Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    18. 2. 2022  |  Mladina 7  |  Družba

    Izkrivljanje spoznanj

    Na Petra Stankovića, profesorja kulturologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, se je po izidu knjige Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe – prve akademske študije o našem najpopularnejšem glasbenem žanru – vsul plaz zgražanja konservativnih medijev, uporabnikov družabnih omrežij (in celo nekaterih vodilnih politikov). Avtorju očitajo, da v narodnozabavni glasbi prepoznava »fašistične nastavke«, da gre pri študiji pravzaprav za – kot so to ubesedili pri Demokraciji – »levičarsko udrihanje po narodnozabavni glasbi«. Več kot očitno je, da knjige – gre za izsledke povsem korektne, nepristranske in nežaljive raziskave, ki narodnozabavno glasbo spoštljivo obravnava kot resen kulturni fenomen – niso prebrali.

  • Gregor Kocijančič

    18. 2. 2022  |  Mladina 7  |  Kultura

    Besedle ni konj

    Začetek pandemije je bil čas vzpona kompletov za domačo peko kruha z drožmi, val omikrona pa je obdobje vzpona brezplačne spletne igre wordle. Gre za minimalistično besedno igro, ki se je v zadnjih nekaj mesecih po spletu nepričakovano razširila kot požar in po vsem svetu postala priljubljeno sredstvo nekajminutnega pobega od turobne zime med štirimi stenami.

  • Gregor Kocijančič

    11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Kultura

    Nediskretni šarm evforije

    Velika televizijska uspešnica leta 2019, najstniška (melo)drama na steroidih Evforija (Euphoria), se je po predolgem zatišju, ki je bilo seveda posledica pandemije, pred nekaj tedni končno vrnila z novo, drugo sezono. Čeprav so mnenja o njej za zdaj izrazito nasprotujoča si – številni kritiki novi sezoni očitajo pretirano zanašanje na nasilje, erotiko, goloto in šokiranje občinstva –, nedvomno že sodi tudi med največje televizijske hite letošnjega, komaj dobro začetega leta. Podrla je rekord gledanosti vseh prvencev na platformah za pretakanje televizijske mreže HBO, gledanost pa se je v primerjavi s prvo sezono povečala za skoraj sto odstotkov: premiero nove sezone si je do zdaj ogledalo že več kot 13 milijonov gospodinjstev.

  • »Neue Slowenische Kunst«

    Daleč najpopularnejši glasbeni žanr v Sloveniji – narodnozabavno glasbo naj bi poslušalo kar 48 odstotkov slovenskega prebivalstva – je v družboslovnih študijah izjemno zapostavljen. Prav ta ugotovitev je spodbudila nastanek najnovejše knjige profesorja kulturologije Petra Stankovića s Fakultete za družbene vede v Ljubljani Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe. Pravzaprav so se raziskovalci doslej pristransko posvečali predvsem robnim glasbenim praksam, ki so jim bile ljube, torej alternativnim žanrom, kot sta na primer pank in rejv. Mainstreamovski žanri, ki jih ljudje največ poslušajo in ki, kot pravi Stanković, »zaradi tega tudi najbolj vplivajo na slovenski vsakdanjik« – najsi gre za narodnozabavne poskočnice ali za radijske šlagerje –, pa so bili doslej med akademiki skoraj popolnoma prezrti.

  • In kot bi skomignil ...

