Heni Erceg
-
Kaj imata skupnega kalašnikovka in električni grelnik? Načeloma nič, ker je kalašnikovka smrtonosno orožje, grelnik pa bi moral biti vir toplote v mrzlih zimskih nočeh. Razen če ne živite na Hrvaškem, kjer oboje lahko postane smrtonosno orožje. Tako je neki mladenič s kalašnikovko sredi belega dne v središču Splita ubil tri mlade ljudi z narkomanske scene, potem pa puško, iz katere je izstrelil 36 nabojev, nekatere v žrtve, druge v avtomobil s potniki, po naključju parkiran na kraju pokola, odvrgel v zabojnik za smeti. Po dejanju se je odpravil domov, se preoblekel in skupaj z očetom odšel v bife v neposredni bližini policijske postaje. Tam so ga aretirali. Noč pred to surovo likvidacijo v Splitu – vsi vpleteni vanjo imajo zajetne policijske kartoteke, a zgolj tu in tam kratek čas prebijejo v zaporu – noč pred tem torej je v nekem domu za starejše, kot so lastniki ponosno imenovali skromno lesenjačo, najverjetneje neki grelnik povzročil požar, ogenj in dim pa sta nato pogoltnila leseno barako, pri čemer je umrlo šest njenih stanovalcev.
-
V Splitu imajo hude težave. Mestni oblasti je desničarska vrhuška ukazala, naj, kolikor le mogoče hitro, poišče kakega »borca za hrvaško stvar« in mu še hitreje postavi spomenik, ker se na predsedniških volitvah zapleta. V Splitu je v prvem krogu volitev sedanjo predsednico premagal kandidat socialdemokratov in levice, podobno je bilo na Reki in v Zagrebu, torej v večjih urbanih središčih. Takšen volilni izid je bil dovolj za preplah in mobilizacijo na podlagi gorečnosti za hrvaško stvar, najbolje tisto izpred sto let. To vedno vžge. Mestni očetje in še posebej župan, sicer poslušni predsedničin psiček, so si pulili lase in tarnali, kajti kako naj v Splitu najdejo kakega uglednega ustaša, svojega, pristnega, ko se vendar ve, da jih je bilo v tem mestu med drugo svetovno vojno le za prste ene roke, saj je bil Split popolnoma antifašističen. V partizanih je bilo kar 12 tisoč Splitčanov, padlo jih je skoraj 4000, v mestu pa je bilo v narodnoosvobodilno gibanje vključenih 15 tisoč prebivalcev. Kako zdaj, v tem kratkem času do drugega kroga volitev, v katerem bi se sedanja predsednica zlahka obrisala pod nosom, kar bi pomenilo, da bodo položaj »zasedli komunisti«, kot je panično posvaril neki stari hadezejevski jastreb, sicer tudi sam nekoč član komunistične partije, kakor večina današnjih članov vladajoče stranke, kako torej tako na vrat na nos najti kakega zglednega borca za Hrvaško, ustaša? Kako pokazati omejenemu ljudstvu, da ena sama stranka od nekdaj ve, kaj je najboljše za Hrvaško? Kajti tega zagotovo ne ve komunistična sodrga, katere edini cilj je bil že takrat ustvariti Jugoslavijo in zatreti vsakršen spomin na Neodvisno državo Hrvaško, »izraz tisočletnih prizadevanj Hrvatov za svojo državo«. Pa čeprav fašistično. Never mind! Samo, da je naša, etnično čista in prežeta s sovraštvom.
-
20. 12. 2019 | Mladina 51 | Hrvaška
Ko so postavili venec iz raznobarvnih vrtnic, je nemška kanclerka, sključena od napora, še poravnala trakova v barvah nemške zastave, ki sta visela z venca, prav kot to napravi skrbna ženska, ko krasi kaj, kar se ji zdi pomembno. Potem je govorila, kako se sramuje strahotnih zločinov rojakov, pogumno prevzela odgovornost za zlo, ki so ga Nemci prizadejali svetu in človeški civilizaciji, naštela je vse, prav ničesar ni izpustila, niti plinskih celic, prisilnega dela, lakote, mraza, počasnega umiranja … Končala pa je s tem, da je bil Auschwitz samo njihov, nemški zločin. »Oświęcim je na Poljskem, toda že leta 1939 je bil Auschwitz del nemškega rajha, nemško uničevalno taborišče, ki so ga upravljali Nemci. To se mi zdi pomembno poudariti. Pomembno je nedvoumno identificirati storilce. Mi Nemci dolgujemo to žrtvam in sebi.«
-
6. 12. 2019 | Mladina 49 | Hrvaška
Je uspešna in marljiva ženska, pevka, ki z lahkoto polni dvorane po vsej nekdanji skupni državi; celo tisti, ki prezirajo to glasbeno zvrst, segajočo od osladnega popa do folka, priznavajo, da so njeni koncerti izpeljani z vrhunskim profesionalizmom. Dela že od otroštva in vztrajno gradi kariero ene od najbolj znanih pevk na tem območju. Drzna in samosvoja pred časom ni omahovala, ko so ji ponudili gledališko vlogo v predstavi Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže, in s tem povzročila zgražanje tako imenovane intelektualne Hrvaške, ki – čeprav le s težavo prebira Krležo – ni mogla požreti, da je pevka popevčic stopila na odrske deske v hramu hrvaške kulture. In to celo s Krležo.
