Vesna Teržan
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Družba
Že od druge polovice devetdesetih let Kitajska doživlja silovito gospodarsko rast. V teh 25 letih se je obseg kitajskega gospodarstva vsakih osem let podvojil in zdaj je drugo največje gospodarstvo za ameriškim, morda pa celo že prvo. Kitajska ima več kot 1,4 milijarde prebivalcev, ki živijo na velikanskem ozemlju 9,6 milijona kvadratnih kilometrov. In kot pravijo kitajski voditelji, je njihovo ljudstvo marljivo, ubogljivo in pogumno. Hkrati med vrsticami preberemo, da svojo delovno silo ponujajo svetu za mizerne mezde, to pa velike svetovne korporacije s pridom izrabljajo. Svet in Evropa sta zaradi pohlepa postala odvisna od Kitajske in tamkajšnje delovne sile in prav to se je silovito pokazalo v prvi polovici letošnjega leta. Predvsem pa je Kitajska finančno močna, po podatkih IMF je po kupni moči že leta 2014 prehitela ZDA. Moč je rasla postopoma, na primer že v prvih mesecih leta 2006 je vrednost naložb v gradbeništvo znašala 984 milijonov evrov, od takrat se le še povečuje. Povod za še večji razmah gradnje in vlaganja kapitala v »veliko« arhitekturo pa so bile olimpijske igre leta 2008 v Pekingu. Velike naložbe in to, da je na natečajih za ključne stavbe, namenjene pekinški olimpijadi, zmagalo kar nekaj pomembnih mednarodnih arhitekturnih birojev in slavnih arhitektov, so Kitajci šteli za »odpiranje v svet«, četudi so vsi morali imeti logistično in administrativno podporo domačih, kitajskih projektantskih birojev.
-
8. 5. 2020 | Mladina 19 | Kultura
»Danes zvečer ob 19h bi morala biti otvoritev moje razstave Zunaj kroga/Fuori dal cerchio v galeriji Monfort v Portorožu, a je zaradi znanih razlogov ne bo. Tudi sicer te razstave ni, če ni gledalcev. Kot bi rekel Duchamp – gledalci so tisti, ki naredijo sliko. Umetnina nikoli ni dokončna, zaključena, ampak je oblika aktivnosti, ki jo ustvari projekcija, ustvari jo gledalčev pogled,« je 20. marca letos s kančkom grenkobe in z žalostjo na profilu na Facebooku zapisala Zora Stančič. S sodelavci je razstavo pripravljala več kot leto, a tik pred uradnim odprtjem je slovenske meje preskočil novi koronavirus in vsega je bilo konec. Pa vendar, tako ostri ukrepi, kot je bilo popolno zaprtje vseh kulturnih ustanov, ne bi bili potrebni, saj bi podobno, kot je pretekla dva meseca potekal obisk trgovin z živili, lahko potekal tudi obisk galerij in muzejev. Toda pustimo to, prišel je čas, ko bodo galerije in muzeji ponovno odprti, in končno bomo lahko v živo videli tudi Zorin projekt. Zares je nekaj posebnega, kako poseben je, smo videli s posnetkov, ki jih je objavila na profilu na Facebooku. Več kot 700 ogledov je bilo doslej in projekt je dobil prav toliko všečkov in srčkov. Vendar nekajminutni filmček pač ne more nadomestiti gledalčeve fizične prisotnosti na razstavi.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Družba
Kaj delamo narobe zadnjih 150 let?
Preden smo dokončno vstopili v krasni novi svet neoliberalizma, smo še imeli zanimive zamisli in vizije. V osemdesetih letih smo še vedeli, kako ravnati s prostorom in kakšna naj bi bila urbanizem in arhitektura, kakšno infrastrukturo potrebujemo in kaj pomeni varovanje naravnega okolja. »Na začetku devetdesetih let smo na Fakulteti za arhitekturo pripravili okroglo mizo na temo Razvoj Slovenije – kako in v katero smer. Takrat se je razmišljalo, da bi bilo idealno razvijati Slovenijo po načelu velikega mesta, in to v skladu s konceptom mesta parka. Kar se infrastrukture tiče, je bil ključni poudarek na železnici in ne na avtocestah.