    Dobičkonosna industrija recikliranja stare intelektualne lastnine je konec lanskega leta zakuhala nadaljevanje ikonične nadaljevanke Seks v mestu, a že po prvih nekaj epizodah serije, ki so ji nadeli povsem novo ime, In kot bi mignil ..., je bila širša javnost – kritiška in tudi laična – skoraj soglasna, da ta v skoraj vseh mogočih razsežnostih pogrne na celi črti. Vseeno je bilo nadaljevanje Seksa v mestu, katerega zadnji, deseti del smo si lahko ogledali te dni, izjemno gledano – podrlo je rekord v gledanosti prvencev na HBO-jevi pretočni platformi HBO Max, s katerim se je prej ponašal še en podoben projekt, osladno srečanje ostarelega ansambla nanizanke Prijatelji z naslovom Prijatelji: Spet skupaj (zdaj pa je rekord že v rokah nove sezone mladostniške serije Evforija). Ja, čeprav je nadaljevanje zaključene zgodbe o bajnih življenjih tabloidne kolumnistke Carrie Bradshaw (Sarah Jessica Parker) in njenih prijateljic, blago rečeno, odvečno, je občinstvo očitno še vedno izjemno radovedno, kaj se z liki dogaja 17 let po srečnem koncu priljubljene televizijske sage in dveh neposrečenih filmih.

  • Gregor Kocijančič

    21. 1. 2022  |  Mladina 3  |  Kultura

    Dvigovanje proti zenitu

    Prejšnji teden je ob slovesnem odprtju evropske prestolnice kulture v Novem Sadu pozornost zbujal naš sloviti postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov, ki je v sodelovanju z dolgoletno sodelavko, priznano vizualno umetnico Dunjo Zupančič, prireditev odprl s predstavo »Zeniteum :: 2022«. Vtisi osuplosti in hvalospevi monumentalnemu spektaklu se po družabnih omrežjih in različnih (pretežno tujih) medijih širijo že ves teden, na domačih tleh pa je vse bolj mrko: Center Delak – zavod za razvoj postgravitacijske umetnost in kulturalizacijo vesolja, v katerem delujeta Živadinov in Zupančičeva – je ena od nevladnih organizacij, ki so te dni izpadle iz štiriletnega programskega financiranja ministrstva za kulturo.

  • Zadnji žebelj v krsto

    Načrtno razgrajevanje področja kulture pod taktirko ministra za kulturo Vaska Simonitija je postavilo nov mejnik: precej ključnih nevladnih organizacij s področja uprizoritvenih, glasbenih in intermedijskih umetnosti je te dni izpadlo iz štiriletnega programskega sofinanciranja, kar bo močno ohromilo njihovo delovanje in pravzaprav tudi ogrozilo njihov obstoj; in to v času, ko je neodvisna kultura zaradi posledic pandemije že tako ohromljena.

  • Gregor Kocijančič

    14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Kultura

    Portret mimoidočega: Stane Jagodič

    Akademski slikar Stane Jagodič (rojen leta 1943) je brez dvoma eden naših najproduktivnejših umetnikov starejše generacije. Njegov izjemno bogat in skrbno arhiviran opus je sestavljen iz tako številnih umetnin, ki jih je ustvaril z različnimi tehnikami in v različnih slogih, da se resnično zdi, kot bi bil sad truda veččlanske umetniške skupine, ne pa delo enega samega avtorja. Če bi morali opis njegovega umetniškega delovanja omejiti na eno besedo, bi bila ta vsekakor »hiperproduktivnost«.

  • Gregor Kocijančič

    30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Kultura

    Rekordni kalamari

    Kaj dobimo, ko zmešamo elemente kultnega japonskega trilerja Battle Royale, najstniške distopične drame Igre lakote, oskarjevskega hita Parazit, snuffovskih grozljivk Žaga in resničnostnega šova Survivor? Neizvirno in plehko, a razmeroma zabavno, sila fotogenično in do množic prijazno kritiko kapitalizma, poškropljeno s tarantinovsko ekscesnimi količinami krvi. Južnokorejska uspešnica Squid Game – ki, roko na srce, deluje kot desetkrat predolga epizoda serije Black Mirror – je nesporni prvak med letošnjimi popkulturnimi fenomeni: nepričakovano je porušila rekorde gledanosti vseh Netflixovih prvencev in v manj kot mesecu dni postala najbolj gledana Netflixova nadaljevanka doslej.