-
22. 11. 2019 | Mladina 47 | Hrvaška
Ki je kot zrcalo, izziv, ljubljeni četnik ali dragi ustaš. Celo v isto skupino evropskih ljudskih predstavnikov sodita, v skupino, ki ji je mar zgolj blaginja ljudstva, zato bi srbski predsednik moral priti na kongres Evropske ljudske stranke v Zagreb, a je dolgo omahoval in nazadnje udeležbo odpovedal. Pa ne, da bi bil bojazljivec, pravi, v resnici s prihodom v hrvaško prestolnico ni želel še dodatno poslabšati odnosov med državama, poleg tega je tu še položaj Srbov na Hrvaškem. Ni si mogel kaj in je dodal, kako Hrvate pekli, ker se Srbija spet dviga in ni več na kolenih.
-
8. 11. 2019 | Mladina 45 | Hrvaška
Od tistih časov je Hrvaška doživela pravo inflacijo pavlih, ki jih sicer nihče več ne imenuje tako, zasedli pa so vse pomembne položaje, prav do najvišjega vodstva države. Pa vendar, če bi se ti pavlihe pošteno pomerili med sabo, bi si po vseh merilih prvenstvo med njimi brez dvoma zaslužila sedanja predsednica, trdno odločena, da si bo na bližajočih se volitvah zagotovila še pet let na tem položaju. V nasprotju z vedenjem nekdanjih benignih splitskih pavlih so učinki burkaštva Kolinde Grabar Kitarović resno maligni, zaključni račun njenega mandata dobiva podobo dolgotrajne retorične grozljivke, ki je vrhunec dosegla prav zdaj, z začetkom predsedniške kampanje.
-
25. 10. 2019 | Mladina 43 | Hrvaška
Nemška vlada je sklenila, da bo odslej 13. februar državni praznik in da bo dela prost dan, da ga bodo ljudje lahko dostojno praznovali. Na ta dan so leta 1945 zavezniške sile bombardirale Dresden in ga zravnale z zemljo, pri tem pa ubile najmanj 25 tisoč ljudi. Zakaj zaboga so se Nemci odločili, da bodo prav ta smrtonosni dan iz celote svojega vojaškega poraza razglasili za praznik? Ob katerem si bodo ljudje privoščili pivo in klobase. Ja, tako bi bilo v kaki distopiji, v kaki drugi, ponoreli državi, toda ne, nemška vlada ni imela v mislih takšnega ciničnega odloka.
-
11. 10. 2019 | Mladina 41 | Hrvaška
V fini, katoliški Hrvaški ni bilo opaziti nikakršnega razburjenja, spletni portali niso pregoreli zaradi obilice ogorčenih sporočil, katerih pisci bi se zgražali nad pravosodjem, ker je že drugič oprostilo dvojico morilcev, na ulice niso pridrli zgroženi veterani, ki bi zahtevali odstavitev sodnikov in pravico za žrtve. Le drobna notica je poročala o sodbi, s katero so dva pripadnika elitne enote hrvaške vojske oprostili krivde za pokol šestih prebivalcev vasi Grubori po »zgledno« izpeljani vojaški akciji Nevihta leta 1995.
-
27. 9. 2019 | Mladina 39 | Hrvaška
»Kdor na javnem mestu žali moralna čustva državljanov, bo kaznovan z denarno kaznijo od 50 do 200 nemških mark ali z zaporno kaznijo do 30 dni.« Tako se glasi eden od členov hrvaškega zakona o prekrških, ker pa je za opičjaka, ki bi žalil čustva državljanov, predvidena kazen v nemških markah, ki že davno niso več v rabi, bi bilo mogoče sklepati, da gre za prastaro ostalino. Vse kaže, da je suverena in samostojna Republika Hrvaška preprosto prepisala zakon o prekrških države Jugoslavije. Ki je že davno ni več. A kot da je še vedno tu. Kajti prepisane niso samo kazni za tiste, ki »žalijo moralna čustva državljanov«, tudi »prekrški« so enaki. Danes se je še vedno – tako, kot se je bilo včasih – mogoče pregrešiti zoper izmišljene nacionalne simbole. Nekoč je jugoslovanska čustva lahko globoko užalilo prepevanje banalne rimarije Vila Velebita, jugoslovanski domoljubi so radi prijavljali tovariše, ki so v krčmi opiti jecljali to pesem, jugoslovanski biriči so jih aretirali, sodnik pa obsodil »zaradi žaljenja moralnih čustev državljanov«. V obrazložitvi je pisalo, da gre za nacionalistično pesem, ki pomeni grožnjo bratstvu in enotnosti, zato so slehernega brezveznika, ki je bil kdaj aretiran, ker je prepeval o Hrvatih, zaljubljenih v svoj »smilj« in gorske »stene«, v novi Hrvaški razglasili za junaka, nacionalno junaštvo v obliki prepevanja o »vili vseh Hrvatov« pa je bilo v življenjepisu pomembnejše od vsake fakultetne diplome.