-
Na prvi pogled se zdi vse tako preprosto – Helena opazuje svet okoli sebe, ga ponotranji, se poglobi v podobe, ki jo obkrožajo ali pa krožijo po internetu, ter iz njih začne luščiti občutja. S svojimi ustvarjalnimi postopki jih predela, prekadrira, na neki način presnovi, da nastane mentalni kolaž z močnim likovnim učinkom, ki gledalca osupne in hkrati navduši. Helenin svet je imaginaren, četudi ga polnijo realne podobe iz revij, časopisov in svetovnega spleta. Postavi jih v svoje »so-podobje«, v svojstven likovni kontekst. Grafike in barvne risbe gradi z osrednjo figuro, ki jo umešča v prostor, nasičen s predmeti, rastlinami, živalmi in ljudmi. Podobe, ki so pravzaprav vsem dostopne, ona nadgradi in jim da čustveni naboj. »Nekje blizu sta prostor in čas, ki sta nam znana, a ju kljub temu ne moremo nedvoumno in natančno opredeliti, saj izhajata iz neke vrste fantastične fragmentarne brezčasnosti, v kateri se nam prepoznavne podobe največkrat poljubno in brez pravega razloga sestavljajo v nove časovne in prostorske dimenzije,« je o vzdušju na podobah Helene Tahir (letnik 1992) zapisal Božidar Zrinski, kustos razstave v MGLC. Helenine podobe galerijsko publiko očarajo iz več zornih kotov. Prvi je vsebinski in družbeno angažiran, drugi je formalni, tretji pa je tehnična odličnost ter obvladovanje metjeja, bodisi risbe ali grafike. Helena prepriča z znanjem in veščino, podobe natančno izriše, ustvari kompozicije, ki jih prenese na linolej, izreže matrico in jo natisne s pritiski žlice. V bistvu naredi več matric, jih kombinira, dotiskuje eno ob drugo v različnih barvah. Je mojstrica v tisku večbarvnih grafik. Veščino in teoretsko znanje je pridobila na ALUO v Ljubljani in pri opazovanju očeta Hamida Tahirja, izvrstnega iraškega umetnika, ki je v sedemdesetih, ko je prišel študirat v Slovenijo, tukaj tudi ostal.
-
V februarskem jutru, ko so se meglice zagrizle v drevorede in aleje versajskih vrtov in jih spremenile v brezčasne sublimne prostore, se je v jutranji tišini oglašalo komaj slišno šklocanje fotoaparata. Profesorica krajinske arhitekture dr. Ana Kučan se je navsezgodaj, še preden so njeni študenti začeli opravljati študijsko prakso v Versajski visoki šoli za krajinsko arhitekturo, odpravila na sprehod. Na srečo je imela v torbi fotoaparat. Kajti megla, ki je neskončnost te veličastne umetnine baročnega vrtnarja Andréja Le Nôtra zavila v sivo kopreno, je le še stopnjevala impresijo skrivnostne čarobnosti kraljevih vrtov in hkrati klicala po tem, da se ta ovekoveči s fotoaparatom. Tako so tistega jutra nastale osupljive fotografije, ki so v arhivu Kučanove prav neučakano ždele in čakale na javno predstavitev. Prvič smo jih videli kot slikovno opremo knjige Portret srečnega človeka – André Le Nôtre avtorja Erika Orsenne, ki jo je leta 2016 izdala Založba *cf v prevodu Zoje Skušek. Knjiga opisuje življenje Andréja Le Nôtra in njegovo ustvarjalnost. Le Nôtre in sodelavci so oblikovali kar nekaj francoskih grajskih vrtov, vrhunsko vrtno umetnost pa je ustvaril v Versaillesu za Sončnega kralja, Ludvika XIV. Le Nôtre je bil izurjen vrtnar, odličen poznavalec botanike, inženirskih in arhitekturnih znanj, matematike, optike in Evklidove geometrije; bil je na tekočem z dosežki znanosti in tehnike svojega časa. Aleje v vrtovih in parkih je širil, da bi pretental učinek perspektive, uporabil terase, mamil pogled, zavajal, menjal perspektive, z drevoredi ritmiziral pogled, dal vodnim površinam vlogo zrcal, da bi odsevale luno, sonce, oblake in drevje. »Se vam zdi, da je glavna aleja zmeraj enako široka?« je vprašal. »Zmota. Polagoma se širi, da bi popravila učinek perspektive in ne bi ožila obzorja …« je odgovoril. Kot je zapisal Orsenna, sta se v Le Nôtrovih vrtovih geometrija in geografija ves čas pogajali. Vse to je bilo pomembno za študente krajinske arhitekture, ki jih je Kučanova pripeljala v Versailles.