  • Gregor Kocijančič

    17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Družba

    Brez muje se še čevelj ne obuje

    Športne copate dandanes sploh ne sodijo več na noge. Če so bile kake posebne najkice ali adidaske ustvarjene v omejeni nakladi – in če jih je po možnosti obul kak raperski ali košarkarski superzvezdnik in se z njimi pobahal na Instagramu –, verjetno sploh nikoli ne bodo pristale na stopalih, temveč se bodo le selile z naslova na naslov, s celine na celino. Na vsaki postaji bodo priložnostnim poslovnežem ustvarile več sto ali več tisoč evrov dobička, na koncu pestre poti pa bodo pristale v vitrini kakšnega premožnega zbiralca. Čudna so zbiralska pota. Superge so v zadnjih letih postale statusni simbol in luksuzna dobrina, s katero v novonastalem gospodarskem ekosistemu »kulture tenisk« (sneaker culture, op. p.), ki ga je omogočil splet, trgujejo mladi priložnostni poslovneži: od malih rib, ki si s prekupčevanjem s supergami zaslužijo žepnino, do iznajdljivih podjetnikov, ki si s spletno preprodajo second-hand tenisk nagrabijo milijonsko premoženje.

  • Gregor Kocijančič

    12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Kultura

    »Kamorkoli pogledam, vidim Triglav«

    Emil Kozole, oblikovalec v (z veliko Brumnovo nagrado dvakrat nagrajenem) studiu Ljudje ter docent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, je po novem tudi zbiratelj. A to ni tipičen zbiratelj, ki bi se lahko pobahal na primer z zbirko »brošk, znamk, značk, prtičkov ali starega filigrana« – ne, Kozole na svojem disku v rahlo obsesivni maniri zbira logotipe, ki jih krasi motiv Triglava. Teh je namreč v »obtoku« mnogo več, kot bi pričakovali.

  • Utelešenje interneta

    Mark Zuckerberg, prvi mož korporacije Facebook – oziroma tisti intergalaktični človek kuščar, ki se je, odet v hiperrealistični človeški kostum, infiltriral v zemljansko elito –, že dolgo ni zvenel tako navdušeno (in hkrati tako strašljivo) kakor na predstavitvi interneta jutrišnjega dne, imenovanega »metaverzum« (metaverse, op. p.). Podjetje Facebook se je te dni preimenovalo, zdaj se imenuje Meta, s tem pa javnosti sporoča, da počasi začenja novo poglavje v spletni socializaciji. Šlo naj bi za virtualni ekosistem, »o katerem lahko razmišljamo kot o utelešenju interneta, kjer vstopimo v vsebino, namesto da jo zgolj gledamo,« je Zuckerberg vneto razlagal na predstavitvi, med katero je njegov avatar skupaj z avatarji njegovih najbližjih sodelavcev lebdel v breztežnostnem prostoru na virtualni vesoljski ladji.

  • Bilo je nekoč v Šaolinu

    Hiphop kolektiv Wu-Tang Clan je leta 2015 posnel dvojni album Once Upon a Time in Shaolin, ki je bil izdan v zgolj enem, edinstvenem izvodu. Konceptualna izdaja je bila mišljena kot upor proti zmanjševanju vrednosti glasbe v dobi digitalne distribucije, a projekt se je sfižil, ko je unikatno ploščo na dražbi za dva milijona ameriških dolarjev kupil Martin Shkreli, zloglasni farmacevtski poslovnež in goljuf, znan tudi kot »pharma bro«. Shkrelijevo ime je že skoraj pozabljeno, toda v času nakupa Wu-Tangovega unikatnega albuma je slovel kot »najbolj osovražena oseba na internetu«, pa ne zato, ker je ploščo kupil kot trofejo. V zgodovino se je zapisal kot razvpiti farmacevtski zlikovec, ki je med drugim pridobil ekskluzivne pravice za proizvodnjo zdravila Daraprim – to se uporablja denimo za zdravljenje aidsa – in ceno ene tablete čez noč s 13,5 ameriškega dolarja zvišal na vrtoglavih 750 dolarjev. Tri leta kasneje je bil zaradi različnih goljufij obsojen na sedem let zapora.