-
13. 9. 2019 | Mladina 37 | Hrvaška
Tiste sobote sta oba prišla v skupno pisarno avtokluba v Zagrebu, on šef, ona tajnica, da bi pripravljala njegovo knjigo Vpliv vere na šport. Kajti on je prizadeven in poleg tega še izobražen, zato kot po tekočem traku piše knjige s kleronacionalistično tematiko, saj želi bralcem čim bolj približati zaupanje v boga in vero v narod. Ko se je delovni čas iztekel, se je ona napotila proti izhodu, on pa je planil nanjo. In jo skušal posiliti.
-
30. 8. 2019 | Mladina 35 | Hrvaška
Soseda sta se sprla zaradi parkirnega prostora, zapele so pesti in eden od njiju je pretepen in v predinfarktnem stanju končal v bolnišnici. Nič novega za Hrvaško, pa vendarle ta zločin iz sovraštva –pretepeni je bil Srb – razkriva vso absurdnost hrvaškega vsakdanjika. Izkazalo se je namreč, da pretepeni ni nikakršen četnik, kot ga je ljubkovalno imenoval dragi sosed, ki ga je na to napeljal možev srbski priimek, ampak je celo član vladajoče stranke in o tem generatorju sovraštva ne razmišlja kot o krivcu za vsesplošno grozljiv odnos do manjšine, katere pripadnik je, ampak je prepričan, da gre zgolj za dejanja posameznikov … Hkrati se je tudi izvedelo, da je napadalec zaposlen pri policiji in torej zagotovo prav tako član partije. Potemtakem smo dobili bizaren spopad na desnici. Hočem reči, ljudje bi se morali temeljito pozanimati, preden se lotijo pretepanja soseda s srbskim priimkom ali koga, ki govori ekavsko, kajti v resnici je prav ta lahko njihov partijski tovariš.
-
16. 8. 2019 | Mladina 33 | Hrvaška
Kopica ljudi se zdaj čudi opaznemu razraščanju nasilja, analizirajo ga in sociološko modrujejo o pojavu, posebno izrazitem v Splitu – kje drugje kot v mestu, ki je od nekdaj najiskrenejše ogledalo splošnih političnih razmer v državi. Pravijo, da je odgriznjeno uho ali razbiti nos dekleta, ki je poskušalo sesti v taksi, neki »gospod« pa je bil prepričan, da ima prednost on, in jo je treščil s pestjo, ali trebuh, razparan z nožem v zgodnjih jutranjih urah pred nočnim klubom, znanim po razuzdanih zabavah, v neki stanovanjski četrti … pravijo, da je vse to in še veliko drugega posledica razcveta turizma, spet še zlasti v Splitu, ponorelem turističnem središču. Kjer dan za dnem poteka vojna med taksisti, ki jih je malo morje, vsi, zakoniti in nezakoniti, pri isti skledi, zato pojejo pesti in izvijači, luknjajo se gume, vse to pa je samo del neznosne histerije, ki vlada v mestu. Tisti redki, ki v kleti nimajo apartmaja s pogledom na obutev mimoidočih na mestnih pločnikih, so vredni prezira, njihova opozorila veljajo za protidržavno nerganje, nebrzdani pohlep po kakem evru več je povzročil omračitev uma meščanov in urbanistični propad mesta. Tako je v Splitu postalo sprejemljivo celo prebijanje zunanjih zidov stanovanjskih stavb, da bi delija lahko napravil teraso za svoje goste, in to točno pod oknom stanovalcev, ki se, pravi bedaki, ne ukvarjajo s turizmom. Brezobzirno uničevanje javnih prostorov, skaženi videz celotnih mestnih četrti, napad na urbanizem so oblike nasilja, katerega posledic ni mogoče odpraviti.