-
13. 12. 2019 | Mladina 50 | Družba
Udarec kladiva ob žareče železo je osnovni gibalni element, zaporedje udarcev pa kovaški ustvarjalni postopek, ki temelji na ritmu. Usklajeno ritmično delovanje celotnega telesa je pogoj za učinkovito delo. Dandanes le redke še zanima kovaški poklic, kaj šele, da bi se lotili fizično napornih, tehnološko ne prav preprostih in hkrati odgovornih, natančnih delovnih postopkov. Lucia Žitnik, Enis Avdičaušević in Andrej Naterer so se preskusili v kovaštvu. Imajo vsak svoj poklic, v katerem uživajo in so uspešni, a pri vsem tem jim je nekaj manjkalo. Prav to »nekaj« so našli v kovaštvu, ki so ga vzeli za svoj drugi poklic. Danes je zanje kovanje več kot le ljubiteljska dejavnost, konjiček.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Kultura
Umetniki so si nadeli lisičje perike, čez hrbet vrgli očitke, da spominjajo na Leningrajske kavboje, in si izmerili srčni utrip. Vsi trije so Abrahamova leta že presegli, a srčni utrip je ostal mladosten in tudi lisjakov pogled oster. Leta so jih utrdila, jim dala žlahtno modrost, da bi z njo okužili tudi četrtega, najmlajšega člana, ki se je tokrat pridružil trojici divjih v srcu. A najprej so bili trije. Prva razstava z naslovom Divji v srcu se je zgodila v prejšnjem stoletju, natančneje leta 1998, ko je galerija Equrna predstavila trojico slikarjev – Aleksija Kobala, Jurija Kalana in Silvestra Plotajsa Sicoja. Takrat so bili na začetku svoje kariere, polni elana in načrtov za prihodnost. A kaj ko so v svojem mladostnem zaletu naleteli na čuden odnos dela stroke – in niso bili edini! Marsikateri izmed zanimivih slikarjev, kiparjev, grafikov, videastov, fotografov, skratka umetnikov širšega polja vizualne umetnosti takrat ni bil vključen v nacionalne preglede sodobne vizualne umetnosti. Pač zato, ker je slovenski likovni establišment njihova dela (slike, kipe, grafike ...) razumel kot preživeto obliko, ob tem pa razstavljal le ozek odsek vizualne umetnosti. Povod za prvo razstavo Divji v srcu je bila prav ta ignoranca, njihova razstava pa kot neke vrste ’salon spregledanih’. Aleksij Kobal je prepričan: »Po vseh teh letih smo prišli do ugotovitve, da establišmenta v resnici ne potrebujemo in da je oponiranje institucionalnemu pravzaprav naša prednost in hkrati nujnost. Takšen pristop pa v umetniškem prostoru zrcali tudi realnejšo sliko stanja. To lahko razumemo tudi kot obvezo do same umetnosti.«
-
18. 10. 2019 | Mladina 42 | Kultura
Dashuri, amore, ljubav, ljubezen
Na odru igralci in igralke zasedejo svoja mesta in večer štirih jezikov se lahko začne. Godli bodo, peli in plesali, predvsem pa pripovedovali o ljubezni. S temnim glasom prva začne pripovedovati mlada albanska igralka Krist Lleshi z izredno odrsko prezenco. Govori v albanščini, prav veliko nas ne razume njene materinščine, kljub temu pa zaradi dostojanstvene drže, pomenskih poudarkov v govoru, obrazne mimike in njene osredotočenosti razumemo sporočilo na neki drugi ravni, ki je čutna in obče človeška. Igralci in igralke si izmenjujejo poglede, misli in besede, sčasoma začno, tako drug za drugim, njeno pripoved simultano prevajati v italijanščino, črnogorski jezik in slovenščino. Občinstvo počasi lušči pomene in spoznava besede teh tako različnih jezikov: dashuri, l’amore, ljubav, ljubezen ... V zraku trepeta pričakovanje, kako bodo nastopajoči, ki prihajajo iz štirih različnih držav – Albanije, Italije, Črne gore in Slovenije –, izpeljali ta avtorski projekt. Večina med njimi se pred tem še ni nikoli srečala, združila jih je koprodukcija črnogorskega in slovenskega gledališča. Dva meseca so skupaj z režiserjem preživeli na vajah ter dan za dnem prinašali tja svoje zgodbe in prigode, prepevali ljubezenske pesmi, plesali ter brskali po ljudskem izročilu svojih narodov.
-
4. 10. 2019 | Mladina 40 | Kultura
Mesto v Judeji še ni spalo, iz daljave se je slišal pasji lajež. Pihal je rahel večerni vetrc in prinašal vonj cvetov mirte in oranževcev. Na teraso, obsijano s srebrno mesečino, je stopila Saloma, hči Herodiade, prešuštnice, ki se je poročila z moževim bratom, Herodom, rimskim tetrarhom, enim izmed vladarjev podjarmljene Palestine. Saloma se je umaknila iz sobane, kjer so bučno praznovali tetrarhov rojstni dan. Razprla je roke, vdihnila omamne vonjave, ki jih je prinašal veter, in mu nastavila telo, da so se pod nežno tkanino izrisovale njene obline. V mesečevi svetlobi je na sebi začutila pogled zaljubljenega Narabota, sirskega princa, pregnanca in Herodovega »gosta«, ki so ga malo pred tem celo povišali v vojaškega stotnika. Izmenjala sta si nekaj besed, ko je iz teme zaslišala glas. Očaral jo je. Željo, da bi uzrla obraz, ki sodi k njemu, ji je Narabot izpolnil šele po dolgem pregovarjanju. In to navkljub strogi Herodovi prepovedi, da bi kdorkoli sploh še smel videti tega političnega zapornika, ki je javno grajal tetrarha, njegovo promiskuitetno ženo in razvratno civilizacijo rimskega imperija. Kljub temu je iz globin vodnjaka pred njeno obličje pripeljal zapornika – krščanskega preroka Janeza Krstnika. Saloma si ga je poželela, želela je poljubiti njegove ustnice, a jo je zavrnil. V tem trenutku levantinskega večera se začne drama, ki dobi poteze tragedije in groteske.