  • Gregor Kocijančič

    29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Kultura

    Prefrigani kalamari

    Ameriškemu pretočnemu velikanu Netflixu se od časa do časa posreči uspešnica, ki prevzame ves svet in se kot požar razširi po družabnih omrežjih in svetu spletnih memov, skratka, postane popkulturni fenomen, ki se mu je preprosto nemogoče izogniti. V času prvih lockdownov je bil takšen denimo Tiger King (2020), dokumentarna serija o psihopatskih floridskih zbiralcih eksotičnih mačk, te dni pa na Netflixu kraljuje južnokorejska igrana serija Squid Game, distopična drama, ki je nepričakovano porušila rekorde gledanosti vseh prejšnjih prvencev: v manj kot mesecu je postala njegova najbolj gledana serija doslej. Zdaj je najbolj priljubljena Netflixova serija v kar 90 državah po svetu: ogledalo si jo je že skoraj 150 milijonov gospodinjstev.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Družba

    Sladka ironija

    »Kakšna ironija, kajne?« smehljaje se pravi Maša Salopek, glavna slaščičarka v Hiši Franko, ko je že uvodoma soočena z neizogibnim vprašanjem, kako je kljub temu da še zdaleč ni sladkosneda, ravnokar prejela naziv najboljše slaščičarke na svetu po izboru gastronomske avtoritete The Best Chef.

  • Gregor Kocijančič

    8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Svet

    Applov košček epske pogače

    Fortnite – ena daleč najpopularnejših spletnih računalniških iger, ki je od svojega zagona leta 2017 pridobila naklonjenost kar 350 milijonov (večidel izjemno mladih) igričarjev, zadnje čase pa jo vsak dan igra kakšnih petnajst milijonov ljudi – te dni dviguje ogromno medijskega prahu zaradi pravnih bojev s korporacijo Apple. Ta je igro umaknila iz svoje trgovine z aplikacijami App Store, in tako bo ostalo, dokler se zadeva ne reši na sodišču. Kot opozarja Tim Sweeney, izvršni direktor podjetja Epic Games, ki je razvilo igro Fortnite, pa bi to lahko trajalo več let.

  • Beda pod fasado milijarderskega blišča

    Če ste si naredili uslugo, se prepustili hajpu in si predvajali vsaj nekaj epizod uspešnice televizije HBO Nasledstvo (Succession), ste se brez dvoma kmalu za tem vdali v usodo maratonskega buljenja v ta absolutni presežek sodobne televizijske produkcije. Naj gre za kritike ali za navadne gledalce, za strokovnjake ali za laike, občinstvo Nasledstva v celoti soglaša, da je to nesporno ena najboljših nadaljevank našega časa.

  • Jugofuturizem

    V nedeljo dopoldne smo se sprehajali po razstaviščih ljubljanskega Grafičnega bienala, ki spada med naše kulturne prireditve z najdaljšo tradicijo in med mednarodno najbolj prepoznavne. Ena izmed obiskovalk vodenega ogleda v ljubljanskem parku Tivoli je zaradi očitne odsotnosti tradicionalnih grafik na razstavah na osrednjem prizorišču, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), in v le streljaj oddaljeni Švicariji vodnico vprašala: »Zakaj se ta dogodek sploh še imenuje grafični bienale? Lahko bi bil preprosto ’bienale’.« Njena opazka ni daleč od resnice: Grafični bienale Ljubljana zdaj že tradicionalno zapostavlja klasično likovno grafiko in vsakič poskuša stopiti še (vsaj) en korak dlje v prihodnost. Ljubljanski grafični bienale je pravzaprav bienale sodobne umetnosti. Deal with it.