-
2. 8. 2019 | Mladina 31 | Hrvaška
»Te izmečke je treba zapreti, do smrti bi morali biti na prisilnem delu,« si je zaželel italijanski podpredsednik Matteo Salvini, ki je takoj vedel, da so za smrt rimskega policista odgovorni priseljenci iz Afrike. Izbruhi sovraštva njegovih privržencev so preplavili medijski prostor, fašisti pa niso pozabili na križ pribiti niti mlade kapitanke reševalne ladje Carole Rackete, ker je »te morilce pripeljala v državo«. Pred nekaj tedni kapitanka ni upoštevala zahteve, naj več deset izčrpanih migrantov z ladje preprosto pomeče v morje, ampak ji jih je uspelo spraviti na kopno, zato pa bi skoraj končala v zaporu. A medtem ko so italijanski desničarji histerično razvnemali nizke strasti, se je izkazalo, da karabinjerjevi morilci niso nesrečniki z vzhoda, ampak mladenič iz ugledne kalifornijske družine.
-
19. 7. 2019 | Mladina 29 | Hrvaška
Odstavitev ministrov, vpletenih v korupcijo, mešetarjenje z zemljišči in nepremičninami, bi bila stvar gole politične korektnosti in dobrega okusa, vendar se ni odločil zanjo, ampak je afere paranoično razglasil za medijsko zaroto. Šele po razkritju mučnih podatkov o kriminalnih dejanjih ministra za upravo je tega vendarle odstavil, drugi iz majave vlade, ki je z državno lastnino gospodaril, kot bi bila njegova, pa je odstopil sam. Odstavljeni Lovro K. iz vasice na otoku Braču, ki je nekaj kvadratnih kilometrov privlačnega kmetijskega zemljišča na pravljičnih obronkih Vidove gore za drobiž kupil zase in za sumljive prijatelje, nato pa poskrbel za spremembo namembnosti, zaradi česar je cena kvadratnega metra zdaj zazidljivega zemljišča poletela v nebo, ni kak izstopajoč kriminalec. Pooseblja ureditev, za vladajočo stranko značilno že vse od začetka, od časov, ko si je njen prvak in predsednik države Franjo Tuđman prisvojil ogromno vilo v elitni zagrebški četrti. Ureditev, utemeljena na korupciji in klientelizmu, je preprosto lastna vsaki vladi HDZ, torej tudi sedanji, ki jo številni ministri dan za dnem blatijo z različnimi aferami. Če bi premier premogel vsaj kanček spodobnosti, bi razpisal predčasne volitve, namesto da skuša vrzeli v vladi zapolniti s prebrisanimi polinteligenti, ki so najprej izropali družbena podjetja, nato pa kremplje stegnili še po naravnih bogastvih in kot terminatorji uničili in preprodali najlepša naravna območja na otokih Braču, Hvaru, Šolti … ter obogateli z njimi.
-
5. 7. 2019 | Mladina 27 | Hrvaška
Čudovita prispodoba so ti »spotikavci«. So komaj vidno, a močno delujoče opozorilo na zanikanje obstoja in uničevanje celotne etnije. Obnje se v resnici ni mogoče spotakniti, vendar mora vsak, ki hodi na primer po berlinskih ulicah, prej ali slej opaziti v cestni asfalt vstavljene medeninaste ploščice z imeni ljudi, ki so nekoč živeli na teh naslovih. Potem pa jih nenadoma ni bilo več in nikoli se niso vrnili na svoje berlinske domove. Zamisel nemškega umetnika Gunterja Demniga o spotikavcih, ki naj bi opominjali na posamično in skupno tragedijo evropskih Judov, so do danes udejanjili v 700 evropskih mestih. Spotikavcev je 70 tisoč, napis na vsakem pa se začne s »Tukaj je delal …«, »Tukaj je živela …«, »Tukaj je predaval …«. Vsakega izdelajo ročno, popolnoma drugače, kot so ravnali v nacističnih tovarnah za množično proizvodnjo smrti, kjer so Judom odvzeli ime, poklic, osebnost in nato še življenje.
-
7. 6. 2019 | Mladina 23 | Hrvaška
Igralka je, ne nastopa ravno v kakih pomembnih vlogah, jo je pa pogosto videti na Playboyevih straneh. Zato mnenje o njej izhaja iz tipično moške podcenjujoče predstave o silikonski plavolaski, s čimer je sama po sebi izključena vsaj približno dostojna raven inteligence. Vendar ni tako, na grozo številnih mačo možakov, ki so, tudi tisti najbolj butasti, prepričani o moči svojega razuma. Predvsem političnega. Je politična aktivistka, članica panevropskega levega gibanja DiEM25, že nekaj let se javno zavzema za reševanje številnih družbenih vprašanj – za pravice živali in boj proti podnebnim spremembam, za pravice beguncev. Sodelovala bo v razpravah na evropskih univerzah, v Franciji, kjer zdaj živi, pa je znana zagovornica »rumenih jopičev« in zna odlično ubesediti razloge za bes brezpravnega delavskega razreda v tej državi. Že leta podpira ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea in je naklonjena protestom proti varčevalni politiki, ki izčrpava evropski delavski in srednji razred. Je torej Pamela Anderson samo »butasta blondinka«, starleta ali je izobražena ženska, katere politični aktivizem si zasluži pozornost in spoštovanje?
