Grega Repovž

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Uvodnik

Uvodnik / Kaj je obljubila Ursula von der Leyen?

Žal je tako, da so tudi najhujše katastrofe, kot so na primer poplave, ki so pretekli teden prizadele Slovenijo, zelo hitro včerajšnja novica. Vlada je zato imela zelo malo časa, da uporabi psihološki učinek katastrofe pred evropsko komisijo in čim hitreje izpogaja čim večji del nepovratne pomoči in drugih finančnih instrumentov, s katerimi razpolaga in o njih avtonomno odloča evropska komisija. Zato smo že v soboto upali, da predsednika vlade Roberta Goloba ne bomo veliko videli na poplavljenih območjih, da se torej v tistem trenutku ukvarja s svojo bistveno nalogo: kako priti do čim več nepovratnih in drugih sredstev, ki jih ima za takšne primere na voljo evropska komisija. In priznati je treba, da je to igro odigral zelo spretno, vključno s tem, da je povabil predsednico evropske komisije v epicenter katastrofe, torej v Črno na Koroškem. Pač, to je vabilo, ki ga noben visok politik ne more zavrniti. Preprosto se ne spodobi. Golob je predsednici komisije s tem odvzel manevrski prostor, ki ga ima v lastni pisarni vsak uradnik – da torej birokratsko zgolj navaja pravila in govori o omejitvah, ki jih ne more preseči. Na kraju samem, ko okoli njega hodijo dejansko prizadeti ljudje, si tega ne more in ne sme privoščiti.

Dan potem

Še nikoli ni bilo toliko ljudi v Sloveniji tako podrobno seznanjenih s posledicami divjanja narave kot avgusta 2023. Danes, v dobi družbenih omrežij, so posnetki in fotografije posledic podnebnih sprememb dosegli malodane vsakega. Kaj se je dogajalo in kje, vedo danes tudi otroci in mladostniki, ki sicer bolj poredko zaidejo na medijske strani, televizijski dnevnik pa ni njihova najljubša oddaja. TikTok, Instagram, Facebook – vsa omrežja so bila v preteklih dneh polna posnetkov in fotografij razdejanja v Savinjski dolini, na Koroškem, v Medvodah, Prekmurju, Kamniku ... Marsikdo od mlajših je prvič slišal imena nekaterih krajev, marsikdo od starejših pa jih je prvič videl – sicer ne v njihovi najboljši podobi. A ne samo to: danes tudi že malodane vsi razumni sleherniki, tudi tisti, ki so ob omembi podnebnih sprememb še pred časom raje zamahnili z roko, razumejo in vedo, zakaj se to dogaja, vedo tudi, da se značilnosti podnebja bliskovito spreminjajo, da se z vremenom, ki je bilo v svoji pregovorni neprevidljivosti vedno predvidljivo, danes nekaj res velikega dogaja. In seveda: da to, kar se dogaja, nikakor ni dobro.

Darja Matjašec / »Naši študenti so vrhunsko opremljeni z znanjem, a jih produciramo za tujino«

Darja Matjašec je krajinska arhitektka, predavateljica na Oddelku za krajinsko arhitekturo ljubljanske Biotehniške fakultete. Sodeluje v vrsti projektov in raziskav, ki nastajajo v prostoru in kjer se trudi v zakrnele gradbeno-arhitekturne rešitve vključiti krajinsko-arhitekturne rešitve, ki bi morale biti danes, ob podnebnem zaostrovanju, prednostne.

Jernej Stritih / »Najslabše bi bilo spet vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred poplavami«

O poplavah smo govorili z mednarodno priznanim okoljevarstvenim strokovnjakom Jernejem Stritihom, izjemnim poznavalcem okoljevarstvenih in naravovarstvenih politik. Te je v devetdesetih letih in kasneje tudi soustvarjal.

TV komentar / V živo iz poplavljene Slovenije

Nobenega dvoma ni, iskrenost je pri tem potrebna, da so izredni dogodki, kot so katastrofalne poplave, poseben trenutek za novinarsko skupnost. Grobo rečeno, trenutek, ki se ga nekako novinarji razveselijo, saj lahko pokažejo širše razsežnosti svojega poklica, svojo družbeno relevantnost in prisotnost. Ne samo zato, ker se novinarji, snemalci in fotografi vedno in med prvimi že nekako prebijejo na kraj dogajanja, kar je seveda poseben adrenalin, ki tudi sicer poganja ta poklic, ampak ker takrat pridejo v stik s sleherniki, novinarstvo je v tistem trenutku res poklic za ljudi in od ljudi, novinarska togost popusti, nenadoma je to skupnost, ki ima enake cilje – pomagati, pomagati skupnosti z informacijami, pomagati odločevalcem in ljudem. In ljudje jih tudi tako dojemajo. In seveda imajo prav: ko se neki kraj pojavi na televiziji, v novicah tiskanih medijev ali radijskem poročanju, s tem dobi pogosto tudi pozornost tistih, ki lahko in morajo pomagati. A ne gre le za to: novinarsko poročanje tudi vse, ki niso vpleteni vanj, ki jih torej nesreča ni doletela, angažira, da se priključijo in pomagajo, eni z nakazili, drugi pa tudi z lastnimi rokami ali kakšno drugo obliko pomoči.

