Heni Erceg
-
30. 6. 2017 | Mladina 26 |
Bila je godina 1941. kada je Ante Pavelić, šef Nezavisne države Hrvatske, naci sastavnice Hitlerove osovine, izišao u susret fašističkoj Italiji pa joj galantno predao Dalmaciju, otoke, Istru i slovensko primorje. Onda su 45. Titovi partizani oslobodili tu raspadnutu i rasprodanu državu, uspostavili Jugoslaviju i vratili oduzete teritorije. Desetljećima je potom Jadran bio zajednički, Crna Gora uživala je u svom moru, Bosna je dobila izlaz na Jadran, Hrvati i Slovenci nesmetano su lovili „tuđe“ ribe, a brojne tvornice sardina niknule su duž čitave obale, od Crne Gore do Piranskog zaljeva. Da bi danas u suverenim državicama postojala samo jedna u Hrvatskoj i druga u Sloveniji, sve ostale rasprodane su voljom mudrih, nacionalističkih vlada ovdašnjih država.
-
8. 10. 2021 | Mladina 40 | Hrvaška
V koncentracijskem taborišču Jasenovac so v organizaciji Festivala strpnosti in v izvedbi otroškega pevskega zbora iz Zagreba uprizorili opero Brundibár (v češčini pogovorni izraz za čmrlja, op. prev.). Glasbo zanjo je pred drugo svetovno vojno napisal Čeh Hans Krása po libretu Adolfa Hoffmeistra, prvi pa so opero izvajali judovski otroci v koncentracijskem taborišču Terezin na ozemlju Češkoslovaške; leta 1943 so jo za potrebe nacistične propagande uprizorili kar 55-krat, kmalu nato pa so ne le Krása, ampak tudi vsi otroci končali v plinskih celicah v Auschwitzu.
-
27. 8. 2021 | Mladina 34 | Hrvaška
»Predvideni sta dve nadstropji, sedišč bo 200, notranjost bo v celoti nosila hrvaški podpis, domači umetniki bodo izdelali mozaike, oblikovno rešitev za klopi …« No, končno bomo v državi, ki ji je ostal samo še kino ali dva, dobili novo kinodvorano, sicer pa niti stroški gradnje niso posebej visoki, tako da se zdi nekako nesmiselno ostriti pero zaradi ubornega pol milijona evrov, kolikor bo kulturno občutljiva vlada iz proračuna namenila za projekt.
-
18. 6. 2021 | Mladina 24 | Hrvaška
Bolni narodi potrebujejo zdravljenje
Resnično, čemu evforija po izreku sodbe vojnemu zločincu Ratku Mladiću? In kakšen smisel naj bi sploh imeli pravičnost in obsodba na dosmrtno zaporno kazen polno desetletje po prijetju človeka, za katerega zločine se je vedelo že v času, ko jih je zagrešil? Recimo za poboj 8000 Bošnjakov v Srebrenici, nalogo, ki jo je opravil za pripadnike srbske politične in intelektualne elite, varno skrite v pisarnah v Beogradu. Vsakemu, ki je imel v tistih vojnih letih priložnost srečati Mladića, je bilo takoj jasno kot beli dan, da je to častnik, neomajno prepričan o pravilnosti usodne teze, da bi morali vsi Srbi živeti v isti državi, da bi bilo torej treba razpadlo Jugoslavijo preobraziti v veliko Srbijo, Hrvate in Bošnjake pa preseliti, deportirati, pobiti.
-
21. 5. 2021 | Mladina 20 | Hrvaška
Na začetku maja 2001 je Murat B. sedel na avtobus, s katerim naj bi se odpeljal v Banjaluko, nekdaj mesto v Bosni, zdaj pa mesto v mračni, nacionalistični tvorbi Republiki srbski, mesto, ki so ga leta 1993 srbski barbari temeljito očistili bošnjaškega prebivalstva. Murat je skozi okno zagotovo opazoval rdeče makove cvetove, posejane ob cesti, kajti maja cveti mak, maja pa se preštevajo tudi kosti na nesrečnem ozemlju nekdanje Jugoslavije. Maja ne hrvaške ne srbske oblasti ne praznujejo dneva zmage nad fašizmom, ampak slavijo mrtve s strani, ki je stala nasproti antifašizmu, na Hrvaškem tiste iz Pliberka, izdajalce in ustaške pomagače. Črnosrajčniki z ustaškimi znamenji takrat pretakajo solze nad propadom svoje fašistične državice. V Srbiji prav tako prezirajo antifašizem, zato dan zmage proslavljajo s koncertom enot Zbora pristnega srbskega fašista Dimitrija Ljotića.