  • Petnajst sekund slave

    Še pred nedavnim se je zdelo, da se bo TikTok, priljubljena aplikacija za deljenje kratkih videoposnetkov, v zgodovino zapisal zgolj kot bežen trend – podobno kakor veliko drugih inovacij v naglo spreminjajočem se svetu družbenih omrežij, ki le za kratko obdobje obsedejo horde najstnikov in nato kmalu utonejo v pozabo. A zdaj iz dneva v dan postaja vse očitneje, da bo TikTok še dolgo med nami – po (črnogledih) napovedih nekaterih strokovnjakov naj bi postal vodilno družbeno omrežje jutrišnjega dne. O tem, da kitajska aplikacija suvereno prevladuje med družbenimi omrežji, zelo jasno pričajo že dih jemajoče statistike. Je daleč največkrat naložena mobilna aplikacija lanskega leta: danes ima že dobro milijardo dejavnih uporabnikov, kar je petina lastnikov mobilnih telefonov na svetu. Med vsemi družbenimi omrežji je TikTok tisti, ki je podrl hitrostni rekord v pridobivanju naklonjenosti prve milijarde uporabnikov, od zagona leta 2016 pa je naštel že neverjetne tri milijarde prenosov. Doslej so tolikšno priljubljenost dosegale zgolj aplikacije, ki so v Facebookovi lasti. TikTok se je po medmrežju razširil kot požar in mladi uporabniki so mu resnično zvesti: kot so to pred nedavnim slikovito ubesedili pri časniku The Guardian, so »uporabniki na TikToku zgolj marca 2020 preživeli toliko časa, kot ga je minilo od kamene dobe do danes: 2,8 milijarde ur oziroma skoraj 320 tisoč let«.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Kultura

    »Ta film je postal svetovni problem«

    Čeprav je Mako Sajko (rojen leta 1927 v Tržiču) – dobitnik letošnje Štigličeve nagrade za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije – ustvarjalno pot neprostovoljno končal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je njegov opus izjemno bogat in vpliven: posnel je kar 17 kratkih dokumentarnih filmov, ki so bili po izbiri obravnavane tematike, slogu pripovedovanja in tehnični izvedbi nedvomno pred svojim časom. Njegovi eksperimentalni, družbenokritični filmi kažejo tako napredno miselnost, da so izjemno relevantni še danes. Na letošnjem umetniškem trienalu EKO8 v Mariboru so predvajali njegov dokumentarec Strupi (1964), ki v svetu velja za pionirski izdelek v žanru okoljevarstvenega dokumentarca, na letošnjem festivalu kratkih filmov FeKK v Ljubljani pa je bil predstavljen njegov film Stopnice ljubezni (1971), ki govori o ljubezenskih zvezah, nastalih na podlagi ženitnih oglasov. Ker Sajko verjame, da je vloga dokumentarnega filma spodbujanje družbenih sprememb, je snemal napredne filme, ki jih je močno zaznamovala družbena angažiranost: obravnavali so teme, o katerih je javnost molčala. Slavica Exception (1971) iz feministične perspektive portretno pripoveduje o delavski etiki mlade striptizete, Promiskuiteta (1974) govori o nevarnosti nezaščitenih spolnih odnosov, Kje je železna zavesa (1961) preroško napoveduje konec strogo varovane meje med vzhodno in zahodno Evropo. Njegov daleč najbolj razvpit dokumentarec pa je Samomorilci, pozor! (1967), ki je prekinil dolgoletni molk o žgoči problematiki samomorov med mladimi Slovenci, z njim pa je ugasnila tudi Sajkova kariera. Film je oblasti stopil na žulj, ker je pokazal zlaganost idealne podobe srečne socialistične mladine, zato je vizionarskega režiserja izobčila iz filmskega sveta. Njegovo delo, čeprav ga je politični sistem utišal na vrhuncu ustvarjalne poti, živi naprej. Štiriindevetdesetletni Mako Sajko velja za eno največjih imen v zgodovini slovenskega filma.

