MLADINA Trgovina

Erik Valenčič

  • Erik Valenčič  |  foto: Miha Mohorič

    4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Politika

    Zbogom, orožje?

    Od Erbila, moderne prestolnice iraškega Kurdistana, do razdejanega Mosula je približno 90 kilometrov. Cesta je razmeroma dobra – nobena vojska je ni uničila, saj nobeni to ne bi koristilo –, a kljub temu vožnja praviloma traja več ur in človek nima stoodstotnega zagotovila, da bo prispel na cilj. Tako je zaradi številnih nadzornih točk, ki so jih postavili pripadniki vojaških sil in najrazličnejših paravojaških enot. Nad njihovimi glavami, ki se v tem času kuhajo pri stalni temperaturi 50 stopinj Celzija, plapolajo zastave različnih barv in z različnimi simboli, od kurdskega orla do kalifa Alija, ki ga častijo šiiti. Nobenega ponosa ni v tem plapolanju, prej se zdi, da se zgolj ogibajo peklensko vročim sunkom vetra. Več

  • Erik Valenčič  |  foto: Uroš Abram

    21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Miha Mohorič, filmski ustvarjalec

    Poenostavljeno povedano je pripadnik ljudstva, ki ni zamejeno z nacionalnostjo, raso, religijo ali specifično ideologijo. To ni nikakršna skupnost, prej je to razpršena množica nomadov, svetovnih potepuhov, izučenih v različnih obrteh. To ljudstvo ne sprejme nikogar, vendar je odprto za vse. Zgolj od vsakega posameznika je odvisno, ali želi biti njegov član. V angleškem jeziku se njegovim pripadnikom pavšalno reče freelancers, po naše svobodnjaki oziroma svobodne duše. Velikokrat se jih drži stigma zanesenjakov, ki bežijo od stabilnega življenja, vendar ti ljudje zelo dobro razumejo sporočilo ameriške anarhistke Emme Goldman: »Ljudje imajo samo toliko svobode, kolikor imajo pameti, da si jo želijo, in poguma, da si jo vzamejo.« Mohorič sodi med tiste, ki so našli pot ven iz mišjega labirinta, ki je pravzaprav naša družba z vsemi svojimi zidovi, ovirami in bedno majhnimi nagradami. Več

  • Erik Valenčič

    22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Svet

    Lahko noč, Turčija, in čim manj nočnih mor

    Samo še fanfare mu manjkajo, da bi bili njegova aroganca in pompoznost dovršeno usklajeni, uglašeni in sploh popolni. Kako močan se te dni zdi sam sebi Tayyip Recep Erdogan, ko o tistih, ki jih je obtožil, da so vodje pučistov, razglaša: »Ljudje menijo, da je treba te teroriste ubiti. Zakaj bi jih leta in leta držal in hranil v zaporu?« V zrcalni podobi se najbrž vidi kot oče nacije in angel varuh, ko kriči v mikrofon: »Če zahtevate smrtno kazen, vam bo vaša vlada ugodila!« In kako nepremagljivega se mora počutiti, ko obkrožen z množico vedno glasnejših islamističnih fanatikov pred mošejami naznanja: »Ne bomo zapustili javnih trgov. To ni dogodek, ki bi trajal samo dvanajst ur!« Več

  • Erik Valenčič

    15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Svet

    Mohamed Ilyas, raziskovalec terorizma

    Mohamed Ilyas, Britanec pakistanskega rodu, je raziskovalec na oddelku za sociologijo, družbeno politiko in kriminologijo na Univerzi v Liverpoolu. Natanko deset let po najhujšem terorističnem napadu na ZDA je doktoriral na londonski univerzi Goldsmiths z disertacijo na temo džihada, islamske svete vojne, proti Zahodu. Velja za enega uglednejših britanskih raziskovalcev na področju globalnega terorizma, islamizma in zločinov iz sovraštva. Kmalu zatem, ko se je pred enajstimi leti, po bombnem napadu v Londonu, odločil preučevati islamski ekstremizem, je ugotovil, da preučevanje enega ne gre brez razumevanja drugega. Ekstremizmi hranijo ekstremizme, slednji spet hranijo prve … in tako po spirali navzdol. Več

  • Erik Valenčič

    12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Politika

    Glava v pesku

    Kurdi veljajo za ene najboljših borcev na Bližnjem vzhodu. To sem spoznal tudi sam decembra 2014, ko sem se vozil v dolgi koloni vojaških vozil in tovornjakov s človekoljubno pomočjo, namenjenih na goro Sindžar na skrajnem severovzhodu Iraka. Takrat je pešmerga, kurdska vojska, izvedla silovito ofenzivo na ozemlje samooklicane Islamske države in v nekaj dneh ji je uspelo prebiti obroč islamistov okoli gore, na kateri je stradalo več tisoč pripadnikov verske manjšine jezidov, ki so preživeli srhljive pokole. Če jim ne bi priskočile na pomoč najprej kurdske Ljudske obrambne enote (YPG) iz Sirije in nato še pešmerga, bi bil genocid popoln. V obeh državah so se Kurdi, sicer sunitski muslimani, izkazali za zaščitnike manjšin. To je eden od razlogov, zakaj jim zahodne države pomagajo z oborožitvijo in usposabljanjem. In Kurdi oboje res potrebujejo. Pri ofenzivi na Sindžar so bili bistveno slabše oboroženi kot islamisti, premoč v boju so jim zagotovile šele ameriške zračne sile. Več

