MLADINA Trgovina
  • Ključne čeri ostajajo

    Drugi krog francoskih predsedniških volitev očitno dokazuje novo politično normalo evropske demokracije. Namesto tradicionalne strankokracije politično usodo krojijo politična periferija in novinci, osrednja prelomnica delitve med Macronom in Le Penovo je odnos do EU. Oba prodajata »revolucijo« v notranji politiki, oba si navzven želita veliko in vplivno Francijo. Temeljna razlika je v temeljnem okviru sprememb, Macron jih vidi v okviru EU, Le Penova v frexitu. Toda politični sistem pete republike je zapleten, politični obrati in čudaške kohabitacije so tradicija in ne posebnost. Niti Macron niti Le Penova ne moreta zmagati na junijskih parlamentarnih volitvah, zato bo usoda Francije paradoksalno ohranila »sindrom Hollanda«, opotekajočega se velikega igralca v šibki EU. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Ihta

    Cigareta za navdih

    Legendarnega Marka Zorka žal nisem osebno poznala, pa vseeno še danes pogosto pomislim, kako ga pogrešam. Vse do leta 2008 je bilo prvo čtivo, ki sem ga prebrala v Mladini, vedno njegova kolumna. No, in spominjam se, da je eno od njih začel približno z besedami: pojma nimam, o čem naj danes pišem, potem pa zadevo kljub temu briljantno pripeljal do konca. Danes sem sama v enaki zagati, le da se pri mečevanju s peresom niti v sanjah ne morem primerjati z Zorkom, zato se mi tale poskus gotovo ne bo posrečil tako, kot se je njemu. Težko je človeku, ko po polpetem letu pisanja takole neudobno sedi okobal na gredi med enim praznikom, ki ga je preživel sam, in drugim, ko se mu bo godilo enako, tako da navdiha ne more črpati niti iz svojih tudi sicer dokaj klavrnih socialnih stikov. Potrpite z mano, prosim. Več

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Kolumna

    Jecljanje

    Na volitvah po Evropi kot da nastaja jasen vzorec; ko so populisti premagani, si vsi oddahnejo, čeprav ostanejo na oblasti bolj ali manj prikriti zagovorniki neoliberalizma. Torej se ne bo nič izboljšalo. Francoski sociolog Eribon pravi: kdor zdaj voli Macrona, glasuje za zmago Le Penove na naslednjih volitvah. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Pamflet

    Nerazumnost kot norma

    Na dan 27. aprila so na teve ekranih deževali partizanski filmi. Priložnost torej pogledati njihove predpostavke. V filmu »Planina Konjuh« z legendarnim Pavletom Vujisićem tako štirje partizani prek jase hitijo v zaklon. A na puškinih muhah jih drži skrita nemška četa, ki pa ne sproži, dokler so na planem, temveč šele takrat, ko pridejo v zavetje koruznega polja. Potem se požene za njimi in jih obkoli, pri čemer uspe partizanom pobiti polovico nemških vojakov. Film implicira, da so Nemci popolni kreteni. Namesto da bi nasprotnike pospravili z varnega zavetja, so raje pogubili levji del svojega moštva v postopku obkoljevanja. Še korak dlje je šla »Bitka na Neretvi« v prizoru, ko se v spopadu dvigne četnik z nožem v roki in zavpije – »Kolji!«, jasno naslednji hip ga že podre partizanski strel. Toda četniški borec se je odločil, da bo z nožem jurišal na partizanski vod, medtem ko ta strelja nadenj s puškami in je od njega oddaljen sto metrov!???? Popolni idiot. In še veliko bolj radikalno nemški vojaški vrh, ki vneto stiska obroče okrog partizanov, ti pa se jim na koncu izmuznejo prek znamenitega mostu v dolino Neretve, kjer gledamo epopejo množice partizanov, ki po široki in odprti dolini korakajo v svobodo. Wermacht, ki je vedno uporabljal letalstvo, je v tej ofenzivi avione uporabil samo za snemanje posnetkov porušenega mostu, svojih lovcev in bombnikov ni uporabil, ko je imel partizansko vojsko na dlani!?? Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Deveti maj