-
26. 3. 2021 | Mladina 12 | Hrvaška
Na prizorišču so se kot v kakem loncu z žaltavo jedjo skupaj znašli že 26 let pokojni književnik, novinar in scenarist, igralka, nacionalna dramska prvakinja, ki je umrla pred pol leta, in za začimbni dodatek tej jedi vojaška enota, katere pripadniki so živi in nadvse živahni, dobro podprti z državnimi pokojninami zaradi »zaslug« za narod izpred 30 let. Vsi našteti so dobitniki letošnje nagrade mesta Split, s tem grenkim koktajlom pa naj bi očitno oživili gnusno doktrino izenačevanja ustašev in partizanov oziroma njihovega boja za Hrvaško, ki jo je vpeljal diktator Franjo Tuđman. Posledica te doktrine je stalna prevlada ustaštva celo nad spominom na partizansko in antifašistično dediščino. Predvsem v Splitu, mestu, za vedno izgubljenem v pragozdu divjega nacionalizma in provincialnega kulturnega establišmenta. Prav predstavniki te kvazikulturne elite so mestnemu svetu predlagali, naj nagrado podeli Miljenku Smojetu, scenaristu TV-serij Malo in Velo misto, zaradi katerih so se nekoč praznile ulice jugoslovanskih mest, v devetdesetih letih pa so ga iz matične časopisne hiše Slobodne Dalmacije pregnali kot psa, ko je ta časopis prevzela horda nacionalističnih omejencev. Krasila ga je namreč stigma Jugoslovana, izdajalca, to pa je pomenilo nenehne grožnje, žalitve, niti na ulico ni mogel stopiti brez strahu.
-
Do besedila smo se dokopali med študijem filozofije, najprej v šapirografirani izdaji, potem tudi v tiskani obliki, v knjigi. Eni od najpomembnejših, v kateri avtor – drugače kot Hannah Arendt v svojem delu, v katerem razvije znamenito tezo o banalnosti zla – analizira zlo banalnosti. Ta filozofska študija je neizprosna analiza počela in duha provincializma kot življenjskega nazora, pripoveduje o življenju plemen, ki doživljajo agonijo in destrukcijo. Govorimo o knjigi Filosofija palanke (Filozofija provincializma), ki jo je Rade Konstantinović napisal davnega leta 1969. Odlomke iz nje je najprej prebiral na radiu, potem pa je izdal knjigo, po kateri je mogoče poseči, kadarkoli se razbohoti zlo, saj je v njej svarilo pred tisto vrsto provincialnega obstoja, iz katerega se rodi ksenofobija, nato pa tudi fašizem.
-
Če bi po tem dogodku posneli film, bi bila to saga o zlizanosti kriminalcev in pravosodja, o polpismenem veljaku, ki mu je politika skupaj s pravosodjem omogočila brezmejno bogatenje, obvladovanje in nato uničenje javnega prostora, pustošenje kulturnih, pomorskih dobrin … Bila bi ekranizacija dejanj človeka, ki promovira tezo, da politika ni nič drugega kot golo trgovanje z vplivom. In še prav ima, saj bi bil to film o Hrvaški s farsičnimi prvinami zaradi cenenega burkaštva glavnega junaka, za katerim pa se dejansko skriva prebrisan prevarant, no, v resnici bi bila to dokumentarna upodobitev splošnega grozljivega stanja v državi, ki že tri desetletja deluje tako, kot delujejo slavne mafijske družine.