-
24. 5. 2019 | Mladina 21 | Hrvaška
Nemška kanclerka se je tik pred evropskimi volitvami odločila obiskati slabega, nevzgojenega učenca, ki ga mirno lahko prištejemo k še slabšim vzhodnoevropskim šolarjem iz nekdanjega komunističnega bloka, pretirano podžganim s sebičnim nacionalizmom. Ob zatonu politične kariere očitno ni več pozorna, kam jo zanese pot, in tako je prišla na obisk k hrvaškim desničarjem, da bi izrazila zadovoljstvo z vsesplošnim napredkom države. To se je zgodilo točno na dan, ko je hrvaška vlada poslala v stečaj ladjedelnico Uljanik, tako da bo gospa Merkel prav kmalu lahko k sebi vzela 1200 ponižanih delavcev. Kot poslušno in poceni delovno silo. Eh, če te pred bližajočimi se volitvami podpre Merklova, ti greben še bolj zrase, poleg tega postane jasno tudi, kako malo možnosti (ali sploh nobenih) ima levica v teh krajih, v takšnem okolju. Pa vendar je tale Merklova prava zajebantka, ker kako bi ji sicer prišlo na misel, da bi prav s hrvaškim premierom razglabljala o pošasti nacionalizma, ki zdaj uničuje Evropo in njene vrednote in proti kateri naj bi se skupaj borila. Kakor da ne ve, da se je izkrcala v mračni močvari, ki ji vladata ksenofobični nacionalizem in prezir do vseh vrednot, na katerih naj bi bila utemeljena Evropa.
-
10. 5. 2019 | Mladina 19 | Hrvaška
Hrvaška predsednica je rekla: »Roganje žrtvam na mestu zločina je civilizacijski poraz za neko družbo, nesprejemljiv revizionizem in rehabilitacija politike, za katero ni prostora v sodobni Evropi.« To se je nanašalo na norenje vojnega zločinca Vojislava Šešlja v kraju Hrtkovci v Vojvodini, od koder so leta 1992 množično izgnali Hrvate. In dodala, da je »porazno, da srbska država leta 2019 dovoli zborovanje istih ljudi v Hrtkovcih, simbolu trpljenja Hrvatov Vojvodine«.
-
26. 4. 2019 | Mladina 17 | Hrvaška
Pametni ljudje so zaskrbljeni za prihodnost Bosne in Hercegovine, toda hudiča, kako da njihova svarila, da bi v tej državi spet lahko izbruhnili spopadi, veljajo – prav kakor na začetku devetdesetih let – za pretirano zloslutna, celo preganjavična. Čeprav Hrvaška tam nemoteno izvaja vohunsko vojno in je ob razkritju, da so hrvaške tajne službe poskušale novačiti državljane Bosne za svoje mračnjaške protibošnjaške naklepe, premier le cinično odmahnil z roko. Sicer pa je že nekaj let, odkar sta na oblasti desničarska HDZ in posebej predsednica države, vmešavanje v notranje zadeve Bosne edina pomembna zunanjepolitična dejavnost Hrvaške. Zato je uradni Zagreb dejansko v celoti prevzel politiko HDZ BiH, lahko pa rečemo tudi nasprotno, politiko popolne usklajenosti in sodelovanja te stranke s fašistično Republiko srbsko v skupni akciji rušenja BiH. Pri pokroviteljskem odnosu do sosednje države Hrvaška zahrbtno izkorišča svoje članstvo v EU in dogaja se, da je edina članica unije, ki glasuje proti izvozu nekaterih bosanskih izdelkov, kot se je zgodilo recimo nedavno, ko je dala veto na izvoz piščančjega mesa nekaj malih proizvajalcev iz BiH na trg EU.