-
20. 9. 2019 | Mladina 38 | Družba
Stara dama SNG Drama se bo pomladila, z letošnjo pomladjo je prišel nov minister za kulturo in z njim svež veter v jadra vsaj dveh kulturnih ustanov – Narodne in univerzitetne knjižnice in Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Ministra Zoran Poznič in Jernej Pikalo sta dala pobudo in zagotovila denar za pripravo celotne projektne dokumentacije in tako zagnala več let mirujoče kolesje, ki bo omogočilo začetek gradnje obeh stavb, prepotrebnih in pomembnih za slovensko kulturo. Prva je za gradnjo na vrsti SNG Drama, kajti za njeno prenovo je bil skrajni čas že zdavnaj. Stara stavba je povsem dotrajana, streha se krivi, saj je iz leta 1911, torej iz leta, ko so stavbo zgradili in jo izročili v uporabo, tudi strop nad odrom je tik pred tem, da se zruši, električna napeljava je iz treh različnih obdobij, komajda še varna, tehnična oprema je zastarela, igralci nimajo ustreznih vadbenih prostorov, prostori so vlažni in plesnivi ... Pa vendar, nekaj se premika in slovenska kultura, bodimo optimistični, bo dobila eno povsem novo zgradbo – to je NUK II – in prenovljeno stavbo SNG Drama s prizidkom. Ja, spet smo obtičali pri prizidku, podobno kot pri SNG Opera Ljubljana in Narodni galeriji. Zato se nas je že prijel vzdevek dežela samoprizidkov.
-
21. 6. 2019 | Mladina 25 | Družba
Po vrhunskih uspehih kolesarja Primoža Rogliča so prebivalci Slovenije vedno bolj zagreti za kolesarjenje. V tej evforiji se zdi kolesarska pot, ki povezuje Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, pionirski projekt. Že leta 2011 sta arhitekta Aleksander Ostan in Nataša Pavlin speljala traso kolesarske poti po starih poljskih in gozdnih poteh in ob poti oblikovala počivališča z različno arhitekturno opremo. V središču razmisleka je bil trajnostni vidik in v razgibani slovenski pokrajini bi lahko kolesarskim navdušencem uredili še nekaj podobnih poti. Slovenija, ki se razteza na površini 20.273 kvadratnih kilometrov, je dinamična pokrajina; z roba Panonske nižine prek predalpskega hribovja in Alp prehaja v dinarsko gorovje ter se nasloni na obalo Severnega Jadrana. Njena lega je dokaz, da Slovenija geografsko in kulturno pripada Srednji Evropi. Vendar nas zadnjih 20 let nekateri domači in tuji »preroki« želijo prepričati, da smo bili in smo vzhodnoevropska država. In vse kaže, da so prav oni tisti, ki po Sloveniji gradijo tako imenovano turbo arhitekturo v slogu vzhodnoevropskih oligarhov in pri tem ne upoštevajo niti geografske lege niti zgodovinskih dejstev, še najmanj pa kulturni kontekst. Žal je v zadnjih letih zraslo preveč tovrstne arhitekture. Preprosti projekti, kot je na primer bohinjska kolesarska pot, so častne izjeme.
-
31. 5. 2019 | Mladina 22 | Kultura
Zgodilo se je v prvem tisočletju, krščanska cerkev se je razklala na pol. Temu so sledile velike mentalitetne spremembe na obeh straneh osi Vzhod–Zahod, ki še danes grenijo evropsko sožitje. Za datum shizme – velikega razkola v krščanski cerkvi, s katerim se je ta razdelila na vzhodno in zahodno – navadno navajajo letnico 1054, ko sta rimski papež Leon IX. in carigrajski patriarh Mihael I. izobčila drug drugega. A nesoglasja niso nastala čez noč. Nestrinjanje in različni pogledi na krščansko vero so bili prisotni več stoletij. Nekateri menijo, da se je začelo že kar leta 330, ko je cesar Konstantin Veliki, ki je sprejel krščansko vero, prestolnico Rimskega cesarstva prestavil iz Rima v Bizanc; in ta je postal Konstantinopel. Leta 395, po smrti Teodozija I., se je Rimsko cesarstvo razdelilo na vzhodno in zahodno. Politični razdelitvi so poleg drugega sledile tudi spremembe v cerkvi. Zarisovale so se vedno globlje razlike v teološki doktrini in v jeziku – na vzhodu grščina in na zahodu latinščina, prav tako v pisavi – na vzhodu cirilica, na zahodu latinica. Osrednje teološko vprašanje pa se je vrtelo okoli Svete Trojice – troedinega boga. Rimskokatoliška cerkev pravi, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina, pravoslavna pa, da Sveti Duh izhaja samo iz Očeta. Velike razlike so nastale tudi pri izvajanju bogoslužnega obredja in rabi ikon. Krščansko občestvo se je razdelilo na vzhodno ortodoksno (pravoslavno) cerkev in zahodno rimskokatoliško. Začetki ruske pravoslavne cerkve pa segajo v leto 988, ko je staroruski vladar, kijevski knez Vladimir Svjatoslavič, razglasil krščanstvo po bizantinskem obredju za uradno vero. Neodvisnost od carigrajskega patriarha si je ruska cerkev zagotovila šele leta 1448, vendar je bila polnokrvna avtokefalnost te cerkve dosežena nekoliko kasneje.