-
Če so institucije stkane iz pajčevine, državni uradniki iz korupcije, oblast iz mitov in kriminala, potem je razumljivo, da se tisto, kar imenujemo država, pred našimi očmi seseda samo vase, s potresom, z epidemijo pa pridejo na površje vsa ničevost države, vsa puhloglavost in beda njenega vodstva, še očitnejša postane globoka, nezaceljiva rana korupcije in minoriziranja državljanov. Potres v najrevnejši, desetletja namerno uničevani regiji, kjer so nekoč skupaj živeli Hrvati in Srbi, je bil dovolj za dokončno uničenje tega zanemarjenega dela Hrvaške, le 40 kilometrov oddaljenega od prestolnice. Se je res moralo porušiti skoraj 20 tisoč razmeroma novih hiš, menda obnovljenih po vojni, leta 1995?
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Hrvaška
Paglavec je planil v hišo, odvrgel šolsko torbo, se počil na kavč in pogledal v zrak. »Uf, kakšno pajčevino imamo na plafonu,« je pripomnil, ne računajoč na besni materin vzklik: »Plafon? Kakšen plafon? Si normalen? Kje si sploh slišal to besedo?« Ni še dobro končala, ko je iz kuhinje že pridirjal oče, ves zaripel v obraz, z istim vprašanjem. Preplašeni paglavec je komaj izjecljal: »Eeee, v šoli …«, ko je bil oče že med vrati in si natikal škrpete, šnirnic si sploh ni utegnil zavezati, takoj je zdrvel proti šoli. Tam je zagnal vik in krik, češ kateri jezik se uči njegov sin in ali je on bíl krvavi boj za to, da se zdaj otroci v šoli učijo srbske besede, da sin uporablja nekakšen plafon* namesto lepe hrvaške besede strop.
-
18. 12. 2020 | Mladina 51 | Hrvaška
Kakšna država je vendar to? V njej zaradi razčlovečenosti vladajoče elite, zaradi neupoštevanja opozoril uglednih znanstvenikov, zaradi zanašanja na mnenje partijskih »strokovnjakov«, zaradi zlikovcev na oblasti, odgovornih, da se je Hrvaška znašla na prvem mestu po številu okuženih v Evropi, vsak dan umre približno za avtobus bolnikov s covid-19. Kakšna država je vendar to? Njen predsednik najbolje govori, kadar molči, a molči le redko, večinoma blebeče, še največ o Bosni, njene državljane ponižuje, kadar le utegne, in tako je – ta um velikega politologa – spet ugotovil, da državljansko BiH lahko prištejemo med neuresničljive sanje, da imamo najprej nacionalno državo in šele potem državljansko, da pa iz te moke ne bo kruha, vse dokler so Hrvatje v BiH »ogroženi« in v neenakopravnem položaju s pripadniki drugih narodov. Z odvratno prispodobo, da je »najprej treba uporabiti milo, šele potem parfum«.
-
4. 12. 2020 | Mladina 49 | Hrvaška
Pred leti je pisatelj Mirko Kovač napisal knjigo Elita gora od rulje (Elita, slabša od sodrge) in v njej opozoril, da srbski intelektualci nosijo odgovornost za kapilarno zastrupljanje ljudi z načrti za uničenje Jugoslavije in zasedbo ozemelj, poseljenih s Srbi. Kovač je že nekaj let pokojni, najrazličnejše elitistične intelektualne blodnje pa so še vedno žive in celo zelo živahne, posebej v Bosni, popolnoma uničeni državi, ki si še ni zalizala vojnih ran, na ozemlju cvetočega nacionalizma, srbskega in hrvaškega, pa tudi bošnjaškega, ki se je porodil zaradi drugih dveh. Tako se je tam kot navidezno nasprotje etničnim nacionalizmom na družbeno prizorišče pririnil pojem ’državljanski nacionalizem’.