Nenaravni lov v naravnem okolju

V Sloveniji je bil 23. februarja 2021 potrjen prvi primer okužbe z južnoafriškim sevom novega koronavirusa, na podlagi tega pa je tedanja vlada odredila ponovno popolno desetdnevno zaprtje države ter prepovedala vstop vanjo in celo izstop iz nje. Omenjeno različico koronavirusa je prinesel nevrokirurg Matjaž Voršič, ko se je vrnil z lovskega safarija v Namibiji. Kritik in zgražanja zdravnik ni bil deležen le zaradi neodgovorne poti na epidemiološko tvegano območje, pač pa tudi zaradi namena potovanja – lova na eksotične živali, ki dandanes vedno bolj velja za zavržno obliko razvedrila. V čem je lov na medvede, volkove, jelene in divje prašiče v Sloveniji tako drugačen od lova na krokodile, antilope in velike mačke v Afriki, da je družbeno povsem sprejemljiv?

Več žensk na vodstvenih položajih

Čeprav statistični podatki o izobraženosti in stopnji zaposlenosti žensk in moških že nekaj desetletij pričajo, da so ženske dosegle in ponekod tudi že presegle moške, je slika precej drugačna, ko pogledamo podatke o vodstvenih položajih. Naj bo to javna sfera, gospodarstvo, kultura, izobraževanje ali šport – žensk je na vodstvenih položajih tako rekoč povsod neprimerno manj kot moških. Po podatkih Slovenskega državnega holdinga (SDH) je konec julija delež žensk v organih nadzora družb s kapitalsko naložbo države znašal 26,9 odstotka, v organih vodenja pa 26,6 odstotka. Čeprav je bilo za zagotavljanje večje spolne uravnoteženosti v gospodarstvu storjenih že precej korakov, večjega napredka na tem področju ni zaznati.

Minister, ki je dobil nogo

»S tem, ko mi je predsednik vlade 7. julija po petminutnem razgovoru ponudil v podpis odstopno izjavo, katere sam nisem napisal, a sem jo podpisal, sem potreboval nekaj časa, da sem v celoti razmislil o vsem dogajanju. Hkrati sem si moral urediti zaposlitev in socialno varnost. Verjamem, da lahko to razumete,« je te dni državni volilni komisiji (DVK) pisal Danijel Bešič Loredan.

Slovo Andreja Graha Whatmougha?

Kalvarija na javni radioteleviziji, ki jo je zakuhala prejšnja vlada, se počasi, a vztrajno približuje koncu. Svetu RTV Slovenija je prejšnji teden le uspelo odstaviti v. d. generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha, za katerega je delovno in socialno sodišče že ugotovilo, da na položaj ni bil nezakonito imenovan zgolj prvič, ampak tudi drugič. Na mestu v. d. generalnega direktorja ga je nadomestil Zvezdan Martič, ki je bil 13. julija izvoljen za predsednika nove uprave RTV Slovenija.

Bo kulturna dediščina čez nekaj let dobesedno splavala po vodi?

Vremenske ujme, ki so opustošile večji del Slovenije, niso prizanesle kulturnim ustanovam in kulturni dediščini po državi. Na ministrstvu za kulturo ocene škode še nimajo – vendar bo ta zagotovo precejšnja. V Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije škodo na enotah kulturne dediščine še evidentirajo. Poudarjajo, da se škoda, ki je posledica poplav, pokaže z odlogom, lahko tudi enoletnim. Realnejšo predstavo o poškodbah bi tako lahko dobili šele po prvi zimski zmrzali.

Poznamo svoje pravice?

Zakonodaja, slovenska morda še posebej, je zbirka pravnih pravil, ki jih zaradi številnosti zakonov ter zakonskih sprememb ni mogoče v celoti poznati, kaj šele razumeti. To velja tudi za zelo ozko področje najosnovnejših človekovih pravic – tistih, ki se nanašajo na vsakdanje življenje, zaradi česar pogosto ne bi škodilo, če bi jih poznali malo bolje. Temu je namenjen Vodnik po človekovih pravicah, katerega osnovni namen je poljudno, vsakomur razumljivo predstaviti posamezno pravno področje in posamezne pravice.

