dvema letoma. Zdaj, pri nedopolnjenih 21 letih, ima prvi singel Did You See z njegovega albumskega prvenca po dveh mesecih na YouTubu že 15 milijonov ogledov, to številko pa bo najbrž hitro dosegla še kakšna skladba. Ja, J Hus je mladostniške rime o odraščanju na ulici in sveže glasbene skovanke zapakiral v hitro všečen izraz, s katerim se na krilih vse večje priljubljenosti grima spogleduje tudi z ameriškim trgom. Izvrsten prvenec, ki morda napoveduje prevetritev mainstreamovskega dogajanja. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Sebastijan Iskra

    19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Nobene drame, le vrhunskost

    Nekoliko nenavadno je uvod recenzije koncerta začeti na koncu, a kaj drugega mi niti ne preostane. Ko je Depeche Mode, eden največjih pop bendov v zgodovini, ki se je po enajstih letih spet oglasil v Ljubljani, v povsem napolnjeni stožiški dvorani po skoraj dveh urah zaigral priredbo skladbe Heroes, enega največjih hitov lani preminule glasbene legende Davida Bowieja, je občinstvo obnemelo. Ob preprostem elektronskem ritmu, zadržani kitarsko sintovski liniji in subtilni interpretaciji pevca Dava Gahana je skladba namreč zasvetila v vsej svoji čarobnosti. Več

  • Goran Kompoš

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Juana Molina: Halo

    Že ko je argentinska kantavtorica Juana Molina, nekoč priljubljena igralka, na začetku novega tisočletja padla v takrat zelo popularen žanr folktronice, je bilo jasno, da je ne zanimajo smernice, ki jih je gojil denimo severnoameriški folkovski podmladek. In s to drugačnostjo ji je uspelo relevantnost ohraniti do danes. Čeprav formule tudi z novo, osmo ploščo ni bistveno spreminjala, z njo spet naredi viden korak naprej. Osnova resda ostajajo zazankane kitarske linije in manipulirani glas, ki si teme tokrat izposodi tudi iz argentinskih ljudskih mitov, ter subtilna elektronika. Toda z natančnim plastenjem in radovednim zvočnim raziskovanjem ji iz prepoznavnega izraza spet uspe ukrojiti vrhunsko, sicer precej čudaško, a hkrati očarljivo glasbeno indie pop avanturo. Več

  • Goran Kompoš

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Gorillaz: Humanz

    Po plošči The Fall iz leta 2010 je bilo videti, da je virtualna zasedba Gorillaz, ki sta jo konec devetdesetih let na noge postavila frontman britpop fenomena Blur Damon Albarn in stripar/animator Jamie Hewlett, dočakala konec. Hewlett ni bil zadovoljen z vse manjšo vlogo vizualnega dela projekta, Albarn pa je bil vse bolj vpet v druge glasbene pustolovščine. V naslednjih letih je napisal glasbo za muzikal in opero, posnel je solistični prvenec in povratniški album zasedbe Blur, vmes pa je na glasbene odprave v Mali in Kongo vozil še britanske producentske somišljenike. Kljub tem raznoterim izkušnjam je očitno začel pogrešati izrazno širok manevrski prostor, ki sta si ga odprla s Hewlettom, in konec aprila smo po sedmih letih dobili nov, peti album zasedbe Gorillaz. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Kot kakšna Lyncheva muza

    Kaj imajo skupnega eden najpronicljivejših sodobnih hrvaških kantavtorjev Denis Katanec, indie rockerji The Luyas ter ekscentrični pop hrupnež Cindy Lee? Razen tega, da so minuli ponedeljek vsi nastopili na Specialkinem mini festivalu v klubu Gromka v ljubljanski Metelkovi, na prvi pogled ne veliko. A ko pobrskamo po njihovih biografijah, se izkaže, da so The Luyas in Cindy Lee Kanadčani in da je dobršen del svojih skladb tam napisal tudi Katanec. Na koncertu pa je najbolj zbodlo v ušesa (in oči) to, da so vsi trije glasbeni posebneži. Sploh Cindy Lee, ki s svojo bizarno dragqueenovsko pojavnostjo ter strašljivo in hkrati očarljivo glasbo verjetno ne bi izstopal le v kakšnem filmu kultnega režiserja Davida Lyncha. Za nameček je v koncertnem pristopu sam približno enak genialnež kot Lynch v svetu filma. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Rok Zalokar, pianist in skladatelj

    Za portret smo se dogovarjali že lani, ko je s svojim Rok Zalokar triom na slovenski turneji predstavljal izid njihove druge plošče Vol. 2. Zaradi natrpanega urnika in zato, ker se je takoj po turneji vrnil v Rotterdam, kjer zaključuje študij klavirja, se nam namera ni izšla. Nova priložnost pa se je ponudila te dni, ob izidu dolgometražnega prvenca Fruitile zasedbe Kukushai, v kateri ustvarja skupaj s pevko Evo Poženel in južnokorejsko bobnarko Sun Mi Hong. Več