-
20. 11. 2020 | Mladina 47 | Hrvaška
Nemara pa je imel prav model, ki mi je, kakopak brez maske, dihal za ovratnik, na opozorilo, naj se vendar malo odmakne, pa me je prešerno zavrnil, češ da je ta virus zgolj širjenje panike in spletka farmacevtske industrije in da gre v resnici za čisto navaden prehlad. Morda ima prav ta in še na tisoče podobnih nasprotnikov protikoronskih ukrepov, ki vedo, da je vse skupaj svetovna zarota, čeprav sem prepričana, da se bodo ti »junaki« prvi postavili v vrsto za cepljenje, takoj ko se bo svet končno dokopal do odrešilne ampule.
-
6. 11. 2020 | Mladina 45 | Hrvaška
Pred poljskim veleposlaništvom v Zagrebu so se zbrali aktivisti, da bi izrazili podporo Poljakinjam, ki protestirajo proti prepovedi splava na Poljskem. Bilo jih je kakih deset, pa vendar so se tam nemudoma znašli policisti, v treh vozilih jih je prišlo deset, vsi pripravljeni na »posredovanje«, če bi zaznali nespoštovanje epidemioloških ukrepov. Saj veste, maske in varnostna razdalja … Samo dan prej se je zaradi pirotehničnih sredstev, s katerimi so navijači nogometnega kluba Hajduk proslavljali rojstni dan, nebo nad Splitom obarvalo rdeče. Torcida je svoj rojstni dan, ne rojstnega dneva kluba, za katerega navija, slavila z vsemi mogočimi zažigalnimi sredstvi, tako da je med to orgijo, ki se je je udeležilo več tisoč navijačev, zagorelo nekaj avtomobilov in zabojnikov, poškodovane so bile strehe zgradb … Pa vendar so mediji poročali o »veličastnem praznovanju Torcidinega rojstnega dne«, o »Splitu, kjer vedo, kako se stvari streže«, celo gasilci so bili navdušeni, saj so tudi sami člani te navijaške skupine.
-
23. 10. 2020 | Mladina 43 | Hrvaška
Hrvaški premier se je, kot bi bil prebolel covid-19, ki pri nekaterih bolnikih povzroči časovno dezorientiranost, ali kot da je Trnuljčica iz priljubljene pravljice, nenadoma zdramil in postal popolnoma drug človek. Mrzlično se je lotil odpravljanja novoodkrite težave hrvaškega naroda, radikalizma. Ta je v njegovem uspavanem umu enako nevaren na desnem in levem polu družbenega spektra. To Trnuljčičino hipno predramljenje iz sna, potem ko se je zbodla v prst, zaspala in spala, okoli nje pa se je dogajalo marsikaj, je povzročilo nerazumno dejanje nekega mladeniča, ki je tistega jutra navsezgodaj, takrat, ko premier in njegovi sodelavci še lezejo iz pižam in zajtrkujejo, streljal na vladno poslopje, ranil policista, pobegnil in se nato ubil. V tem dejanju mladeniča, odraslega v hiši, prepolni orožja, ki ga je oče hranil še iz vojne, ker »nihče ne vrača orožja, da nas ne bo spet doletelo nepripravljene kot leta 1990«, je premier prepoznal klasično obliko terorizma, in to dobro organiziranega in usmerjenega proti njemu osebno.
-
9. 10. 2020 | Mladina 41 | Hrvaška
Medtem ko je poslanka vodilne srbske stranke govorila v parlamentu, se je predsednik hrvaške vlade v vasi Varivode udeležil žalne slovesnosti v spomin na srbske civiliste, pobite po izteku vojaških operacij leta 1995, in ekumenske maše, posvečene spravi med Hrvati in Srbi. Srbska poslanka si je prislužila opomin, ker je izrekla resnico o ustašizaciji Hrvaške – navedla je kopico ulic, ki se v številnih hrvaških mestih imenujejo po ustaških zločincih, odgovornih za množično pobijanje srbskega prebivalstva, s katerim je Neodvisna država Hrvaška udejanjala politiko rasne in etnične čistosti.
