Ali »bela knjiga« naznanja zaton EU?

Ko oblasti začno objavljati »bele knjige«, je prav, da nas zaskrbi, saj to pomeni, da ne vedo več, kam nas peljejo. Bela knjiga o prihodnosti Evrope kaže, da o EU začenjajo dvomiti celo evropski »državniki«. Zdaj so, tako je videti, v Bruslju le ugotovili, da je prihodnost EU negotova, in tudi, da težave in to, kakšna bo njena usoda, izhajajo iz njene zgradbe oziroma različnih stopenj integracije. Gre za nenavaden dokument, ki se že po kratkosti, predvsem pa po načinu pisanja povsem razlikuje od dokumentov in predpisov, ki jih sicer ustvarja 38 tisoč uradnikov EU v Bruslju. Baročno birokratski slog, v katerem so napisani, in njihov obseg najbrž zagotavljata, da jih malone nihče ne bere, tisti, ki jih morajo, pa nočejo priznati, da jih ne razumejo. Bela knjiga je povsem drugačna. Napisana je v nebirokratskem slogu, v njem pa na nenavaden, lahko bi rekli precej zmeden način predstavlja pet alternativ bodoče EU; vsaka od njih je utemeljena na eni stopnji ali na kombinaciji več stopenj gospodarske integracije.

Med desničarskim kičem in levičarskim ničem

Ministrice za izobraževanje, notranje zadeve in obrambo ustanavljajo medresorsko komisijo, s katero nameravajo poleg popularizacije vojaštva in policije dvigovati nacionalno zavest in gojiti domoljubje. Če je glede prvega deklariranega cilja še slišati kak pomislek (čeprav vse redkeje in vse tiše), pa drugi dvigne komaj kakšno obrv. Četrt stoletja po nastanku samostojne Slovenije je namreč naša družba prepredena z na videz samoumevnim prepričanjem o domnevno žgočem pomanjkanju domoljubja. Pa je to res, in predvsem – je domoljubje res tako nesporna vrednota, za katero si velja na vso moč prizadevati?

Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku

Menda se je zgodilo na sobotno popoldne, ko se je po stanovanju širil vonj po vanilji. Znanec, sicer izjemno blag človek, ki je prišel na obisk, se je sredi diskusije in s krožnikom peciva pred seboj zasukal od mize proti mojemu delovnemu kotičku ter navrgel: »Tu se torej ukvarjaš sama s seboj in pišeš svoje romane.« Izrečeno je bilo že izrečeno in, prosto po Shakespearu, ni moglo biti neizrečeno, pa vendarle sem dogodek, verjetno z namenom ohranitve najinega znanstva, potisnila v nezavedno.