MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

  • Jure Trampuš

    16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Politika

    Splošno razgledani uradniki

    V času, ko so na ljubljanski pravni fakulteti še opravljali sprejemne izpite iz splošne razgledanosti, uvedel jih je Boštjan M. Zupančič, je med generacijami tedanjih brucev veljalo, da izpit iz splošne razgledanosti narediš tako, da vsako jutro stopiš na balkon in se »malo razgledaš naokoli«. Na pravni fakulteti teh izpitov nimajo več, a ideja o tem, da morajo imeti ljudje tudi »široko znanje«, je ostala. Več

  • Jure Trampuš

    9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Družba

    Parlament pod drobnogledom

    Takoj ko je Parlameter, spletno orodje, demokratičnoinformacijska inovacija, ki ponuja pregled dela poslancev in državnega zbora, uradno zaživel, so se nanj na družbenih omrežjih usuli očitki, da je za njim globoka država. Tipično. Ustvarjalci naj bi bili »skrajni levičarji«, »FDV-jevci brez možganov«, »murgelski podtaknjenci«, ki uporabljajo »Toševo metodologijo statistične ideologije«. V najbolj mili različici naj bi šlo za orodje, ki »zelo natančno meri zelo nepomembne stvari«, v najbolj grobi pa je nekdo »zaposlil mlade levičarje, da bodo pomagali drek mešati«. Več

  • Jure Trampuš

    25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Politika

    Velika rošada

    Ustavno sodišče domuje na Beethovnovi 10, v Plečnikovi palači, ki na zunaj ni videti nič posebnega, zgolj na sprano oranžno prebarvana neugledna hiša, kjer so bili nekoč prostori Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Notranjost je drugačna, ustavni sodniki delajo v neoklasicističnem blišču, do njih vodi rustikalno stopnišče, v stavbo so vgrajeni antični temelji. Ustavni sodniki so se na Beethovnovo preselili še v času socialistične Jugoslavije, leta 1964, zadnjih 25 let pa tam bivajo ustavni sodniki, ki s pravno zavezujočimi učinki razlagajo ustavo Republike Slovenije. Več

  • Jure Trampuš

    25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Kultura

    Samoumevni svet

    Nekoč je Jurij Gustinčič, pokojni starosta slovenskih novinarjev, človek, ki ga je bilo veselje poslušati in še bolj brati, v kolumni za Mladino pisal, da morajo biti novinarji vedno skeptiki, skepsa je nekaj zdravega, dvom je temeljni kamen novinarskega pogleda, a vse do tedaj, dokler ne pripelje do patološkega zavračanja, deformacije. Skepsa je seveda nekaj drugega kot cinizem. Ciničen je lahko vsak, za cinizem ne potrebuješ informacij, celo smisla za humor ne, za cinizem potrebuješ le vehementno samozadostnost, prepričanje, da ti je vse jasno in da o vsem vse veš. Več

  • Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

    18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Politika

    Marko Milosavljević

    Ko se je od nekod pojavil Facebook, je bilo to orodje nekaj novega, omogočalo je izmenjavo informaciji, fotografij, posnetkov, nastala so prijateljska omrežja, povezave, Facebook je med seboj povezal ljudi. Hkrati je nezdržno rasel, se krepil, njegov doseg je presegel milijarde uporabnikov. Danes je Facebook enako velik kot Google, za mnoge ljudi pomeni internet, njegova moč je neizmerljiva. Facebooka nihče zares ne nadzira, ne uporabniki ne države. Po zmagi Donalda Trumpa, po zmagi populistično-brutalne govorice, prepojene z lažmi in stereotipi, se je v svetu, kjer resnica nima več nikakršne teže, postavilo vprašanje, kakšna je pravzaprav vloga Facebooka, kako kroji sedanjost, prihodnost, kdo ga lahko omeji. Facebook je postal prevelik, da bi ga lahko ignorirali. Več

  • Jure Trampuš

    4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Politika

    Domobranski pogled na spravo

    Leta 1991 je slovenska emigracija v Argentini v Taboru (El fortin), glasilu Združenih slovenskih protikomunistov, objavila seznam zahtev, pogojev za to, da bi domobranska stran privolila v spravo. Tako so zapisali: da je treba »izbrisati lažno prikazan mit o komunistični osvobodilni vojni in sprejeti zgodovinsko dejstvo, da je bila OF samo politično orodje za izvedbo revolucije«. Državljansko vojno naj bi torej začela partija sama. Dogajanje med drugo svetovno vojno je bilo seveda bistveno bolj kompleksno, a tako poenostavljen pogled na preteklost postaja v današnji Sloveniji prevladujoč. Več