-
25. 9. 2020 | Mladina 39 | Hrvaška
Med dvema slabima možnostma smo se odločili za tisto, ki se je zdela manj slaba, če jo primerjamo z nekdanjo hrvaško predsednico, katere politične eskapade so bile nazadnje res že neznosne. Toda izkazalo se je, da Zoran Milanović na čelu države kaže spremenljivo razpoloženje razvajenega fantka, ki se je po spletu okoliščin znašel v pomembni življenjski vlogi, a v njej večinoma prihajajo na plan najslabše značilnosti njegovega značaja, med njimi domišljavost in prezir do zakonitosti. Najprej je ugodnosti, ki mu jih zagotavlja položaj, izrabil v zasebne namene in je poletje preživel na državni jahti, nekdanji Titovi Podgorki, ali pa se je z vojaškimi letali prevažal sem in tja, v glavnem brez kakega očitnega državniškega namena. Takšno je bilo zasebno potovanje v Albanijo, na obisk k staremu prijatelju, predsedniku Ediju Rami, katerega svetovalec je bil, ko se je kratek čas ukvarjal z zasebnimi posli. Niti državljanom niti institucijam se mu ni zdelo potrebno pojasnjevati, zakaj je za mesec letovanja v obmorskih krajih pognal skoraj pol milijona kun javnega denarja, poleg tega pa si je privoščil še prijetno bivanje v državni vili na Hvaru.
-
11. 9. 2020 | Mladina 37 | Hrvaška
Analitiki navadno govorijo, da položaj ni črno-bel. Ugotovitev naj bi zdaj veljala za Črno goro, kjer se nadaljuje povolilna zmeda. Lahko bi se strinjali s to relativistično trditvijo, če ne bi sami doživeli popolne črnine, ki je prevladala v vseh za manjšo lopo velikih državicah na tem območju, črnine nacionalizma, predvsem velikosrbskega. V vse države je bil vpeljan po isti metodologiji, njegovo predhodnico so sestavljali srbska intelektualna elita in pravoslavni popi, ki so na primer na Hrvaškem več let pred vojno romali po srbskih samostanih in domovih kulture in neuko prebivalstvo prepričevali, da v državi, v kateri živi že stoletja, nima pravic, ki bi jih moralo imeti.
-
28. 8. 2020 | Mladina 35 | Hrvaška
»Pričakovali smo povečanje števila okuženih, toda politična odločitev je bila, da rešimo turistično sezono!« S temi odločnimi besedami je hrvaški premier potrdil pripravljenost svoje s težavo sestavljene vlade, da zaradi deviznih novcev resno ogrozi zdravje državljanov, in to večine, saj so Hrvati večinsko narod starih ljudi. Je torej rešil sezono? Morda le toliko, da bo za silo zakrpal proračun, čezmerno odvisen prav od turizma. Toda ali je s tem ogrozil zdravje in življenje državljanov? Je, saj Hrvaška danes sodi med deset najnevarnejših evropskih držav, kajti število okuženih s koronavirusom se naglo povečuje. Je za svoje ravnanje dobil privoljenje parlamentarne večine? Seveda ne, kot pritlikavski diktator je vztrajal pri manipulaciji s svojim parapolitičnim organom, nacionalnim štabom za obrambo … Česa? Zdravja ljudstva? Ne, za obrambo pohlepnega zbiranja prihodov turistov in sočasnega popolnega opuščanja celo najosnovnejših ukrepov za zaščito pred virusom.
-
14. 8. 2020 | Mladina 33 | Hrvaška
Pomislite, hrvaški politiki so iznašli novo paradigmo časti in zdaj ministri in predstavniki Srbov divjajo naokrog, enkrat so v tej vasi na grobu srbskih medvojnih žrtev, drugič na onem kraju, kjer so bili med vojno pobiti Hrvati, kar težko jim je slediti od grobišča do grobišča, ob katerih se klanjajo in z drhtečim glasom vodijo žalne slovesnosti za svojimi žrtvami in žrtvami nasprotnikov. Naj, kar naj, imenitno bo videti gospoda premiera v vasi Varivode, kjer je hrvaška vojska leta 1995 ubila deset starostnikov srbske narodnosti, v vasi brez osnovne infrastrukture in s peščico prebivalcev, ki bodo res težko dočakali, da v njihovih hišah zasvetijo žarnice in osvetlijo tisto trohico življenja, ki jim je še preostala.