  • Gregor Kocijančič

    20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Svet

    Proticepilski protestniki so skušali vdreti v prostore BBC in zgrešili za dobrih osem kilometrov

    Britanski nasprotniki cepljenja proti covid-19 – podobno kot nekateri privrženci gibanja Osveščeni prebivalci Slovenije (OPS), ki že mesece taborijo pred stavbo RTV na Kolodvorski ulici v Ljubljani – med drugim nasprotujejo medijski hiši BBC in ji očitajo promocijo cepljenja in širjenje lažnih informacij, povezanih s pandemijo koronavirusne bolezni.

  • Južnokorejska beatlomanija

    Korejski pop, znan predvsem kot K-pop, je gigantska industrija, vredna več kot pet milijard ameriških dolarjev. Zadnja leta silovito prodira čez državne meje Južne Koreje – in to še zdaleč ne zgolj v Severno Korejo, kamor K-pop iz Kitajske pripotuje na pretihotapljenih USB-ključkih, kar Kim Džong Un doživlja kot »anti-socialistično kulturno invazijo« in K-pop označuje za »smrtonosnega raka«. Ne, K-pop je gromozanske baze fanatično obsedenih oboževalcev zgradil po vsem svetu, celo pri nas, in je po veličini svojih finančnih uspehov primerljiv celo z ameriškim trgom. BTS, najpopularnejši korejski boyband, pogosto krasi vrhove lestvic najbolje prodajane glasbe v Združenih državah: v letu 2019 je prodal več plošč kot največje ameriške pop zvezdnice, denimo Ariana Grande, Taylor Swift ali Billie Eilish. V prvem valu pandemije koronavirusa je podrl rekord v številu ogledov spletnega pretoka koncerta, letošnjo pomlad pa se je v Guinnessovo knjigo rekordov vpisal kot najbolj poslušana veččlanska zasedba na Spotifyu, vodilni platformi za spletno pretakanje glasbe, na kateri se lahko pohvali s skoraj sedemnajstimi milijardami pretokov.

  • Oglaševanje v vesolju

    Kot je pred leti opozarjala pobuda Plakatopolis, živimo v prostoru, ki je prenasičen z zunanjim oglaševanjem. Kamorkoli pogledamo, smo obkroženi z jumbo plakati, osvetljenimi vitrinami citylight in bleščečimi digitalnimi panoji, a za kapitaliste jutrišnjega dne očitno niti to ni dovolj.

  • Renesansa raperk

    Zadnja leta postaja ženski glas v rap igri vse opaznejši in vedno bolj prevladujoč. Ameriško sceno so sicer že v zlati dobi hiphopa devetdesetih let močno zaznamovale raperke (denimo Missy Elliot, Bahamadia, Lauren Hill, Lil Kim in Foxy Brown), a v svetu rapa so do nedavnega kljub temu prevladovali moški. Zdaj pa postaja svetovna krajina hiphopa nekoliko bolj uravnotežena: vrhove lestvic najbolj prodajanih in s spleta največkrat pretočenih skladb krasijo imena ognjevito gajstnih, pohotno vulgarnih rap superzvezdnic, kot so na primer Cardi B, Megan Thee Stallion, Nicki Minaj in Doja Cat, na vrhove seznamov najboljših plošč leta po izbiri kritikov pa se uvrščajo številne glasbeno avanturistične, pesniško artikulirane, napredno misleče, družbenokritične in politično angažirane raperke, kot so denimo Little Simz, Young M. A., Noname, Tierra Whack, Rico Nasty in številne druge. Izjemno dolgo je trajalo, da so si ženske izborile mesto v tem nekoč izrazito moškem svetu, a zadnja leta se zdi, da so končno deležne pozornosti, ki si jo zaslužijo. Raperska krajina pa ne postaja uravnotežena zgolj po svetu, temveč tudi pri nas.