  • Erik Valenčič

    29. 1. 2016  |  Mladina 4  |  Svet

    Odkrižani

    Asirske kristjane sem prvič srečal v Ankavi na severu Iraka decembra 2006; takrat sva s fotografom Matejem Leskovškom za Mladino poročala o razmerah v iraškem Kurdistanu. Za pomoč pri opravljanju dela sva najela lokalnega »fikserja«, to je prevajalca in vodnika. Njegovo ime mi je že davno ušlo iz spomina, ne bom pa pozabil pogovora ob prvem srečanju. »Ne, nisem Kurd, Asirec sem,« je dejal. Bil sem prepričan, da sem narobe slišal. »Aha, iz Sirije si?« sem vprašal in potihoma negodoval, kaj, za vraga, mi bo fikser iz Sirije v Iraku. Nasmehnil se je in me vljudno popravil: »Ne, ne, prijatelj moj. Od tu sem, ampak moji ljudje so Asirci.« Vrglo bi me na rit, če ne bi že sedel. »Čakaj malo … Asirci? Iz tistih časov kot … Feničani in Sumerci?« Pokimal je in potrpežljivo čakal na nove izbruhe neznanja. »Vau,« sem se lovil. »O vas sem se učil v osnovni šoli. Pa … čestitam, da ste preživeli do zdaj, mislim, glede na vse skupaj.« V njegovih očeh se je prikazala žalost, ki je takrat še nisem dobro razumel. Rekel je: »Da. Ampak ne vem, koliko časa bomo še obstali tukaj.« Več

  • Erik Valenčič

    20. 11. 2015  |  Mladina 47  |  Politika

    Med dvema ognjema

    Stara celina vse bolj občuti posledice vojn, ki so jih vodilne evropske sile pomagale začeti na Bližnjem vzhodu oziroma so jih začele v severni Afriki. Te se kažejo v več oblikah, med drugim v nepreglednih begunskih tokovih, v radikalizaciji pripadnikov evropskih muslimanskih manjšin in v zvezi s tem v krepitvi evropske skrajne desnice in v vse glasnejših pozivih k militarizaciji družbe. Reke krvi, ki jih je zahodna javnost zadnja leta z vse manjšim zanimanjem spremljala prek televizijskih zaslonov, so začele teči tudi v Evropi. In resna je grožnja, da bodo v prihodnjih letih narasle. Če bodo, bodo s seboj odplaknile osnovne človeške vrednote, kot so strpnost, odprtost, solidarnost in večkulturnost. Z njimi bo poniknilo tudi naše razumevanje svobodne družbe. To je resda zelo črn scenarij, vendar so razlogi za pesimizem konkretni. Več

  • Erik Valenčič

    30. 10. 2015  |  Mladina 44  |  Politika

    Pričevanja beguncev

    Vse, kar vidimo, so nepregledne množice ljudi. Kolone tisočih tu, polni zbirni centri tam. In zgodbe posameznikov? O njih voditelji in množični mediji ne govorijo. Številni begunci nam poskušajo povedati, kaj se je zgodilo njihovim družinam in domovom, vendar nimajo glasu in pogosto tudi nikogar, ki bi jih poslušal. Več

  • Erik Valenčič

    16. 10. 2015  |  Mladina 42  |  Svet

    Vsota vseh strahov

    Dvojni samomorilski napad na udeležence prokurdskega, mirovnega shoda v Ankari 10. oktobra, ki je zahteval 97 življenj (to trdijo turške oblasti) oziroma 128 (to zatrjuje prokurdska Ljudska demokratična stranka – HDP), je odprl številna neprijetna vprašanja. Vprašanja, ki jih je v Turčiji nevarno postavljati, saj spodkopavajo avtoriteto in integriteto predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. V državi, v kateri stroga cenzura riše medijsko podobo družbe ter sveta in v kateri je, denimo, za žaljenje predsednika predvidena kazen do pet let zapora, je o marsičem bolje molčati. A pok bomb je presekal tišino. Dan po najhujšem terorističnem napadu v zgodovini Turčije se je na ulice Ankare kljubovalno odpravilo na tisoče ljudi, ki so z glasnimi vzkliki Erdoğana označili za morilca in lažnivca. Vzrok za jezo je bila tudi javna špekulacija premiera Ahmeta Davutoğluja, da lahko za napadom stojijo celo levičarji ali Kurdska delavska stranka (PKK), češ, napadli so sami sebe. Šele kasneje so oblasti oznanile, da je glavna osumljenka Islamska država. Več

  • Erik Valenčič

    9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Svet

    Vse fronte vodijo v Sirijo

    Rusko posredovanje v Siriji je pri zahodnih voditeljih in glavnih predstavnikih Nata spodbudilo ostre odzive, skoraj šok, toda, roko na srce, bilo je pričakovano, z njim pa namerava predsednik Vladimir Putin doseči troje. Kot glavni razlog se v zahodnih medijih navaja, da z bombardiranjem upornikov rešuje sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Toda ne gre za Al Asada osebno, v Moskvi so že večkrat namignili, da si prihodnost Sirije predstavljajo tudi brez njega. Rusija želi zavarovati vojaško-politični režim, ki ga je Asad kvečjemu podedoval od očeta Hafeza, in s tem svoje dolgoletne interese ne le v tej državi, ampak tudi v širši regiji. V zvezi s Sirijo se omenja še morsko oporišče Tartus, ki pa vendarle nima večjega strateškega pomena (za začetek je premajhno, da bi sprejelo letalonosilko), razen da je edino rusko vojaško pristanišče v Sredozemskem morju in Moskva se mu seveda ne namerava odpovedati. Več