-
31. 7. 2020 | Mladina 31 | Hrvaška
Na volitvah je le s težavo zmagal, pa vendar se vede, kot da je boga prijel za brado, sklenil je dogovor s predstavniki manjšin v parlamentu in za podpredsednika vlade celo imenoval Srba. S tem je predsednik hrvaške vlade domnevno pokazal svoj evropski, liberalni obraz, v resnici pa mu brez osmih manjšincev sploh ne bi uspelo skrpati vlade. Z dvigom 76 rok v parlamentu – to je pomenilo, da na seji ni smel manjkati prav nihče – si je končno zagotovil oblast, novo-staro, z le komaj opaznimi kozmetičnimi popravki, recimo z zmanjšanjem števila ministrstev. Ni pa si drznil, čeprav je to napovedoval, razpustiti nepotrebnega in dragega ministrstva za branitelje, saj se ve, kako bi se odzvali veterani, če bi ostali brez institucije, ki bo najverjetneje še sto let bdela nad njihovimi koristmi.
-
3. 7. 2020 | Mladina 27 | Hrvaška
Mali balkanski čudesi, prežeti z medsebojnim sovraštvom, pa vendar vsako s svojim nacionalizmom tako podobni drugo drugemu, sta edini državi, ki sta se odločili parlamentarne volitve izpeljati sredi pandemije. Oblasti obeh držav, Srbije in Hrvaške, so svoje neizpodbitne »uspehe« v boju s koronavirusom seveda izrabile v volilne namene. Lagale so in prikrivale podatke o umrlih, samo da bi se tam in tukaj na oblasti obdržala skorumpirana skupina, ki je vladala doslej in ki se – v pomanjkanju kakršnegakoli smiselnega razvojnega načrta ali načrta reform – ne ustraši sebi v prid izkoristiti niti smrtonosne bolezni, ne da bi se spraševala, kakšno zdravstveno ceno bodo morali za to plačati državljani.
-
19. 6. 2020 | Mladina 25 | Hrvaška
Takole je šlo, šmrk tu, šmrk tam, ena črtica pa še ena, prvi šus, potem drugi in adijo, pamet, dober dan, laž, samoprevara in paranoja. Kaj pa če pripadniki kakega naroda skupinsko postanejo hudi odvisniki, nepopravljivi povratniki, ki jim je glavo zavrtelo sovraštvo in so okuženi z besom, a se država kljub temu pretvarja, da je vse v redu? Dokler naroda vendarle ne prešine spoznanje, da je navsezadnje dosegel dno in da niže ne more pasti. Hrvaška – kjer je bilo seme že davno skrbno posejano in se je potem leta in leta, kot bi šlo za nežno rastlinico, gojilo sovraštvo do posameznikov, za katere je značilno karkoli drugega od zaželenih hrvaškosti, heteroseksualnosti, konservativnosti in nacionalističnosti – je dno končno dosegla z ogromnim transparentom, na katerem je pisalo: »Jebali bomo srbske ženske in otroke!« Dodan je bil ustaški U, transparent pa je bil razpet na eni od zagrebških ulic, le streljaj od sedeža policijske uprave.
-
5. 6. 2020 | Mladina 23 | Hrvaška
»Zelo rad pridem v Knin, predvsem zaradi Josipe Rimac,« je pred časom govoril hrvaški premier in predsednik vladajoče stranke. Mesto, v katero rad pride, je bilo do zadnje vojne sivo podeželsko gnezdo s tovarno vijakov, ki je dajala kruh prebivalcem in je danes seveda ni več, kulturnim domom in veliko vojašnico JLA. Za Knin je vedel le malokdo, dokler v devetdesetih letih ni postal žarišče upora krajinskih Srbov, po koncu spopadov leta 1995 pa je bil razglašen za kraljevsko mesto – v njem naj bi bili pred milijonom let okronali nekega kralja Zvonimira – in kultni kraj upora proti srbskim napadalcem, iz katerega so srbsko prebivalstvo izgnali, vanj pa naselili »zaslužne« veterane in Hrvate s Kosova. No, če ne štejemo priložnostnih desničarskih slavij, Knin v mrtvilu in zaradi naglega izseljevanja prebivalstva zdaj kraljevsko hira, mumificiran s puhlo vojno mitologijo.