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Kultura
Za novopečeno fotografinjo in njen nastajajoči fotografski opus je bilo pomembno potovanje v Španijo leta 1970. Ampak le koga bi Španija pustila hladnega? Slikovita pokrajina, bogata kultura in predvsem svetloba, ta naravna ustvarjalka vseh naših podob, še posebej črno-belih fotografij, imajo tam – med Sredozemljem in Atlantikom – posebno moč in sij. Zora Plešnar se je v Španijo odpravila s svojim prvim fotoaparatom Werra1, ki ni imel daljinomera. Tako je marsikatero fotografijo posnela kar iz vozečega avtobusa, ki je drvel po Iberskem polotoku. Nastale so zabrisane podobe pokrajine, mest in ljudi; to so bile prve fotografije iz njenega zanimivega cikla Mimo, ki ga je nadaljevala tudi s fotoaparatom Olympus OM1. »Zame pokrajina živi in izžareva zdaj nadih romantike, zdaj realizma, pa tudi fantastiko. V njej odkrivam vedno nekaj novega, zanimivega. In ker sem jo želela predstaviti na svoj način, sem fotografirala z vidika svojega gibanja (vlak, avtobus, avtomobil). Grmičevje, drevesa, ki so bila bližje, so postajala le bežne sence. Vsakdanji motiv je tako dobival nov in nenavaden videz,« je Plešnarjeva opisala svoj pristop. Z eno izmed fotografij, posnetih v Španiji, se je javnosti prvič predstavila že leta 1971 na razstavi Mariborskega fotografskega kroga.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Kultura | Portret
Na odru pozabi, kdo v resnici je; začne iz nič, kot da pred tem gledališkim trenutkom ni živel svojega življenja, kot da se je ustavil čas, kot da ni bilo sploh ničesar. Ko stopi na oder, sebe pusti pred vrati gledališča. Državljan Iztok, igralec, samozaposlen v kulturi, prepusti telo in dušo svoji gledališki kreaciji, njegova zavest se premakne v drugo dimenzijo, lik ga posrka, izgubi sebe in svoj jaz. Tisti dve uri ali več je na odru nekdo drug. »V vseh nas je tu nekje ta potencial!« pravi. »Smo sanjači, itak hodimo malo po robu in to imamo radi.« O robovih pa govori tudi odlična aktualna gledališka uprizoritev Fassbinderjevega filma iz 70. let Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata in produkciji SNG Drama Ljubljana. Govori o robovih družbe, kjer se srečata Ali, maroški gastarbajter v Nemčiji (igra ga Iztok), in čistilka Emmi, ki jo uteleša Nataša Barbara Gračner. Gračnerjeva je v enem izmed intervjujev povedala, da tako nežnega in nenarejenega človeka, kot je Iztok, še ni srečala. Da bi lahko vstopila v njegovo čistost, je morala vso navlako življenja pustiti zunaj gledališča. Iztok je res izvenserijski – hkrati pa v sebi nosi mir, kot tisti modreci, ki so uzrli bistvo življenja.
-
3. 5. 2019 | Mladina 18 | Kultura
Letos je preteklo natanko sto let od rojstva ideje – bauhaus –, ki je spremenila umetnost, pretresla pedagoške postopke in bila v svojem bistvu tako nevarna za porajajoči se nacizem, da jo je ta želel v kali zatreti. Vendar neuspešno, v različnih oblikah ideja živi še danes. V mislih nimamo britanskega rock banda Bauhaus, ustanovljenega leta 1978, in še manj trgovske verige, ki je izvorno idejo sprevrgla v njeno nasprotje in jo danes najdemo tudi v vsakem slovenskem predmestju. Ne, govor bo o šoli, o Bauhausu, ki je po ukinitvi postal celo mednarodno umetniško gibanje.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Družba
Prvo Pritzkerjevo nagrado za vrhunske dosežke v arhitekturi so podelili ameriškemu arhitektu Philipu Johnsonu leta 1979 v Dumbarton Oaksu v Washingtonu D. C. Nagrada si je v letih, ki so sledila, zagotovila sloves in dosegla cilj, ki si ga je družina Pritzker postavila na začetku – da bi pridobila pomen Nobelove nagrade za arhitekturo. V arhitekturnih krogih in tudi v širši svetovni zainteresirani javnosti se na začetku vsakega leta nestrpno pričakuje, katerega arhitekta bo tokrat izbrala mednarodna strokovna žirija. V teh 40 letih so nagrado podelili osmim Američanom in kar devetim Japoncem pa štirim Angležem, po dva med Pritzkerjevimi nagrajenci sta iz Brazilije, Portugalske, Italije in Nemčije, trije so iz Švice, sicer pa so doslej to ugledno nagrado prejeli še po en Kitajec, Norvežan, Danec, Irec, Avstrijec, Francoz, Mehičan, Čilenec, Indijec. Edini Avstralec je bil Glen Murcutt (2002), arhitekt, ki do zadnje bilke upošteva naravo in je med redkimi, ki ustvarjajo bivališča, skladna z naravnim okoljem. Pritzkerjeve komisije niso bile najbolj naklonjene arhitektkam. Edina ženska, ki je nagrado dobila samostojno, je bila leta 2004 Zaha Hadid, Japonka Kazujo Sedžima jo je prejela leta 2010 skupaj s kolegom Rjuejem Nišizavo, Španka Carme Pigem pa leta 2017 skupaj s kolegoma iz biroja RCR arhitekti. Skratka, pestra druščina vrhunskih arhitektov in treh arhitektk z zelo različnimi arhitekturnimi slogi ter raznorodnim odnosom do bivanja, grajenega okolja in narave.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Družba
Vladar je hruška, a hruška tudi zgnije!