-
12. 4. 2019 | Mladina 15 | Hrvaška
Boleče, res nevzdržno je, da cerkev na Hrvaškem komaj životari s tisto miloščino – milijardo kun na leto –, ki ji jo država redno izplačuje iz denarja, zbranega od vseh državljanov. Dušnim pastirjem ni lahko, škofje obupujejo, pa tudi sam šef hrvaške katoliške cerkve je pripravljen, preden ga bodo zamenjali, to pa bo vsak čas, vrniti del zajetne vsote, ki se je kot po čudežu znašla na njegovem zasebnem računu v vatikanski banki. Medtem se morajo božji namestniki znajti, kakor vejo in znajo. Tako se je župnik v nekem podeželskem mestu domislil, da bi uredil Križev pot in zabetoniral blatno pobočje, in ker denarja ni, je župljane pozval, naj darujejo najmanj po sto kun, tistim, ki bodo dali več ali še več, pa bodo ob Križevem potu postavili plošče z imenom. Veliko hrvaško srce zagotovo ne bo omahovalo, ljudje bodo dali svojemu župniku, prav tako kot čredno sofinancirajo shod pri Pliberku, kjer zbrani slavijo »pobite nedolžne« ustaše.
-
29. 3. 2019 | Mladina 13 | Hrvaška
Pred kratkim je na Hrvaškem potekal množični protest novinarjev zaradi številnih tožb, ki dušijo svobodno in kritično novinarstvo, toda zdi se, kot da je protest bil, a ga v resnici ni bilo. Premier je vzvišeno preslišal vse pripombe novinarjev, potem pa zavestno razširil laž o predsedniku Hrvaškega novinarskega društva, češ da naj bi bil odpoved na HTV dobil, ker je žalil urednico, ne zaradi opozarjanja na cenzuro. Hrvaški premier je torej po potrebi lažnivec, pa tudi nasilnik, kajti kaj drugega kot prikaz moči in preteča obramba nasilneža sta bili tista železna ograja okoli vladnega poslopja in kopica do zob oboroženih policistov, ki so varovali premierov brlog pred mirno in spodobno novinarsko skupnostjo.
-
15. 3. 2019 | Mladina 11 | Hrvaška
»Račka plava preko Save, nosi pismo na vrh glave. V pismu pa stavek boleč: ne ljubim te več!« Nesrečna hrvaška oblast je tako, s posredovanjem domače katoliške cerkve, dobila pismo, iz katerega je mogoče razbrati, da niti desničarska oblast v Avstriji ne kaže več razumevanja za najpomembnejše hrvaško revizionistično-ustaško slavje, tisto na Pliberškem polju. Še huje, do njega kaže grob, negostoljuben odnos. Pismo, v katerem koroška škofija sporoča hrvaškim škofom, da prepoveduje mašo, ki naj bi jo maja letos darovali za pliberške žrtve, je povzročilo skrajno ogorčenje v hrvaški biti, privrženi zgodovinski »resnici« o suverenosti in demokratičnosti nekdanje nacistične države Hrvaške. Brez maše pa – to hrvaški škofje izkoriščajo izključno za pridige s politično vsebino, pri čemer pljuvajo na antifašizem in slavijo ustaštvo – vsekakor postane vprašljiva tudi sama žalna slovesnost, posvečena žrtvam, pripadnikom domobranske in ustaške vojske, ki so jih Angleži leta 1945, potem ko so ti ljudje pobegnili iz Hrvaške, izročili partizanom. Na milost in še bolj na nemilost.
-
»’Za dom spremni’ je ustaški pozdrav, zato je kompromitiran,« je dejala hrvaška predsednica. »’Za dom spremni’ je pozdrav, ki se je uporabljal med domovinsko vojno, zato ni kompromitiran,« je predsednica rekla dan pozneje, potem ko se je nanjo vsul plaz očitkov njenih desničarskih trolov, češ da se je odrekla priljubljenemu ustaškemu pozdravu.