-
22. 5. 2020 | Mladina 21 | Hrvaška
Naše, maše … molitve povsod naokrog. Toda za kaj v resnici letošnjega maja molijo Hrvati? Za »pokončanje« virusa in iznajdbo cepiva? Za zmago HDZ na bližajočih se volitvah? Za takšno ali drugačno turistično sezono? Ali za »nedolžne žrtve komunističnega totalitarizma«? Če sodimo po številnih majskih romanjih hrvaških politikov in njihovih desničarskih podrepnikov, Hrvati intenzivno molijo za revizijo zgodovine, za dokončno vzpostavitev že skoraj uzakonjene pripovedi, v kateri se hrvaška zgodovina začenja in končuje leta 1945 na svetem kraju, v avstrijskem Pliberku. Tam, kjer so Titovi krvoloki pobili več deset tisoč »nedolžnih vojakov in civilistov«, ki so se pred vkorakanjem partizanov v Zagreb pognali v beg in skušali prestopiti mejo z Avstrijo. Vodja ustaške države jih je pustil na cedilu, otovorjen s precejšnjimi količinami zlata jo je pravočasno popihal, seveda ob pomoči cerkve, in potem do smrti mirno živel v Španiji.
-
24. 4. 2020 | Mladina 17 | Hrvaška
Češki predsednik je državljanom položil na srce, naj letos poleti ne potujejo iz države. Večina Čehov tradicionalno letuje na hrvaški obali, najpogosteje na dalmatinskih otokih. Naj državljani ostanejo doma, so priporočile tudi druge evropske države, vendar Hrvaška ni ena izmed njih. Njena oblast si je sredi pandemije in skrajno represivnih ukrepov zamislila tako imenovani koridor, karkoli naj bi to že pomenilo, po katerem bi turisti iz Češke prihajali v kraje ob Jadranskem morju, posebej tja, kjer okužb ni bilo. Hrvaški premier se je že pogovarjal s češkim kolegom, z zamislijo o sanitarnem koridorju, ki je v resnici zgolj navadna vožnja po avtocesti in potem prevoz s trajekti na otoke, pa je seznanil tudi avstrijskega in madžarskega premiera. Tako naj bi os nekdanje avstro-ogrske monarhije ob pomoči vladajočih desničarjev in članov evropske ljudske, nacionalistične stranke poskušala zmanjšati katastrofo, ki je doletela hrvaški turizem, tisto »proizvodno« panogo, na katero je hadezejevska oblast že davno stavila vse. Zaradi nje so iz celotnih mest, kakršni sta Split in Dubrovnik, izselili prebivalce, mesta pa spremenili v apartmajska prenočišča.
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Hrvaška
»Gospa, vaših duševnih bolečin ni mogoče ovrednotiti s sto tisoč kunami, kolikor ste zahtevali, ampak le s polovico tega zneska,« je kamnito obličje pravice v Zagrebu izračunalo denarno odškodnino za vse trpljenje žrtve iz taborišča Kerestinec, priložnostno poimenovanega Prenočišče za vojne ujetnike, v katero je prispela neke noči leta 1992. Hrvaški vojaki so jo skupaj s soprogom privedli na zaslišanje, ker se je malo pred tem vrnila iz Bosne, kjer je bila na obisku pri hčeri in materi, to pa se je zdelo organom oblasti sumljivo. Soproga so hitro izpustili, ker je bil tudi sam hrvaški vojak, njo pa so premestili v Kerestinec pri Zagrebu.