»Ste videli zadnjo hruško?« so ob koncu leta 1831 Parižani spraševali drug drugega. Nove in nove podobe hrušk so videvali še naslednje leto in še naslednje, in to ne le v časopisih, ampak tudi na mestnih zidovih. Manija hrušk se je širila celo iz Pariza.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Kultura
Na javni vaji, pet dni pred premiero predstave »Ali: Strah ti pojé dušo«, je bil Fassbinderplac v Železniškem muzeju nabito poln. Tako so se na novem prizorišču zbrali ljubitelji gledališča, ki so med prvimi želeli videti, kako danes na oder prenesti film s socialno tematiko iz sedemdesetih let 20. stoletja, saj se je naša družba tako spremenila, da morda sveta iz sedemdesetih sploh več ne razumemo. Morda tudi zato, ker so se vse vizije/iluzije o pravičnejši družbi, ki so v sedemdesetih še grele naša žitja, razblinile. Vendar pri tem ne gre za katerikoli film, gre za film nemškega režiserja in scenarista Rainerja Wernerja Fassbinderja (1945–1982) Angst essen Seele auf (Strah pojé dušo) iz leta 1974. V Sloveniji smo ga gledali pod naslovom Vsi drugi se imenujejo Ali. Gre za film kompleksnega avtorja, ki je imel velik vpliv na svetovno kinematografijo, pa tudi na druge zvrsti umetnosti. Na to je opozorila tudi obsežna študijska razstava Fassbinder Jetzt (Fassbinder zdaj) leta 2015 v berlinskem razstavišču Martin Gropius Bau. Skratka, Nemci na novo odkrivajo in vrednotijo tega izredno plodovitega in prodornega filmskega in gledališkega ustvarjalca.
-
»V začetku dvajsetih let 20. stoletja, v obdobju Bauhausa, v času porajajočega se funkcionalizma v arhitekturi in tudi kasneje, so Plečnikovi študenti pričakovali, da jih bo na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani profesor, ki je veljal s svojima zgodnjima dunajskima projektoma, s cerkvijo Sv. Duha in Zacherlovo palačo, za začetnika modernizma, poučil o sodobnih tendencah v arhitekturi, vendar so se zmotili.« Tako v uvodu svoje študije zapiše dr. Bogo Zupančič, muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, in nas opozori na dejstvo, da sta bila Jože Plečnik (1872–1957) in Le Corbusier, utemeljitelj evropskega modernizma, njegovo pravo ime je Charles-Édouard Jeanneret (1887–1965), sodobnika in da sta celo prav dobro vedela drug za drugega.
-
Le kakšen bi bil svet brez tržnega oglaševanja? Po mojem lepši, kot je zdaj. Na slovenskih gozdnih jasah, travnikih, njivah in vrtovih ne bi več rasle velikanske konstrukcije, oblepljene z jumbo plakati brez prave vsebine, ki zgolj vsiljujejo nepotrebne potrošniške izdelke. Ob mestnih vpadnicah bi izginile stene z velikanskimi reklamami, ki zastirajo pogled na mesto, in v trgovinskih conah, ki so zasedle rodovitno zemljo na mestnem obrobju, bi po zakonu izginili gromozanski stolpi z napisi trgovin, ki štrlijo v nebo in preglasijo, dobesedno povozijo pogled na mestno veduto. Poleg tega na televizijskih postajah priljubljenih filmov in nadaljevank ne bi vsakih petnajst minut prekinili s petnajstminutnimi reklamnimi bloki. Svet okoli nas bi bil lepši, manj stresen in spet bi pred seboj videli bistvo in ne zgolj navideznega sveta iluzij in tržnega oglaševanja. Obdržali pa bi majhne zabavne mestne plakate, ki bi nas obveščali, da v gledališču uprizarjajo novo vznemirljivo predstavo, da v mestnem kinu igra evropski in ne hollywoodski film, da je v mesto prišel cirkus, da bo čez nekaj dni zanimivo predavanje o astronomiji ali pa zborovanje v podporo migrantskemu centru ...