-
V vseh boljših restavracijah, vemo, veljajo posebna pravila glede oblačenja, zato vas bo natakar v njih takoj opozoril, da niste primerno oblečeni, in vas, z izrazi obžalovanja, pospremil k izhodu. Nekaj podobnega velja tudi za splitsko Rivo, kamor se v soboto – v sicer popolnoma izpraznjeno mestno središče, razprodano v imenu boga turizma in »apartmajizacije« – zlije velikanska množica meščanov; tam skrbno oblečeni in naličeni pijejo kavo in se smehljajo v kamere številnih mobilnih telefonov. Tistega jutra pa se je skupina mladeničev oblekla popolnoma neprimerno in v svoji nevednosti izbrala ravno eno od najimenitnejših mest na Rivi, zato je natakar fante, kakopak, ljubeznivo opozoril, da je izbira oblačil neprimerna za njegovo kavarnico, in takoj so se napotili v kak manj imeniten gostinski obrat. A k vragu, bilo je prepozno in bilo je zaman. Takoj so bili tam tudi tisti, ki so v napisu na majicah, ki so jih mladeniči nosili pod jopiči, prepoznali nedopustno izzivanje, še več, nacionalno onesnaženje. Vaterpolisti beograjske Crvene zvezde so nosili majice z znakom kluba, ko so se pred tekmo s splitskim Mornarjem odločili še malo naužiti mitskega in – kot pač v vsaki legendi – lažnega gostoljubja domačinov, saj so v resnici le kako minuto za tem občutili pesti, kovinske palice in domoljubni bes nasilnežev. Dva sta se rešila z begom v Dioklecijanove kleti, tretji je stekel v napačno smer: pred njim morje, za njim norec, ki vihti morilsko gorjačo, zato se je pognal v vodo. Kot iz uma je s sebe potegnil »sporno« majico in vpil: »Črnogorec sem!« S tem je zadel samo bistvo nasilništva, katerega tarče so še zdaj, milijon let po vojni, predvsem Srbi. Pozneje so ugotovili, da je dobil poškodbe glave, moštvo Crvene zvezde je zapustilo Split, tekme niso odigrali, številni posnetki dogodka pa so preplavili medije. Posnetki, ki so jih voajersko napravili sami meščani. Tisti gostoljubni meščani Splita, ki so mirno opazovali ves ta nasilniški metež, mladeniču pa je na pomoč, ko je lezel iz vode, priskočilo eno samo samcato dekle, pa še to ob pripombi tam stoječe someščanke: »Vendarle je četnik!«
-
Bilo je enkrat leta 1990, poročala sem z zborovanja HDZ v nekem mestecu, sicer znanem po tem, da je med drugo svetovno vojno padlo veliko njegovih meščanov, ki so na poziv komunistične partije »zašli« v partizane. Tedaj, nekaj desetletij po vojni, sem tamkajšnje prebivalce opazovala, kako žarečih lic in brez izjeme z roko na srcu nevešče zategujejo himno nove hrvaške države. Besedilo jim je delalo precejšnje preglavice, saj so bili leta in leta vajeni po ukazu neke druge partije grmeti jugoslovansko himno Hej, Slovani. Stala sem, naslonjena na neki zidek, in z zanimanjem opazovala preobrazbo ljudi – vojna na Hrvaškem se takrat sploh še ni začela – v zagrizene nacionaliste, ki so se čez noč zavedeli svoje večdesetletne zablode glede Jugoslavije in »tisočletne težnje po samostojni Hrvaški«.
-
Slavje je bilo veličastno, prav kakor se za pomembno državo spodobi. S predstavniki oblasti, politično elito bratskega »nebeškega« naroda, predsednikom partije, te in one, vojaško parado, nekaj konji … In seveda s podelitvijo priznanj zaslužnim za nastanek in razcvet republike. V srcu Bosne so tako praznovali ustavno nepriznani dan Republike srbske, na skupnih fotografijah pa so si nežne poglede izmenjevali predsednik te državice, utemeljene na zločinu in množičnem izgonu Hrvatov in Bošnjakov leta 1992, hrvaški veleposlanik v BiH in najboljši tovariš predsednika RS, predsednik tamkajšnje HDZ, sicer nacionalist, ljub hrvaškemu premieru. Ugled obreda slavljenja zločinov se je še povečal z udeležbo bitja iz onstranstva z zlato čelado na glavi, vladike pravoslavne cerkve Irineja. Hrvaški veleposlanik v BiH in tamkajšnji prvi hadezejevec sta v Banjaluki nazdravljala etnično čisti državi, iz katere je bilo pregnanih 210 tisoč Hrvatov in 350 tisoč Bošnjakov, državi, katere vodja je ugotovil, da genocida nad Bošnjaki v Srebrenici ni bilo, Irinej pa je ob tem z moralno avtoriteto božjega odposlanca zatrdil, da je Republika srbska neodtujljivi del države Srbije. Eh, ko bi vsaj zahodna Hercegovina končno lahko postala neodtujljivi del Hrvaške, so, vdani v usodo, sanjarili predsednik HDZ BiH in njegovi tovariši v Zagrebu med opravljanjem večne naloge uresničevanja tisočletnih nacionalističnih sanj.