  • Goran Kompoš

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Plošča

    Ryuichi Sakamoto: async

    Legendarni japonski glasbenik Ryuichi Sakamoto je pred osmimi leti z zadnjim solističnim albumom ovekovečil spoj klasične in elektronske glasbe, ki ga je pred tem nekaj let izpopolnjeval z Alvom Notom. S slednjim sta pred dvema letoma posnela še odmeven soundtrack za Inarritujev film Povratnik (The Revenant), na to izkušnjo pa se je Sakamoto zdaj oprl z novim albumom. Resda se oddalji od cinematične estetike, toda z manipulacijo terenskih in klavirskih zvokov postane ločnica med elektroniko in akustiko manj jasna kot v preteklosti. Življenjska spoznanja, ki mu jih pri 65 letih ne manjka, mojstrsko ujame v resonanco zvokov, ne da bi se pri tem zapletal v newageovsko ezoteriko. Rezultat je presunljiv ambientalen album, ki Sakamotojevo radovednost pokaže v najlepši podobi. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Dogodki

    Uvidevni ekscentrik

    Ko doživiš dovolj takšnih in drugačnih glasbenih dogodkov, prej ali slej prideš do neizbežne ugotovitve: poslušalci (glasbeniki iz tega niso izvzeti) imamo radi preverjene vzorce. Pri tem niti ni pomembno, za kakšen žanr gre. Glasba ali pa sam način, na katerega jo performerji podajajo, ponavadi sledita neki familiarni logiki, kar na koncu pomeni predvidljivost. Obstajajo pa tudi izjeme. In nekaj teh smo v zadnjih dveh letih lahko doživeli v ljubljanskem Pritličju. Več

  • Goran Kompoš

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Kultura

    Temačni pop velikani: Depeche Mode

    Prve menda ne pozabiš nikoli. Moja prva je bila plošča 101 zasedbe Depeche Mode, že takrat enega najbolj priljubljenih sintpop bendov, o katerem pa, z izjemo tega, da sem po Ljubljani videval grafite »DM«, nisem vedel skoraj nič. Kupil sem jo pravzaprav po pomoti, potem ko sem na televizijskem kanalu MTV videl spot za skladbo Personal Jesus. Ker je bil singel objavljen šele nekaj mesecev pozneje na plošči Violator (1990), sem v trgovini preprosto nabavil do tedaj zadnjo izdano ploščo Depeche Mode, prepričan, da bo glasba na njej pač podobna komadu, ki me je prevzel. Kako sem se motil. Plošča 101 je bila namreč koncertni posnetek, na katerem so bili zbrani praktično vsi največji zasedbini hiti med letoma 1981 in 1987. Razočaranje po prvem poslušanju je bilo veliko. Zdelo se mi je, da gre za tipičen bend, ki nagovarja nekoliko starejše ljubljanske darkerje, sam pa sem požiral sveže MTV-jevske trende. Ker pa je bila to takrat moja edina plošča, sem jo nekaj časa vseeno poslušal vsak dan, na poti v šolo, in počasi mi je zlezla pod kožo. Ne sicer za dolgo. Že približno leto pozneje so se v mainstreamu in mojem predvajalniku znašli Nirvana, Massive Attack in plesna elektronska glasba, toda k Depeche Mode se kljub vsemu vračam ob izidu čisto vsake njegove nove plošče. Ne zaradi nostalgije, pač pa zato, ker je to eden redkih velikih (pop) bendov, ki mu ves čas uspeva ohranjati svežino. Že 37 let. Več

  • Goran Kompoš

    26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

    Clark: Death Peak

    Britanski producent, ki ga poznamo tudi z naših odrov, se po lanski avanturi s filmsko glasbo vrača z novo vrhunsko elektronsko ploščo. Ta ne skriva, da je njen avtor odraščal z glasbo Warpovih ekscentričnih veljakov iz devetdesetih let, toda hkrati z njo naredi še večji korak v smer povsem njemu lastnega, žanrsko neobremenjenega izraza. Gre za glasbo, polno nasprotij, prefinjenih, subtilnih zvočnih odtenkov in zvočne surovosti, ugajajočega, po novem tudi s (houserskim) vzorčenjem nadgrajenega zvočnega dizajna in preteče, apokaliptične temačnosti. Clark ponudi zahtevno, intenzivno in drzno vizijo sodobne (ob)plesne glasbe, s katero si utrjuje položaj med najpomembnejšimi elektronskimi kreativci. Več