-
Stol, oblikovan po načelih trajnostnega in vzdržnega gospodarskega razvoja, z uporabo recikliranega materiala in s tem za nekaj odstotkov zmanjšanim ogljičnim odtisom, je stol prihodnosti. Kajti odločitev za odpadke kot surovino za industrijsko proizvodnjo materiala za izdelavo pohištva pomeni tudi korak v smeri družbeno odgovornega oblikovanja. Takšen bi bil kratek povzetek obrazložitev, zakaj je leta 2016 stol Nico-less dobil mednarodno nagrado za odličnost red dot. Tega leta so ustvarjalci zanj prejeli tudi evropsko oblikovalsko nagrado za manjša prodorna podjetja pa nagrado na Mesecu oblikovanja v Ljubljani. Leta 2018 so jim podelili še nagrado green product in na začetku letošnjega leta nagrado v kategoriji inovativnih interierjev – ICONIC. Skratka, stol Nico-less je v zadnjih treh letih arhitekta Primoža Jezo in njegov arhitekturni studio uvrstil med najpomembnejše novice v svetovni interieristiki.
-
Prvega marca se bodo v Milanu odprla vrata 22. mednarodnega trienala, na katerem bo predstavljen tudi slovenski projekt Misliti pogoje našega časa. Zasnovali so ga študentje ALUO na pobudo in pod mentorstvom docentke dr. Barbare Predan. Skupaj z mentorico so na izhodiščih letošnje teme trienala Broken Nature: Design Takes on Human Survival (Zlomljena narava: oblikovanje in človekovo preživetje) zasnovali idejni koncept, nato pa pod mentorstvom profesorjev (Jure Miklavc, Rok Kuhar, Primož Jeza in Lidija Pritržnik) izpeljali še materialno predstavitev zamisli.
-
Velika svetovna razstava Expo se je rodila v 19. stoletju, v času industrijske revolucije, ko so bile posamezne države ponosne na svoj industrijski in tehnološki razvoj. Prva je dosežke svetovni javnosti predstavila Francija že leta 1844, sledila ji je Velika Britanija, ki je leta 1851 na pobudo princa Alberta, soproga kraljice Viktorije, pripravila prvo veliko mednarodno razstavo Velika razstava dosežkov industrije vseh narodov. Leta 1889 je Francija potegnila voz naprej z organizacijo Exposition Universelle. V Parizu je bila razstava na 96 hektarih od Marsovih poljan prek Trocadera in obale Sene do Doma invalidov. Udeležilo se je je 54 držav in 17 kolonij. Francozi so ob tej priložnosti v dokaz svojega tehnološkega in inženirskega znanja postavili Eifflov stolp. Drugi prelomni Expo je bil v Bruslju leta 1958, Belgijci so takrat postavili znameniti Atomium. Ta železni model atoma je nakazoval razvoj znanosti; eden izmed nagrajenih paviljonov pa je bil jugoslovanski, ki ga je sprojektiral arhitekt Vjenčeslav Richter. Zbudil je pozornost svetovne javnosti zaradi modernistične elegance in preprostosti, pa tudi težnje, da pokaže, kako Jugoslavija spodbuja ustvarjalnost in inovativnost v industriji in kulturi. Jugoslavija je vedela, kaj pomeni predstavitev mlade države na Svetovni razstavi, zato je za pripravo predstavitve izbrala enega svojih vrhunskih ustvarjalcev.
-
Pohorja, tega mogočnega z gozdovi poraščenega ’pukla’, ne moreš spregledati, če živiš pod njim, kajti hočeš nočeš vpliva na tvoje življenje. Na začetku Dravske doline, kjer ležijo Ruše in kjer živi Peter Andrej, je treba odločno zagristi v pohorske severne strmine in vztrajati. S prav takšno pohorsko vztrajnostjo je v mladosti zagrizeno treniral nogomet ter postal izvrsten nogometaš in član mladinske jugoslovanske reprezentance. Vendar je akustična kitara nazadnje izpodrinila nogomet, poezija pa zaposlila njegove misli in čustva ter od njega zahtevala predanost in ponižnost.