    Hudič je neredko res v zoprnih detajlih ali celo v banalnostih, a to kljub vsem grdobijam, ki vejejo iz njih, ne more relativizirati presoje, katera stran je prava, katera zavržna, kaj so v nekem zgodovinskem trenutku sile zla. Pa četudi so bili med udeleženci »prave strani« neredko tudi nepravi ljudje, skupine ter njih ideje in prakse. Druga svetovna vojna je že bila taka preizkušnja, v kateri se ni dalo izogniti odgovornosti in se skriti za t. i. taktično kolaboracijo. Nobena takratna in nobena današnja perspektiva te argumentacije se ne izide. Zato takrat ni bilo vprašanje, kako naj se oblikuje koalicija. Protifašizem je bil imperativ, onkraj vseh drugih. In sodobna, demokratična Evropa, spet vsem defektom, nedoslednostim in nedostojnostim navkljub, je nastala na temelju protifašizma in ne na taktični kolaboraciji. Skupno fronto so oblikovali ideološki nasprotniki in sovražniki, ki so še pred kapitulacijo skupnega sovražnika zasnovali temelje hladne vojne. In tudi ko niso sodili skupaj, ko se niso prenašali, so denimo v Franciji oblikovali vzporedno strategijo upora. A nihče v Franciji zares ne trdi, da je bila poleg komunističnega in meščanskega uporniškega gibanja tudi vichyjska marionetna tvorba avtentična borba za svobodo. In tako kot general Philippe Pétaine ni bil demokrat in antifašist, ampak avtoritarec in zakrknjen antisemit, je bilo podobno tudi pri nas in v soseščini. Pavelić je oblikoval fašistično, globoko antisemitsko državno tvorbo. Avtentičen in poudarjen antisemitizem ter sploh avtoritarni nazorski postulati, skoraj identični nacističnim, so veli tudi iz ust in dejanj generala Rupnika. Ni šlo zgolj za pritajeno figo, ki je ostala globoko v žepu, ko bi jo bilo treba potegniti ven in dlan stisniti v pest. Šlo je za aktivno in prepričano kolaboracijo. V Sloveniji je bila prisotna avtoritarna, antisemitska in ne le antikomunistična, ampak tudi antilibertarna retorika, ko to (pred okupacijo) taktično še ni bilo nujno in tudi ko ni več bilo nujno. Kdor dvomi, naj preveri recimo zapise v Slovencu. Ko je Prezident (general Rupnik) 22. aprila 1945 v časopisu Slovenec še zadnjič nagovoril »poštene« sonarodnjake in mu več nikakršna nemška cenzura ni zapovedovala dikcije in vsebine, je karal pokvarjeno ljudstvo, ki se je slabo odrezalo, saj je »trezno mišljenje, disciplino in enotnost naroda« (pač taktična kolaboracija) »prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Ne gre toliko za male ljudi, kmečke fante, ki so jim s prižnic oprali možgane, ampak posvetno in cerkveno oblast, ki ne le da ni zmogla nobene distance do fašizma, ampak se je v mnogih vidikih z njim identificirala. »Boljševiški satanizem svetovnega židovstva« ni retorika stiske in ogroženosti, ki naj bi pripeljala do vaških straž, domobranstva in prisilnega seganja po okupatorjevem orožju. Seveda vojne in posledice niso niti romantične, še manj humane. Likvidacije, zunajsodni poboji so bili spremljevalni pojav izteka vojne povsod, ne le pri nas. Francozi so to nazorno poimenovali épuration. Čiščenje. Več

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Uvodnik

    Cerar ima (spet) prav

    Kot grd cinizem je bila v preteklih dneh dojeta objava Stranke modernega centra: »Spoštovane članice in člani, simpatizerke in simpatizerji Stranke modernega centra, vljudno vas vabimo, da se skupaj udeležimo pohoda – Pot ob žici, v soboto, 6. maja 2017, v Ljubljani. Pohod je ena največjih športno-rekreativnih prireditev pri nas, prvič organiziran leta 1957. Prireditev je namenjena vsem, tako najmlajšim kot starejšim, ki se zavedajo pomena zdravega načina življenja in želijo preživeti dan v dobri družbi, prijetnem vzdušju ter spoznati Ljubljano še iz druge perspektive. Pot je prijetna in ravno prav dolga za pohod ter prijeten klepet.« Seveda je bilo vabilo kot cinično dojeto zato, ker je to pač stranka, ki vodi vlado in je postavila okoli Slovenije veliko več žice, kot so je postavili fašisti in nacisti okoli Ljubljane. In seveda, cinično je zato, ker je SMC pohod ob nekdanji bodeči žici, ki je med 23. februarjem 1942 in 26. majem 1945 obkrožala okupirano mesto, opredelila kot le športno-rekreativno prireditev za ljudi, »ki se zavedajo pomena zdravega načina življenja«. Več