-
Na sicer miren zgodnji večer se je v eni od odročnih četrti hrvaškega glavnega mesta odigravala prava drama. Razburjeni reporterji sprva niso vedeli, ali so tam, v tisti stavbi, odkrili skrivnostnega prenašalca koronavirusa, ki noče k zdravniku, ali … No, kakorkoli že, izvedeli smo, da je »bila ura 18.40, ko je v uredništvu Jutarnjega lista pozvonil telefon in reporterji so se še istega večera odpravili na navedeni naslov. Pred enim od vhodov v stavbo sta v resnici stala policijska audija. Eden od njiju je bil službeni audi črne barve z voznikom.« Potreben je bil, priznajte, nemajhen pogum, da so se odpravili na kraj morebitne nevarnosti, pa vendar, novinarska žilica je od vraga, neutrudno žene človeka, da bralce obvešča o pomembnem, v opisanem primeru za vsesplošni interes celo usodnem dogajanju. Govorimo torej o pojavitvi smrtonosnega virusa v Ulici Charlesa Darwina v Zagrebu ali vendarle zgolj o zasebni zabavi, zaradi katere so sumničavi sosedje, pripravljeni sodelovati z mediji, v resnici poklicali v uredništvo Jutarnjega lista, od koder so na kraj dogajanja takojci poslali reporterje? Tako se je rodila za družbeno skupnost in še posebej za novinarsko srenjo vzorčna zgodba o ničemer, opremljena z žgečkljivima uredniškima naslovom in podnaslovom, s kronologijo dogajanja, neostrimi posnetki nadzorne kamere s stavbe, fotografijo gostitelja in lastnika stanovanja ter njegovim življenjepisom. Vse skupaj je bilo naslovljeno Skrivna večerja in podnaslovljeno Kam je šel predsednik po slovesni inavguraciji?.
-
Thomas Kemmerich je en sam dan vodil vlado nemške zvezne dežele Turingije. In kaj je storil ta član Liberalnodemokratske stranke, da je moral odstopiti s položaja predsednika in razpisati nove volitve? So mediji odkrili, da je večina njegovih sodelavcev skorumpirana, kot se že nekaj tednov dogaja hrvaškemu premieru, obdanemu s kopico lopovskih ministrov in članov stranke, čeprav on zaradi tega ni odstopil, ampak si obeta novo volilno zmago HDZ? Ne, nič takega ni bilo, saj bi v Nemčiji stranka, četudi bi bila precej manj skorumpirana od nesrečne lakomne hrvaške ekipe, gotovo občutila resne posledice, šlo je za nekaj s hrvaškega vidika popolnoma banalnega. Pred kratkim izvoljeni predsednik vlade Turingije je ponudil odstop »samo« zato, ker mu je pri vzponu na oblast odločilno pomagala Alternativa za Nemčijo, skrajno desna stranka, naklonjena nacizmu in revizionističnemu prikazovanju zgodovine. Čeprav se AfD niti od daleč ne more primerjati z našimi proustaškimi radikalci, niti se njeni člani ne bi drznili pozdravljati z nacističnim pozdravom »Sieg heil!«, je dovolj fašistično usmerjena, da je bil njen vstop v deželno vlado čez noč označen za nevarnega in nedopustnega v demokratični ureditvi.
-
Pred 75 leti so zavezniki osvobodili Auschwitz, najstrašnejše koncentracijsko taborišče, pred natanko toliko leti je bilo osvobojeno tudi hrvaško ustaško taborišče Jasenovac. Te dni se ves svet spominja holokavsta in nacističnih zločinov, h katerim je mala Hrvaška prispevala znaten delež, saj je na svojem ozemlju iztrebila celotno judovsko skupnost in poleg te še srbsko in romsko. Vendar so v Hrvaški temu datumu, ki naj bi bil v svarilo svetu, pa tudi njej sami, namenili komaj kaj pozornosti. Zgolj isti spletkarji kot vedno so na Trgu žrtev fašizma v Zagrebu položili 75 nageljnov v znak spomina na holokavst in osvoboditev Auschwitza. Nekdanja hrvaška predsednica se je v Izraelu kakopak udeležila velikega shoda svetovnih državnikov in tam iz sebe iztisnila nekaj besed o strahotah tujega fašizma, nič pa o domačem, avtohtonem, tistem, ki v zavesti naroda nikoli ni bil deležen zasluženega prezira in ga tudi ne bo, vse dokler bodo državi vladali ustašofili in vse dokler bo imela oblast svojo vplivno zastrupljevalko, Hrvaško televizijo.