-
Kako lahko spomin skozi različne plasti – osebne, kolektivne, zgodovinske – vpliva na naše dojemanje sveta, na potek življenja ali na prihodnost? S projektom Ne glej nazaj, okej? so v Umetnostni galeriji Maribor poskušali raziskati vpliv spomina na našo percepcijo. »Spomini, preteklost, travme v oddaljenih koncih sveta so danes blizu tudi nam. Ne le zato, ker so nam dostopnejši, ampak ker so problemi takšni, da nas povezujejo. Konflikti v svetu, ki je geografsko oddaljen, zadevajo tudi nas,« razmišlja kustosinja razstave Simona Vidmar, ki je skupaj s kolegom Juretom Kirbišem izbrala dela mladih uveljavljenih vizualnih umetnikov.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura
Norost vojne in sreča preživetja
Lepota prostranstev gora in dolin na meji med Irakom in Iranom vzame dih. Ta pokrajina na fotografijah Arama Karima je videti kot idilična mitološka Arkadija, tiha, nedotaknjena, skladnih linij. A njegove fotografije v sebi nosijo zgodbe tihotapcev, ki so trpke in nevarne, ki govorijo o preživetvenem nagonu in iznajdljivosti v času, ko je v sosednji Siriji še vedno vojna, in v času, ko so divje horde Islamske države (ISIS) divjale po tem območju (2014–2017), pobijale ljudi in uničevale vse od mest in narave do kulturnih spomenikov stare Mezopotamije. Ta strašna stvarnost pa ne jemlje le sape, ampak vzame tudi pamet. Fotografije Arama Karima in Alija Arkadya pripovedujejo, kako tam življenje teče naprej, kako v takšnih okoliščinah preživijo dečki otožnih oči, ki so delovna sila v umazani industriji, kako se v reki pri Mosulu skupaj kopajo Arabci in Kurdi ali pa kako odigrati gledališko predstavo ali pokopati padlega soborca. Naslov razstave v Galeriji Jakopič je poetičen – Na moje oči je prevod kurdskega pozdrava ser čava in arabske verzije ala 3ini, ki je dobrodošlica in v dobesednem prevodu pomeni polagam te na svoje oči.
-
14. 12. 2018 | Mladina 50 | Kultura | Portret
Že kot majhna deklica, kot osnovnošolka, je bila trdno prepričana, da bo študirala arhitekturo, in to je tudi uresničila ter leta 2004 diplomirala na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Kmalu po diplomi je odšla v Barcelono, kjer je končala magistrski študij. Tam ji je študijska kolegica predlagala, naj gre z njo v ameriško zvezno državo Illinois in ji pomaga narediti razstavo Sleep.ing Beauty. Po dveh mesecih garanja in postavljeni razstavi si je postavila vprašanje: In kaj sedaj? Znašla se je na življenjski prelomnici, pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj stori. V tistem trenutku ji je misel odhitela k prvima dvema tednoma v ZDA, kajti pred Illinoisom je bivala v New Yorku. To mesto ji je zlezlo pod kožo in napisala je nekaj prošenj za službo. »New York sploh ni bil na mojem radarju!« pravi, zgodil se je po naključju, a danes ima v tej svetovni metropoli stalni naslov.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Kultura
Zagotovo ni mačji kašelj v zbirko pridobiti kar 35 plakatov Miltona Glaserja. In prav zaradi tega, ker to ni najlažja zbirateljska naloga, ima ta donacija botra. To je Mirko Ilić, uveljavljeni grafični oblikovalec svetovnega slovesa iz New Yorka, ki od leta 2015 redno obiskuje Ljubljano kot gost in predavatelj na Festivalu strpnosti. A brez Glaserjeve dobre volje te donacije seveda ne bi bilo. Glaser Iliću zaupa, sta dolgoletna prijatelja, pogosto sta sodelovala pri skupnih projektih in v isti stavbi na vzhodni strani Manhattna imata vsak svoj atelje. Tokrat ni prvič, da je slovenska javnost s posredovanjem Mirka Ilića v stiku z mislimi, dejanji in stvaritvami Miltona Glaserja.
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura
Zagonetna dama slovenskega lutkarstva
Morda prav skrivnosti in nedorečenosti, spletene okoli Ajše Pengov, vabijo, da bi o njej in njenih stvaritvah izvedeli kaj več. Ob letošnji 70-letnici Lutkovnega gledališča Ljubljana smo poiskali nekaj dokumentov, fotografij in pričevanj o njej. Začetki njene ustvarjalne poti so vezani na Mestno lutkovno gledališče, kot se je v petdesetih letih še imenovalo Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL).
-
16. 11. 2018 | Mladina 46 | Kultura | Portret
Res, analogna fotografija? Ob tem vzkliku Andrej Lamut, letnik 1991, mirno odgovori: »Ja, pri svojem avtorske m delu uporabljam predvsem analogno fotografijo.« Zanj je pomembna, ker mu omogoča tisti pravi – taktilni, če hočete, čutni stik z materialom. To pomeni, da sam nadzoruje izbiro filma, aparata ter nato še papir in postopek v temnici. »Vse to mi omogoča način dela, ki mi je bližji kot tisti pri digitalni tehniki.« Poudari, da analogna fotografija zahteva tudi drugačen način razmišljanja, predvsem pa je postopek dolgotrajnejši kot pri digitalni fotografiji. In to mu je všeč. Počne podobno, kot so dobri fotografi pred njim – dneve, mesece ali celo leta fotografira določene motive in po daljšem obdobju izbere le nekaj različic tega posnetka. Šele ko vse pregleda, dobro premisli in pretehta, se odloči, ali je posnetek dosegel tisto ’popolnost’, da je lahko njegovo reprezentativno delo. Skratka, njegovo delo je načrtno, natančno in premišljeno, četudi ne povsem brez intuicije in naključij.