-
21. 12. 2018 | Mladina 51 | Hrvaška
Da, za to poved bi najlaže rekli, da je le še eden izmed nacionalističnih kretenizmov hrvaške administracije, če ne bi bila ključna poved iz deklaracije o položaju Hrvatov v BiH, ki jo je pravkar sprejel sabor in je v resnici obsežen dokument o vmešavanju hrvaške politike v notranjo ureditev BiH, zasnovan na tipično hadezejevski revizionistični razlagi zgodovine odnosov med državama. Namen politične deklaracije seveda ni izboljšati položaja Hrvatov v Bosni, ki sestavljajo le 14 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva, samo manjši del pa jih živi v Hercegovini oziroma v tistem delu Bosne, za katerega hrvaški nacionalisti tako ali tako trdijo, da je hrvaško ozemlje. Ne, deklaracija je nemudoma povzročila vnovično poslabšanje odnosov med sosednjima državama, porodil pa jo je izključno bes hrvaške desničarske vlade in skrajnežev v vladajoči stranki ob izvolitvi Željka Komšića za člana predsedstva BiH. Ta Hrvat je bil »po pomoti« izvoljen z glasovi Bošnjakov in je položaj »speljal« hrvaškemu favoritu, predsedniku tamkajšnje HDZ in zvestemu zagovorniku Tuđmanove zamisli o priključitvi dela Bosne Hrvaški. Mož je pred kratkim v Mostarju proslavljal 25. obletnico ustanovitve tako imenovane Herceg-Bosne, paradržave, utemeljene na zločinu, zaradi katerega so bili njeni voditelji na sodišču v Haagu obsojeni na milijon let zapora, hrvaški predsednik Tuđman pa razglašen za vodjo zločinskih dejavnosti, katerih namen je bil priključitev ozemlja Bosne Hrvaški. S tem je bila obsojena zločinska politika Franja Tuđmana v Bosni, njegovi privrženci pa so s pravkar sprejeto deklaracijo zgolj sporočili, da nimajo namena opustiti zamisli o razkosanju te države.
-
7. 12. 2018 | Mladina 49 | Hrvaška
Vsekakor ni lahko biti otrok. Niti če imaš kul in skrbne starše, kaj šele, če te obravnavajo kot manjši kos pohištva, ki ga v skladu z željami in razpoloženjem premeščajo sem ter tja, ali še huje, mu tu in tam namenijo kako brco. Vsi vemo, da idealnih družin ni in da bi malčki, če bi jih kdo vprašal in če bi si revčki upali, povedali marsikaj o svojih malih življenjih v družini, ki jo na Hrvaškem razglašajo za »osnovno celico družbe«. Ta država preprosto poveličuje vlogo družine pri revolucionarnem razvoju konservativne družbe, predvsem seveda družine z več otroki, ki jo sestavljajo očka, mama in čim več mladičev, od katerih jih bo nemalo – pri vsej katoliški indoktrinaciji in politični shizofreniji – zraslo v še eno generacijo novomašnikov, okovanih v kolektivnost in klerofašistično ideologijo. Svoboda tako ali tako velja za nevaren del fundusa politične nekorektnosti.
-
23. 11. 2018 | Mladina 47 | Hrvaška
Ni si težko predstavljati privzdignjenih obrvi in stisnjenih ustnic hrvaških voditeljev, pa tudi tistih iz sosednjih držav, ob besedah, ki jih je francoski predsednik Emmanuel Macron izrekel v Parizu, na slovesnosti ob stoti obletnici konca vélike vojne. »Nacionalizem je nasprotje patriotizma, nacionalizem je izdaja patriotizma,« je Macron dejal pred zbranimi državniki, med katerimi ni bilo predstavnika Hrvaške, saj se je ta, ena od manjših habsburških pokrajin, tedaj borila na strani okupatorja. Malo pred tem je Macron še neposredneje zadel bistvo Evrope, izčrpane od desničarstva. Rekel je, da današnje razmere na celini spominjajo na tiste iz leta 1930. Toda te redke svarilne besede niso našle poti do hrvaške javnosti. Tukajšnji mediji jih niso objavili, ker so ustrezno predvideli nezanimanje nacije, prežete z nacionalizmom, ki si da prav zdaj največ opraviti s križarskimi pohodi proti novemu sovražniku, muslimanskim migrantom. Macron je svarilo o Evropi, ki se kot kaka nagnita barkača nevarno nagiba na desno, izrekel neposredno po nedavnem sprejetju ene od resolucij evropskega parlamenta. To so na Hrvaškem seveda prav tako popolnoma zamolčali, saj gre za dokument, ki se ne ukvarja s floskulo, tako priljubljeno pri hrvaških elitah, o obsodbi »vseh oblik totalitarizma – komunizma in fašizma«, ki je bila zanje izhodišče za brezmejno podlost izenačevanja jugoslovanskega antifašizma in ustaštva. Že naslov dokumenta je preveč odbijajoč, da bi ga na Hrvaškem sploh omenjali. Gre za Resolucijo o naraščanju neofašističnega nasilja v Evropi, v kateri je zapisan poziv k boju proti poveličevanju nacizma, neonacizma in vseh oblik diskriminacije in ksenofobije. Omenja se tudi poziv k postavljanju po robu desnemu ekstremizmu, vse je seveda precej zapoznelo, vendar dokument vsaj pravilno zaznava, da je krepitev ksenofobije v Evropi posledica nenasprotovanja neofašizmu, in trdi, da proces spominja na tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, torej na Macronovo leto 1930.