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2021  |  Kultura

    »Skupna prihodnost so skupni prostori«

    Marjetica Potrč si v svojih socialno arhitekturnih projektih prizadeva vzpostavljati dobre participatorne prakse, katerih modrost je, da »ne delaš za skupnost, temveč skupaj s skupnostjo«, pravi in nadaljuje, da »zgolj tako lahko uresničiš idejo mesta, ki resnično deluje«. Beseda je tekla tudi o tem, kako se njeno delo z avtohtonimi skupnostmi križa z antropologijo, ter o tem, kaj se lahko od staroselcev naučimo na zahodu. »Svet je kot inteligenten organizem, v katerem lahko v istem času v različnih kulturah prideš do podobnih idej,« pravi in poudarja, da lahko »danes, ko se sprašujemo, kako bi lahko upočasnili neusmiljeno rast kapitala, novo znanje pridobimo zgolj tako, da presežemo svoje kulturne okvirje«. »Izmenjava znanja med znanstveniki in avtohtonimi prebivalci je pri tem ključna,« dodaja.

  • Gregor Kocijančič

    12. 7. 2021  |  Družba

    »Svoboda govora po eni strani izenačuje besede sovraštva z besedami ljubezni«

    Mitja Velikonja pojem politike razume »veliko širše, kot se danes zdravorazumsko reducira na zgolj strankarstvo, na »ta leve« in »ta desne««. Pravi, da so »politika vsi odnosi med skupinami ljudi, ki so na različnih položajih družbene moči«. V intervjuju za Mladino je zato beseda med drugim tekla o »temah preučevanja, ki imajo poleg znanstvenega pogosto tudi emancipatorni element, saj afirmirajo pomembnost vsega doslej spregledanega in vseh doslej spregledanih«.

  • Identitetne sloje lupi kot čebulo in se sprašuje, če je človek sploh lahko zares svoboden

    »V okolju, ki je najbolj mizogeno, homofobno in transfobno, obstaja pojav nekakšne transrodnosti. Sistem je rodil prav to, proti čemur se tako bori«, pravi Kukla, znana tudi kot Katarina Rešek, ko razlaga o pojavu virdžin, ki jih je v filmu Sestre postavila v sodoben kontekst. Kukla verjame, da s svojo resnico pomaga krhati patriarhat, za katerega meni, da »je danes najbolj prisoten v dejstvu, da ženske nase še vedno gledamo skozi moško oko«, a optimistično dodaja, da »je zdaj končno nastopilo obdobje, ko smo pričele izkopavati »žensko oko«, ki je zakopano nekje v globinah«.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    2. 7. 2021  |  Mladina 26  |  Kultura

    »Gledališče lahko spremeni miselnost vsega naroda«

    Gledališka režiserka Maja Kleczewska (1973) je ena najopaznejših ustvarjalk v sodobnem poljskem gledališkem prostoru, hkrati pa je tudi politična aktivistka – v gledališču in zunaj njega. Slovi po drznih, izrazito osebnih interpretacijah klasičnih dramskih besedil, s čimer namerava sledi pustiti tudi na naših tleh: te dni je v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno predstavila svojo vizijo Cankarjevih Hlapcev.

  • Agropop art

    V preprostejših časih, pred kakšnimi petnajstimi leti, ko svojih dragocenih podatkov še nismo prostovoljno razdajali na Facebooku, saj smo čas namesto tega zabijali na proto-družabnem omrežju MySpace, je ljubljansko klubsko podzemlje zajel novi val treši rejv muzike, ki jo je v naše kraje uvozil kolektiv Smetnjak. To ni bil rejv, to je bil nu-rejv. To ni bil techno, to je bil techno rock. Smetnjak in njegovi nabliskani podaniki smo (bili) potomci Daft Punka, otroci Daft Punkovega »mlajšega polbrata« Ed Banger Records. Francoski elektro, electro-clash, francoski house, nu-disko, težko distorzirani synthi, epski dropi, rezki piski in štanc ritmi so tresli fluorescentne šuškave jakne pripadnikov prve generacije ljubljanskih hipsterjev, ki so se na večere Smetnjakovih zabav pred klubom K4 gnetli že ure, preden se je ta sploh odprl.

  • »Ustvarjamo lepoto iz sranja in povprečnosti«

    Vsak(a) ima svojo narcisoidnost. Anonimnost je naša oblika.