  • Jure Trampuš

    4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Politika

    Uravnotežena sprava

    Jože Dežman ni navaden zgodovinar. Nekoč je bil urednik Borca, pisal je o partizanskih epopejah in naprednih revolucionarnih silah, ker je nečak narodnega heroja, je bil v mladih letih imenovan za predsednika komisije za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil. Potem se je zgodila sprememba, postal je eden od najostrejših kritikov narodnoosvobodilnega boja, predvsem revolucije in nasilja, ki ga je ta prinesla. Njegove kritike so bile ponekod upravičene, četudi pavšalne, ideološke, revanšistične. Njegova dela niso imela večje strokovne veljave, imela pa so širok politični odmev. Jože Dežman je v času prve Janševe vlade postal direktor Muzeja novejše zgodovine, v času druge direktor Arhiva Slovenije. Svojih novodobnih političnih simpatij ni nikoli skrival, kritikom iz zgodovinske stroke pa je pravil, denimo dr. Božu Repetu, da »trosijo blodnje« in »prodajajo puhlo repo«. Jože Dežman je titoizem primerjal z nacizmom. V vseh teh letih je delal tudi v komisiji za reševanje vprašanja prikritih grobišč, evidentiral je lokacije, sodeloval pri izkopih in se s politiko pogovarjal, kako se do zgodovine in njenih žrtev vesti dostojno. Jože Dežman gotovo ni človek, za katerega bi lahko trdili, da ima na dogajanje v drugi svetovni vojni in neposredno po njej neobremenjen, vsaj deloma objektivističen pogled. Nasprotno – njegov pogled na zgodovino je strukturno enak pogledu tistih, ki so neposredno po vojni govorili zgolj o partizanskih zmagah, o napakah, porazih, zločinih pa so molčali. A vse to je razumljivo, kdor se ukvarja s trupli in kostmi, težko ostane ravnodušen. Več

  • Jure Trampuš

    28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Politika

    Moralna zmaga

    Pred dnevi je okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevo Emilije Mrlak, žene pokojnega pilota Tonija Mrlaka, za uvedbo sodne preiskave zoper brigadirja Antona Krkoviča. Ta naj bi bil neposredno odgovoren za sestrelitev helikopterja, ki ga je med osamosvojitveno vojno pilotiral Mrlak; takrat je v goreči gazeli umrl še tehnik letalec Bojanče Sibinovski. Mrlak je bil sicer pilot v JLA, a se je vseskozi dogovarjal za prestop v teritorialno obrambo. Njegov helikopter ni bil oborožen, ko je padel, je bil natovorjen zgolj s kruhom … Zavrnitev sodne preiskave ni bila nobeno presenečenje, država Slovenija, njeni organi pregona, sodišča, policisti, tožilci so se vseskozi otepali iskanja resnice. Padec gazele so tožilci preiskovali že v devetdesetih letih, a so primer, ker naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je zares streljal in zakaj, pospravili v arhiv – elementi kaznivega dejanja sicer niso bili neposredno zanikani, toda primera niso nikoli zares preiskali. Več

  • Jure Trampuš

    28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Politika

    Pot v skupno prihodnost

    »Zunaj se je jeklena nevihta urno bližala s črnimi koraki zakajene, tuleče počasti,« v romanu Doberdob Prežihov Voranc realistično opisuje dogajanje med prvo svetovno vojno. »Skozi ozračje je huškajoče poplesaval en sam oduren, mozeg pretresajoč odmev razbesnelih izstrelkov in kamenja,« nadaljuje pripoved. »V prihodnjem hipu je zračni pritisk vse tri zagnal nazaj v jarek, iz katerega so skočili. Očem je vzelo vid, v obraz jim je puhnila žveplena toplota. Tam, za Heldom nekje se je razkadila granata.« Na Krasu, na doberdobski planoti, ki danes leži v Italiji, tik za slovensko-italijansko mejo, je med prvo svetovno vojno potekala frontna črta. Tam je bil tudi Prežihov Voranc, tam, po vsej soški fronti, so bili vojaki, ki so se borili za svojo zemljo, med njimi veliko Slovencev, večinoma so se borili na avstro-ogrski strani, nekaj Beneških Več

  • Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

    21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Družba

    Dr. Darko Suvin, filozof

    Dr. Darko Suvin (1930, Zagreb) se je večino akademske kariere ukvarjal s književnostjo, predvsem z dramskim teatrom in žanrom znanstvene fantastike. Poučeval je na univerzah v Zagrebu, Massachusettsu in Indiani, pa na McGillovi univerzi v Montrealu, kjer je postal zaslužni profesor in član Kanadske akademije znanosti in umetnosti. Več