Vlado Miheljak

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Dva leva

Komentar / Semper apertus

Pahor išče svoj prostor pod soncem po odhodu iz predsedniške palače ... Zato se odpravlja v akademske kroge. In to takoj za predstojnika katedre oziroma stolice, kot zveni lepše slovensko. Za kaj že? Pač, za različne slovenske zadeve. So pa naknadno z Nove univerze pojasnili presenečeni javnosti, da bo ta katedra oziroma stolica manj formalno akademska, ampak nekako bolj fleksibilna, mehka. Mehka stolica? Morda bi se zato k novi stolici Nove univerze podal akademski moto: Semper apertus!* No, da gre Pahor skozi hude preizkušnje in identitetne težave, potem ko je po desetih letih zapustil predsedniško palačo, je evidentno. Pred dnevi, ko je Slovenija doživela kataklizmo, dobesedno razpadala in se utapljala v vodnih ujmah, je popolnoma neempatično na svojem Instagramu objavljal sliko neke mačke in ob tem pleteničil neslanosti. Češ, se še spomnite: to je tista muca Muca iz lanskega leta (!?), O, seveda se spomnimo, kako se ne bi. Najprej in najbolj so se spomnili in prepošiljali objavo oni, ki so ostali brez strehe nad glavo in preživeli noč v dežju ali v najboljšem primeru v telovadnicah. Res razkošni ekshibicionizem patološkega narcisa! In to je pač treba povedati na glas.

Naj Ferdinand ostane

Ekipa priljubljenega bara Ferdinand, ki od začetka lanskega poletja deluje na Gornjem trgu 25, tik ob poti na ljubljanski grad, je na družabnih omrežjih delila peticijo »Naj Ferdi ostane«. »Vaš in naš Ferdinand je postal tarča napadov nekaj oseb iz soseske, ki pripravljajo peticijo, zbirajo podpise z namenom, da se Ferdi zapre oz. da se nam skrajša obratovalni čas, kar pa ima v bistvu enak učinek,« je zapisala.

Barbenheimer / Žaga na patrulji

K vesoljnemu uspehu filmov Barbie in Oppenheimer, absolutnih hitov letošnjega poletja – prvi je po svetu zaslužil že dobrih 800 milijonov ameriških dolarjev, drugi skoraj 500 milijonov –, je med drugim precej prispevala nenavadna dvojna trženjska kampanja, temelječa na moči spletnih memov.

Tožijo in prosijo hkrati

V ponedeljek, ko smo začeli ugotavljati, kako hude so posledice poplav, in so tudi iz Gospodarske zbornice Slovenije državo zaradi izjemne škode v podjetjih pozvali h konkretni pomoči, so iz kabineta zbornice pisali v Bruselj.

dr. Bogomir Kovač

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Ekonomija

Komentar / Na skupni ladji

Demonstrativni izstop delodajalcev iz Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) je v podalpski deželi že večkrat preizkušen politični dramolet. Pet delodajalskih organizacij se čuti odrinjene in neenakovredne, skrbita jih nenehno povečevanje finančnih obremenitev in znižanje konkurenčnosti. Sindikati so nezadovoljni pri drugih rečeh in prav tako grozijo s prekinitvijo pogajanj, proceduralni argumenti pa so podobni. Najbolj dialoška vlada doslej ima po letu dni presenetljivo vse več težav s političnim dialogom, pa z vsebino zakonov in njihovimi finančnimi učinki. Očitno imajo vsi trije deležniki probleme z lastno družbeno odgovornostjo, razumevanjem države in trga, javnega in zasebnega. Kaj je torej narobe, zakaj pri enih in drugih prevladujejo sektaški interesi in problematične odločitve? Naša javno-zasebna partnerstva so zato zajedavska in ne simbiotična, denar pa se troši neučinkovito na obeh straneh. Od tod tudi večna fiskalna kriza države in prenizka konkurenčnost. Če država prevzema nase zasebna tveganja, mora biznis sprejeti kolektivno naravo socialne države. Zasebni pohlep je tu lahko zgolj socialni naklep. Preprosto, kot »srbski pasulj«!

Janko Lorenci

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Kolumna

Komentar / In čez leto?

Dežuje, naproti mi po robu ceste prihaja ženska z otrokom. Deček je smešno majhen, a pogumno korači po nizki, zanj visoki travi in čeblja. Kaj bo počel, ko bo velik, pomislim.

Heni Erceg

11. 8. 2023  |  Mladina 32  |  Hrvaška

Komentar / Koliko gnusobe?

Vse bi bilo laže, če ne bi bilo fotoaparatov in kamer. Tako pa je bilo nekaj fotografij spet zgovornejših od besed, razkrile so, kakšne politične predstave uprizarjajo vsako poletje, da z njimi častijo vojno, moške frustracije in lažne zgodovinske dogodke. Tako je eden od televizijskih posnetkov izredno nazorno prikazal osebnost hrvaškega predsednika, ki je iz svoje letne rezidence na Hvaru – znanega brloga komunističnega veljaka Vladimirja Bakarića – prišel na proslavo v čast največjih zgodovinskih bitk Hrvatov. Znašel se je na ulici »kraljevega mesta« Knina, kjer je lilo kot iz škafa in kjer so že osemindvajsetič počastili spomin na akcijo Nevihta oziroma etnično čiščenje Srbov, živečih na Hrvaškem, izpeljano leta 1995. Skupaj s pribočniki je hodil po mestu, imeli pa so en sam dežnik. Bočil se je nad predsednikovo glavo, za katero skrbi tisti paž, ki se spotika zadaj, predsedniku države za petami, da bi zaščitil prvega med Hrvati, ki očitno, čeprav ima proste roke, ne more sam držati jebenega dežnika.